Požar na ražnju

Besedila, ki jih Bojan Požar podpisuje na svoji spletni strani, se berejo kot šokantna poročila globoke države. So mešanica neuradnih, neformalnih in nepreverjenih trditev, s katerimi Požar na videz razkriva dejansko ozadje aktualnih dogodkov. A čeprav so ti njegovi zapisi na prvi pogled jasni, je končni učinek vedno isti: bralec zelo pogosto nazadnje v resnici ne razume, kaj naj bi se bilo zgodilo. Šele ko se na njegove zapise, ki dvignejo največ prahu, odzovejo prizadeti, druga stran, državne institucije, šele ko njegove trditve preverijo drugi novinarji, se po nekaj tednih trdega dela in tehtanja dejstev megla razblini – in navadno za njo ni nič. Požar namreč ne opravlja novinarskega dela, ampak najpogosteje, ne da bi preveril ali celo sam razumel, o čem ali za koga piše, objavlja informacije, ki mu jih dostavijo najrazličnejši prinašalci. Neredko je očitno, da so to lobisti, gospodarstveniki, še pogosteje pa politiki, ki imajo zelo jasne interese, namen objave pa najverjetneje ni razčiščevanje, ampak gre za manipulacijo.

Požarjev portal tako v resnici ni medij, bolj je spletna stran, namenjena objavljanju anonimk. Na dan, ko je nastajal ta članek, je bilo denimo na njej objavljeno besedilo o prihodu Damirja Črnčeca na položaj pomočnika predsednika uprave SDH za korporativno varnost. A ko članek s privlačnim naslovom »Ko pride Damir Črnčec na SDH: zaradi afere Dunaj mora Žiga Debeljak molčati« kupimo, ne dobimo kaj dosti več vsebine. Namesto z razumljivo razlago, zakaj mora Žiga Debeljak molčati, s čim ga globoka država izsiljuje, nam postreže zgolj s tole trditvijo: »Žiga Debeljak, predsednik uprave SDH, seveda mora molčati. Predvsem zato, ker Črnčec zanesljivo pozna podrobnosti skrivnostne ’afere Dunaj’, kjer naj bi Debeljaka iz skrajno neprijetne situacije reševala Roman Rep, predstavnik Gorenja (danes kitajski Hisense) na Dunaju, in Marko Pogorevc.« Le kaj je ta skrivnostna afera Dunaj, se sprašuje bralec.

Iz zapisanega je očitno, da je o njej Požarju nekdo nekaj povedal, on pa je to zapisal tako, da je videti, kot da obstaja neka skrivnostna afera, o kateri vsi molčijo. Bralci nazadnje ne razumejo kaj dosti. Pomagajmo torej Požarjevim bralcem razumeti, kaj pomeni ta »skrivnostna afera Dunaj«: leta 2017, še preden je Hisense kupil Gorenje, je avstrijski državljan in menedžer Walter Brunnader, tedanji finančni direktor družbe Gorenje Avstrija, v podjetju, ki se je ukvarjalo s prodajo Gorenjevih aparatov v naši severni sosedi, odkril nepravilnosti in jih tudi prijavil avstrijski policiji. Dva zaposlena sta odtujila denar. Zato je leta 2017 razočaran odstopil. Ker pa v Gorenju niso bili sposobni najti naslednika, je od julija 2017 do maja 2019 podružnico še vedno vodil, le prek svojega podjetja, to pa je Gorenje stalo 140 tisoč evrov več, kot če bi imelo zaposlenega direktorja.

V tistem času je Gorenje iz Ljubljane vodil Franjo Bobinac, v Avstriji pa je – ne v podjetju Gorenje Avstrija, ampak na drugem naslovu – od leta 2012 do 2017 za podjetje delal tudi Žiga Debeljak. Ko so novi kitajski vlagatelji kupili Gorenje, so njihovi menedžerji Bobincu javno dali tako imenovani rumeni karton, ker te zadeve ni reševal, Brunnaderja, ki se je izkazal za zelo sposobnega, pa so želeli zaposliti. Vendar ta – razočaran nad Bobincem – ni hotel skleniti nove pogodbe. Debeljaku novi kitajski menedžerji mandata niso podaljšali, ker ga niso potrebovali. Ali kot je takrat povedal Brunnader: ne zaradi korupcije ne zaradi tega, ker bi bil Debeljak karkoli ukradel, ampak preprosto zato, ker je »znotraj Gorenja menjaval različne visoke menedžerske položaje, in kolikor vem, se zato v Hisensu zanj niso zanimali. V Gorenju je bilo namreč že preveč menedžerjev.« O tem smo v Mladini pisali maja 2023. Da smo zgodbo sestavili, smo morali poslati več vprašanj na Kitajsko, v Gorenje, Bobincu, Debeljaku, pridobili smo elektronska pisma, ki jih je naokoli pošiljal Hisense in govorili smo z Brunnaderjem.

Bojan Požar ne opravlja novinarskega dela, ampak najpogosteje objavlja informacije, ki mu jih priskrbijo najrazličnejši prinašalci.

Izsledki te preiskave so sicer morda, merjeno z menedžerskimi vatli, še hujši od očitkov korupcije: Debeljak, ki danes vodi SDH in je najpomembnejši menedžer v slovenski državni upravi, je bil za kitajske lastnike le nekoristen povzpetnik. Morda je eden od Požarjevih virov to prebral v Mladini, se po dveh letih megleno spomnil nekaterih informacij, jih povedal Požarju, ta pa jih je nato hladnokrvno in brez kakršnegakoli preverjanja, celo brez najosnovnejšega iskanja po spletu, objavil v obliki, »da mora Žiga Debeljak, predsednik uprave SDH, molčati predvsem zato, ker Črnčec zanesljivo pozna podrobnosti skrivnostne afere Dunaj«. Bojan Požar bi bil s takšnimi metodami lahko zanimiv pisec zgodbic na družabnih omrežjih, a pomembnejše je drugo vprašanje: kako je mogoče, da je s takšnimi nenehno ponavljajočimi se za lase privlečenimi in namigujočimi zgodbami postal finančno najuspešnejši pisec bloga v Sloveniji? V celotni vzhodni in verjetno tudi zahodni Evropi ni avtorja spletne strani, ki bi s svojim pisanjem imel na leto od 300 tisoč do dobrih 400 tisoč evrov poslovnih prihodkov in 282 tisoč evrov dodane vrednosti na zaposlenega. To so rezultati, kakršnih ne dosegajo niti zaposleni v ameriškem podjetju SpaceX.

S tem vprašanjem – kako lahko Bojan Požar in njemu podobni mediji v Sloveniji obstajajo in od kod jim denar za delovanje – se v parlamentu že nekaj časa ukvarja preiskovalna komisija, ki se posveča vprašanju financiranja politične stranke SDS in jo zdaj vodi poslanka Svobode Tamara Vonta. Da so predvsem pod vladami SDS državna podjetja izdatno podpirala njene medije, kot sta Nova24 in Demokracija, so razkrile že prejšnje preiskovalne komisije s podobnim mandatom, zdaj delujoča komisija pa je iz doslej zbranih podatkov ugotovila, da brez dvoma tudi Bojan Požar, vsaj v zadnjih letih, sodi v krog medijev stranke SDS. V času zadnje Janševe vlade seveda Požar ni bil kritičen do oblasti, to so ugotovili tudi v preiskovalni komisiji. »Naša komisija je pripravila tematsko analizo vseh člankov, ki ste jih objavili v zadnjih letih. Do marca 2020 ste v člankih napadali dotedanjo vlado Marjana Šarca, potem pa kar naenkrat ni bilo nič več kritičnega do nove vlade Janeza Janše. Kaj se je zgodilo tistega marca? Še malo pred tem je bila vlada največje zlo, ki je hodilo po svetu, kaj pa se je zgodilo potem, z nastopom Janeza Janše?« je ta teden Tamara Vonta vprašala Požarja.

Vprašanje je bilo seveda retorično. Pod zadnjo vlado Janeza Janše je namreč Požar prejemal visoka nakazila državnih ali paradržavnih podjetij za oglase. Zneski, ki jih je dobival, večinoma niso bili javno razvidni, saj so nakazila tekla prek posrednikov, to je trženjskih agencij, kot je Pristop Media. Največ denarja za oglaševanje, kot je ugotovila komisija, je Požar v zadnjih letih dobival od državnih podjetij Petrol, Zavarovalnica Sava, Telekom Slovenije, Slovenske železnice in Pošta Slovenije. Samo od Telekoma je v sedmih letih recimo prejel več kot pol milijona evrov. Ves čas se brani, da so oglaševalske naložbe v njegov blog upravičene, saj je izredno priljubljen. Toda vsebine, ki jih na njem ponuja, so za javnost zaklenjene. In četudi ima na mesec res do 15 tisoč naročnikov, kot sam trdi, ni jasno, zakaj naj bi na njegovo stran »kliknilo« in si na mesec reklame ogledalo več kot milijon ljudi.

Etično najspornejše je bilo pod tretjo Janševo vlado državno financiranje njegovega portala prek podjetij, ki so tedaj od ministrstva za okolje in prostor, ki ga je vodil Andrej Vizjak, prejela koncesijo za urejanje vodotokov. Več gradbenih podjetij, ki so se potegovala za koncesije okoljskega ministrstva, je, potem ko so koncesije dobila, točno določenim medijem nakazalo 400 tisoč evrov. Več kot polovico, 226 tisoč evrov, se je steklo na račun Novih obzorij, podjetja, ki izdaja tednik SDS Demokracija. Požarjevemu podjetju Lanaka Media pa so na primer gradbena podjetja Nivo Eko, NGN Eko in Eko Nivo Gradnje leta 2020 in 2021 nakazala kar 63 tisoč evrov. Preostanek je dobila Nova24.

»No, pregledali smo pogodbe med vami in omenjenimi podjetji. Nikjer v pogodbah ni nobenega podatka o pričakovanem številu prikazov oglasov, niti ni njihove cene, samo to, koliko denarja vam bodo dali, vi pa ga očitno morate tako pač porabiti. Nobenega podatka ni o pričakovanem številu prikazov oglasa, ki ga naročajo, o njihovi ceni. Samo to, koliko denarja vam bodo dali,« je Tamara Vonta prejšnji teden dejala na seji preiskovalne komisije. Komisija je še ugotovila, da so omenjena podjetja Požarju denar nakazala isti dan kot glasilom SDS. Tamara Vonta je Požarja vprašala, zakaj podjetja, ki na internetu nimajo niti spletne strani, ki na internetu nimajo objavljenih niti kontaktnih podatkov in ki se napajajo iz državnega proračuna, v nekem trenutku doživijo razsvetljenje in začno na veliko nakazovati denar za oglase v strankarskih glasilih SDS ali pri njegovem podjetju – kjer za povrhu oglasov nihče ni videl?

Požar odgovora na ta in podobna vprašanja ni imel. Zaslišanje pred parlamentarno komisijo je začel s trditvami, da je novinar z najdaljšo kariero v Sloveniji, da je popolnoma neodvisen, da ima več naročnikov kot Večer in Delo skupaj, svojo predstavitev pa je končal bolj ali manj z molkom, češ da o motivih podjetnikov, ki so mu na lepe oči nakazali več kot 60 tisoč evrov, pač ne more špekulirati – kar sicer tako rad dan za dnem počne na svojem blogu.