Narcistični balon

Elon Musk je sodobna poosebitev mita o geniju. V očeh javnosti velja za skorajda nadčloveškega misleca z neverjetno sposobnostjo ustvarjanja velikih idej, zato naj bi bil tudi tako uspešen in bogat, posledično pa mu je kdaj dovoljeno biti malce ekscentričen, Američani bi celo rekli unhinged. Neuravnovešen, tako rekoč snet s tečajev, malce nor. Takšna je pač narava genija! Ko je bil leta 2021 gost priljubljene ameriške oddaje Saturday Night Live, je odkrito povedal: »Na novo sem ustvaril električna vozila in ljudi pošiljam na Mars. Ste res mislili, da bom normalen?« In ko je priletel na oder dvorane Capitol One v Washigtonu, na dan Trumpove inavguracije, je to spet dokazal. Skakal je po odru, mahal z rokami in pred mikrofonom spustil zvok, ki bi ga lahko opisali samo kot bojni krik. »Takšen je občutek zmage,« je dejal v mikrofon. Nato pa desno roko naslonil na srce, postal za trenutek – in jo izstrelil v zrak v gesto, ki je bila podobna nacističnemu pozdravu. »Pošiljam vam svoje srce!« Družbena omrežja, tudi platformo X, ki je v lasti Muska, in medije so preplavile teorije, kaj se je v resnici zgodilo.

Najbolj navdušeni nad gesto so bili kakopak neonacisti in pripadniki gibanja alt-right, drugi Muskovi podporniki pa so poskušali dogodek relativizirati. Bil naj bi samo preveč navdušen! Čisto zares naj bi hotel zgolj poslati svoje srce v občinstvo, a je bila stvar pač videti nerodno – ker da je malce ekscentričen in ima Aspergerjev sindrom. Pri čemer smo preverili simptome te razvojne motnje, ki spada med motnje avtističnega spektra, in ugotovili, da »zighajlanja« ni med njimi. Druga razlaga je bila, da to ni bil sieg heil, pač pa čisto navaden, prijazen »rimski pozdrav«. Tako naj bi se nekoč pozdravljali stari Rimljani! Pri čemer gre pri takšni razlagi seveda za zgodovinsko netočnost: stari Rimljani se, kolikor vemo, nikoli niso tako pozdravljali, je pa takšno razlago uspelo popularizirati italijanskemu pesniku in ideologu fašizma Gabrielu D’Annunziu, ko je okupiral Reko; Mussolini je pozdrav nato vključil v simboliko italijanskega fašizma, od koder se je razširil tudi v nacistično Nemčijo.

Nekateri so ocenili, da je šlo za provokacijo. Spet tretji, da za avtomatizem, ostalino iz njegovega otroštva. Musk je namreč odraščal v Južnoafriški republiki v času apartheida in belske nadvlade (tako kot David Sacks, Peter Thiel in Paul Furber, ki so tako ali drugače prispevali k Trumpovemu vzponu zadnja leta). Tja je družino iz Kanade preselil Muskov dedek, Joshua N. Haldeman, ker naj bi bil preprosto tako navdušen nad apartheidom, pred tem pa je bil član ilegalnega tehnokratskega gibanja v Kanadi, ki je navijalo za oblikovanje tehnokratske vlade na novem skupnem ozemlju, ki bi poleg ZDA vključevalo tudi Kanado, Grenlandijo, Srednjo Ameriko, Karibe ter dele Kolumbije, Venezuele in Gvajane. Prepričanje o belski prevladi in osvajalske težnje, ki jih izkazuje Musk, naj bi bili tako zapisani v njegov genom. Sieg heil pa naj bi bila logična posledica tega.

Mit o Musku kot sodobnem geniju je začel razpadati. In to prav na »digitalnem mestnem trgu«, ki se ga je namenil okupirati! Balon je moral enkrat počiti.

A preidimo k bistvu. Musk je sprva celotno debato, ki se je razvila glede tega, ignoriral. Kar je bilo za človeka, ki kdaj deluje kot mem na dveh nogah in je samooklicani trol – ki skratka živi od pozornosti na spletu in uživa v kaosu –, sila nenavadno. Oglasil se je šele naslednji dan. »Odkrito povedano, potrebujejo boljše umazane trike,« je zapisal. »Ta napad, ’vsi so Hitler’, je res že izrabljen.« Ne glede na to, ali je Musk res »zighajlal« ali ne, je vedel, da mora stvar pokopati. Musk lahko odkrito podpira nacionalistična, gibanja alt-right v Ameriki in naslednike fašistov v Italiji ter nacistov v Nemčiji (kot govorec na volilnem shodu Alternative za Nemčijo je navzoče celo spodbudil, naj se ne osredotočajo preveč na »preteklo krivdo«) – uporaba nacistične ikonografije pa je nekaj čisto drugega. S tem se večina republikancev in Trumpovega volilnega telesa ne želi poistovetiti. Musk je dojel, da to ni dobro za njegov imidž, to ni dobro za biznis. Zato je stvar poskušal zatreti in za interpretacijo, da naj bi bil na odru izvedel nacistični pozdrav, okrivil mainstream medije. To naj bi bil dokaz, kako izprijeni so v resnici.

Medtem ko je jezno sopihal in cepetal, kakšno krivico so mu storili mediji, pa so njegov X in tudi vsa ostala omrežja dobesedno preplavile fotografije, posnetki in fotomontaže tega trenutka, dogodek je postal viralni mem, Musk pa tarča posmeha. Podoba Muska, s pomočjo digitalne obdelave zvitega v svastiko. Posnetek dogodka in ob njem posnetek enega od Hitlerjevih govorov, sinhroniziran tako, da skupaj dvigneta desnico v nacistični pozdrav. Odlomek iz filma Zajec Jojo Taike Waititija, v katerem fantek, ki živi v nacistični Nemčiji in je tako indoktriniran, da ima Hitlerja za svojega namišljenega prijatelja, navdušeno kriči pozdrav Heil Hitler, Heil Hitler, Heil Hitler! – in nato posnetek, kako Musk podobno navdušeno priteče na oder v Washingtonu, tik preden je dvignil desnico v pozdrav. Kamorkoli si pogledal, ljudje so se norčevali iz Muska. In ta je v tistem trenutku izgubil nadzor nad lastnim omrežjem; orodje, ki ga je zlorabil za lastno propagando in propagando skrajne desnice, mu je tako rekoč razneslo v obraz. Nič ni namreč bolj boleče in hkrati osvobajajoče kot smeh, satira. Ali kot bi rekel Viljem iz Baskervilla v Imenu rože Umberta Eca: »Včasih je, če hočemo porušiti lažno avtoriteto absurdne trditve, ki se upira razumu, tudi smeh lahko pravo sredstvo. Dostikrat s smehom zmedemo zlobne in spravimo na dan njihovo abotnost.«

Ko je Musk leta 2022 kupil Twitter za 44 milijard dolarjev – bodimo natančni: za to je moral prodati za več milijard dolarjev delnic Tesle, kupnina pa je vključevala tudi 13 milijard dolarjev bančnega dolga –, je naznanil, da ga je »osvobodil« in iz njega končno naredil »digitalni mestni trg«, na katerem bosta cveteli svoboda govora in demokracija. V resnici si je zadal ustvariti novodobno agoro, javni prostor v antični Grčiji, kjer je potekalo trgovsko in politično življenje. Musk si svobodo govora kakopak predstavlja po svoje – zanj ta ni, kot bi rekel John Stuart Mill, omejena s svobodo drugega, pač pa je absolutna in brez posledic. To je prvič zares občutil konec leta 2023, ko se je na platformi X ob zaostritvi izraelsko-palestinskega konflikta (in razrahljanju omejitev sovražnega govora na platformi) močno okrepil antisemitizem, Musk pa je nato še javno podprl objavo nekega uporabnika, češ da judovske skupnosti sovražijo belce in podpirajo migracije. Sledile so, logično, posledice: sočasno se je več velikih podjetij (Apple, Disney, IBM in Comsat) odločilo, da začasno prekinejo oglaševanje na platformi, ker so se njihovi oglasi pojavljali ob pronacističnih zapisih, enako so storili pri evropski komisiji. Musk sprva ni skoparil z besedami in je oglaševalcem zabrusil, »da se, če ga nameravajo izsiljevati z denarjem, lahko jebejo«.

A je kmalu ugotovil, da uporabniki in oglaševalci množično zapuščajo platformo – ob prvi obletnici prevzema je bilo podjetje X Corp. že ocenjeno na 19 milijard dolarjev, to je več kot pol manj, kot je znašala Muskova nakupna cena (danes je vrednost ocenjena na manj kot 10 milijard dolarjev) – in hitro obrnil ploščo. Odpravil se je na nekaj, čemur bi lahko rekli »opravičilna turneja«. Sprva je šel iskat pokoro v Izrael, kjer se je sestal z izraelskim premierom Benjaminom Netanjahujem, januarja 2024, pred 79. obletnico njegove osvoboditve, pa je obiskal še koncentracijsko taborišče Auschwitz-Birkenau na jugu Poljske. Prav to zadnje naj bi bil, tako nekateri Muskovi podporniki, kronski dokaz, da Musk pač ne more biti antisemit (pa čeprav se je tja odpravil prav zaradi podpihovanja antisemitizma).

Državna podpora je bila ključnega pomena za uspeh obeh Muskovih podjetij, Tesle in SpaceX, večino subvencij pa sta prejeli, ko so bili na oblasti Demokrati.

Prejšnji teden, ko je Musk »zighajlal« v Washingtonu (le nekaj dni pred 80. obletnico osvoboditve koncentracijskega taborišča Auschwitz-Birkenau), se je nato na Facebooku oglasila Julie Gray, soproga Gidona Leva, ki je kot otrok preživel holokavst. Skupaj s soprogom sta bila lani namreč častna gosta, ko je Musk obiskal taborišče. »Pogovarjala sem se z Elonom Muskom. Z njim sem preživela več ur in se z njim sprehodila po taborišču,« je zapisala. »Za Gidona je bilo biti na kraju, kjer je na pohodu smrti umrl njegov oče Ernst, zelo pomembno. Musku je bilo vseeno. Posvečal se je samo medijem in svoji varnostni službi. Bila sem deset metrov od njega, ko je poziral pred fotoaparati. Deloval je oddaljen. Skrbelo ga je samo, kako je videti.« Ko je položil venec, je odšel. »To je Elon Musk. Sociopat.«

Oglasil se je tudi Muskov dolgoletni prijatelj in svetovalec Philip Low, sicer ustanovitelj podjetja NeuroVigil, v katero je Musk v preteklosti investiral. Do razhajanj med njima je prišlo že pred časom, ko naj bi Musk lagal o višini svoje naložbe v podjetje, kasneje pa ustanovil konkurenčno podjetje Neuralink (zgolj opomba: podobno je Musk storil po sporu s Samom Altmanom, ustanoviteljem OpenAI, ko je zagnal xAI). »Elon sam po sebi ni nacist,« je zapisal Low. »Vseeno je nekaj boljšega – ali pa slabšega, odvisno, kako gledate –; nacisti so verjeli, da je njihova rasa nad vsemi drugimi, Elon verjame, da je on tisti, ki je nad vsemi.«

»Vse njegove besede o odhodu na Mars ali o tem, da bi rad ohranil ’absolutno svobodo govora’ – vse to je samo natolcevanje, s katerim Elon zavestno hrani ljudi, da z njimi manipulira. Vse, kar počne, je namenjeno pridobivanju in utrjevanju moči. Zato so mu všeč skrajno desne stranke – saj jih lažje nadzoruje,« je nadaljeval. V njegovih očeh naj bi bil Musk človek, ki se samo »pretvarja, da je strokovnjak na področju strojništva, kemije, raketne znanosti, nevroznanosti in umetne inteligence« ter si pripisuje zasluge drugih. »Vsekakor se ne bojim tako imenovanega izumitelja, čigar največji izum je njegova lastna podoba,« je povedal Low.

Da je v prvi vrsti prevarant, samozaverovan človek, obseden z lastno podobo, je nedavno pokazalo tudi bizarno razkritje igričarske skupnosti. Musk naj bi bil navdušen igralec domišljijske videoigre Path of Exile 2. Nad njo naj bi bil celo tako navdušen, da mu je uspelo ob največji težavnosti prilesti med 10 najboljših igralcev na svetu. Za kar bi moral lastnik več podjetij in oče 12 otrok, zadnje mesece aktivno vpleten v Trumpovo predsedniško kampanjo, za računalnikom presedeti več ur na dan, ker je domnevno igral na najtežji stopnji igre, pa ne bi smel biti poražen niti enkrat, saj bi moral sicer začeti igro znova. Edina logična razlaga, kako mu je to uspelo, bi potemtakem bila, da je nekomu plačal, da je igral igro namesto njega. Ko je na to opozoril Zack Hoyt, v igričarski skupnosti priljubljen ustvarjalec vsebin z uporabniškim imenom Asmongold, je Musk užaljeno prenehal slediti njegovemu profilu na platformi X, nato pa mu celo začasno odvzel modro kljukico (plačljiva ugodnost, ki uporabnikom platforme zagotavlja nekatere ugodnosti), s čimer je drastično zmanjšal doseg njegovih objav.

Mit o Musku kot sodobnem geniju je začel razpadati košček za koščkom. In to prav na »digitalnem mestnem trgu«, ki se ga je namenil okupirati! Balon je moral enkrat počiti. Iluzija se je razblinila. Mit o geniju je res samo mit, fasada, projekcija.

Tako kot je Muskova moč samo projekcija, je projekcija tudi moč omrežja X. Nič od tega, kar poskuša z njim početi, ni namreč nekaj novega.

Musk namreč ni postal najbogatejši človek na svetu, ker bi bil tako veličasten izumitelj. Bil pa je precej iznajdljiv. Vodji novoustanovljenega oddelka za vladno učinkovitost, ki naj bi v Trumpovi administraciji skrbel za zmanjšanje »nepotrebnih izdatkov« (začenši s prekinitvami pogodb za programe DEI oziroma spodbujanja raznolikosti v delovnem okolju in odpuščanjem zaposlenih v vladi na tem področju), je država v preteklosti namenila pomembne subvencije. Tesla je leta 2010 prejela posojilo v višini 465 milijonov dolarjev od ameriškega ministrstva za energijo, ki je bilo ključno za razvoj Teslinega vozila modela S in gradnjo tovarne v Kaliforniji. SpaceX je od ustanovitve prejel milijarde v okviru pogodb z Naso (na primer več kot tri milijarde dolarjev za oskrbo Mednarodne vesoljske postaje z raketami Falcon 9 in kapsulami Dragon), in tudi z ameriškimi obrambnimi silami (na primer 290 milijonov dolarjev leta 2020 za izstrelitev satelitov GPS III). Državna podpora je bila ključnega pomena za uspeh obeh podjetij, večino subvencij pa sta podjetji prejeli, ko so bili na oblasti Demokrati.

Pozitivno so na Teslo vplivale predvsem različne davčne olajšave in državne subvencije za kupce električnih vozil – v ZDA in tudi v Evropi. Analiza, ki so jo na začetku januarja objavili pri britanskem časniku Guardian, je pokazala, da naj bi Tesla od leta 2016 prejela od vlade Združenega kraljestva skoraj 200 milijonov funtov nepovratnih sredstev. Glede na podatke slovenske trgovinske zbornice pa naj bi bili Teslini modeli najbolj priljubljeni električni avtomobili tudi pri nas (sledijo jim avtomobili iz koncerna Volkswagen) in enako prednjačijo po podeljenih subvencijah. Eko sklad je od leta 2011 do prve polovice leta 2024 lastnikom električnih vozil, do leta 2020 pa tudi lastnikom priključnih hibridov, namenil 48 milijonov evrov, podeljevanje subvencij je nato prevzela družba Borzen, ki je v letih 2024 in 2025 za nakup električnih vozil razpisala okvirnih 11,25 milijona evrov subvencij za fizične osebe in 3,75 milijona evrov za pravne osebe.

Muskovo enormno bogastvo (po podatkih ameriške poslovne revije Forbes naj bi bil vreden več kot 420 milijard dolarjev) kljub temu ostaja nekakšna kapitalistična prikazen. V resnici temelji na trenutni vrednosti delnic njegovih podjetij, v največji meri prav Tesle in SpaceX, njegova neto vrednost pa tako niha glede na njihovo tržno vrednost. V tem smislu Muskovo bogastvo večinoma ni dejansko likvidno. Vzemimo kot primer Tesline delnice. Te so po Trumpovi zmagi pridobile več kot 60 odstotkov vrednosti, ker vlagatelji najbrž računajo, da se jim bo Muskova naveza s Trumpom obrestovala, vendar pa se je Tesli obenem tudi prvič, odkar v podjetju poteka množična proizvodnja električnih vozil, prodaja avtomobilov po svetu zmanjšala v primerjavi s predlansko, delnice Tesle pa so že izgubile 17 odstotkov vrednosti od svojega vrha pred enim mesecem.

Povedano drugače: Muskova vrednost je izpostavljena špekulacijam in negotovostim na trgu. Vzemimo kot primer samo nedavni prihod novega kitajskega klepetalnega robota z umetno inteligenco DeepSeek (gre za podobno orodje kot ChatGPT), ki je dodobra pretreslo tehnološke delnice v ZDA in Evropi – te so zabeležile strm padec za skoraj bilijon evrov. Izpostavljena pa je tudi deloma tudi njegovi priljubljenosti (oziroma nepriljubljenosti). Podatki danskega podjetja za tržne raziskave Caliber, je poročal nemški Der Spiegel, so pokazali, da se potencialni kupci pri Tesli vse izraziteje ohlajajo, predvsem na domačem trgu v ZDA. Januarja 2022, preden je Musk kupil Twitter, je kar 46 odstotkov vprašanih potrdilo, da bi kupili Teslin izdelek, novembra lani se je ta delež zmanjšal na četrtino. Tovrstna tveganja so zmeraj večja za podjetja, ki pretirano stavijo na kult osebnosti. Priljubljena ameriška kuharica in podjetnica Martha Stewart, ki je v 90. letih prejšnjega stoletja zgradila medijski imperij in postala prva self-made milijarderka v ZDA, je bila zaradi prevare leta 2004 obsojena ne pet mesecev zapora, vrednost njenega podjetja pa je zaradi tega strmo padla – cena delnice je z visokih skoraj 40 dolarjev pristala pri vrednosti dveh dolarjev. Primerjava morda ni najboljša, a vendar kaže, da je kapital plaha ptica.

Če hočemo ali ne, družbena omrežja so že postala javni trgi našega časa. In če si jih želimo ubraniti, jih bomo morali zasesti.

In tako kot je Muskova moč samo projekcija, je projekcija tudi moč omrežja X. Nič od tega, kar poskuša početi z njim, ni namreč nekaj novega. Na to je v ameriški reviji Atlantic opozorila tudi novinarka in zgodovinarka Anne Applebaum. Medijski magnati (in danes so družbena omrežja novi mediji) so že v preteklosti poskušali širiti svoj vpliv z vmešavanjem v tuje države. Rupert Murdoch, Avstralec z ameriškim državljanstvom, je na primer začel svoj medijski imperij graditi v Avstraliji, nato pa z družbo Fox News postavil propagandni stroj ameriške republikanske stranke in podobno storil za torijce v Združenem kraljestvu s prevzemom tabloidov Sun in Times.

»Do nedavnega je bila Rusija najpomembnejša država, ki si je prizadevala spodkopati evropske institucije. Vladimir Putin že dolgo ne mara EU, ker ruskim podjetjem omejuje možnosti ustrahovanja in podkupovanja evropskih političnih voditeljev in podjetij,« je še poudarila Anne Applebaum. »Zdaj želi skupina ameriških oligarhov prav tako spodkopati evropske institucije, ker ne želijo biti regulirani – in morda imajo na svoji strani ameriškega predsednika. Evropska unija, Velika Britanija in druge demokracije po svetu bodo morda kmalu morale izbirati med zavezništvom z ZDA in sposobnostjo, da vodijo volitve in volijo voditelje brez agresivnih manipulacij od zunaj.« Kaj lahko sploh storimo? Tehnološkim gigantom ni nemogoče stopiti na prste. V Bruslju so Google zaradi kršenja pravil konkurence med letoma 2017 in 2019 kaznovali s tremi globami v skupni višini več kot osem milijard evrov (čeprav je Splošno sodišče EU eno od teh glob, in sicer v višini 1,49 milijarde evrov, lani razveljavilo). Novembra pa je evropska komisija Meto zaradi nepoštenih trgovinskih praks oglobila za skoraj 800 milijonov evrov. Nekatere države (Francija, Avstrija, Italija, Velika Britanija, Španija) so po drugi strani že zdavnaj uvedle tudi poseben, tako imenovani digitalni davek na ustvarjeni dobiček oziroma promet, ki ga velika tehnološka podjetja ustvarijo v posameznih državah.

Že veljavni akt o digitalnih storitvah (DSA) Evropski uniji omogoča, da kršiteljem, ki se ne držijo nacionalnih zakonodaj (pomagajo širiti sovražni govor ali pa se vmešavajo v notranjo politiko držav), naloži kazni do šest odstotkov letnega prometa podjetja, v skrajnih primerih pa celo začasno blokira takšna omrežja. Vendar pa evropske institucije meljejo počasi in so pogosto brezzobi tiger, zdaj pa se dodatno bojijo tudi Trumpovih groženj z višanjem carin, če bi te posegle v interese ameriških podjetij. Evropska komisija je v skladu z DSA sicer že decembra 2023 zagnala preiskavo zoper X, ker naj bi njeni algoritmi favorizirali objave skrajno desnih politikov, preiskavo pa je pospešila šele pred kratkim. Zdaj naj bi X pozvala, da ji posreduje notranje dokumente o delovanju svojih algoritmov do 15. februarja.

Digitalni oligarhi se poskusom kakršnekoli regulacije kakopak na vso moč upirajo. Eden od razlogov, zakaj se je Musk zapletel v tako silovit spor z britanskim premierom Keirom Starmerjem, piše britanski Guardian, bi bil lahko prav ta, da si njegova vlada prizadeva implementirati nov zakon o spletni varnosti, sprejet leta 2023, ki bi omejil nenadzorovano razširjanje prepovedanih vsebin po družbenih omrežjih. Medtem ko je Meta že lep čas v sporu z avstralskimi oblastmi, ker zahtevajo, da tehnološki velikani plačajo posebno dajatev na uporabo novic avstralskih medijev na svojih platformah.

Španski premier Pedro Sánchez, eden redkih evropskih politikov, ki se je Musku jasno postavil po robu, je na zasedanju Svetovnega gospodarskega foruma (WEF) v Davosu predlagal dodatne ukrepe pri regulaciji digitalnih oligarhov in družbenih omrežij. Po njegovem bi morali ukiniti anonimnost na družbenih medijih, narediti algoritme preglednejše, obenem pa je pozval tudi k večji odgovornosti lastnikov družbenih medijev. »Tako kot je lastnik majhne restavracije odgovoren, če se stranka zastrupi z njegovo hrano, bi morali biti tudi tehnološki magnati odgovorni, če njihovi algoritmi zastrupljajo našo družbo,« je povedal Sánchez.

Druga možnost je – umik. Že takoj ob Muskovem prevzemu platforme X so se nekateri uporabniki selili na omrežje Mastodon (pa stvar nekako ni zares zaživela), zdaj prihaja do migracij na Bluesky, ki ima okoli 30 milijonov uporabnikov (samo za primerjavo: na omrežju X naj bi jih bilo več kot pol milijarde). A navada je v resnici železna srajca, iluzorno je pričakovati, da bodo ljudje res množično zapustili omrežja, na katera so navajeni in ki krojijo njihov vsakdan. Takšen umik pa bi bil obenem kontraproduktiven. Zakaj bi se umaknili? Ne, storiti bi morali ravno nasprotno! Nedavna študija raziskovalcev z ameriške univerze New York (NYU) je pokazala, da naj bi le trije odstotki vseh aktivnih uporabnikov objavljali »toksično vsebino«, vendar ta pomeni skoraj tretjino celotne vsebine na družbenih omrežjih, skoraj tri četrtine vseh spletnih konfliktov naj bi se začele v zgolj enem odstotku spletnih skupnosti, zgolj en odtisoček uporabnikov pa domnevno deli kar 80 odstotkov vseh lažnih novic na družbenih omrežjih. To ni resničnost, pač pa njena izkrivljena podoba. In spremenimo jo lahko samo tako, da vanjo aktivno posežemo. Zato: objavljajmo!

»V demokraciji bi morali prisluhniti drug drugemu. Ampak kar opazujemo sedaj, je enormna količina laži in dezinformacij, ki prihajajo od Trumpa in njegovih podpornikov. Dodaten problem je Musk, ki ima v lasti X in propagira takšne vsebine,« je ta teden svojim sledilcem na družbenih omrežjih sporočil priljubljeni ameriški senator Bernie Sanders. »Moramo uporabiti orodja, ki so nam na voljo z družbenimi omrežji, da bi nasprotovali lažem Trumpa in drugih. Ne bojte se tega. Izobrazite se, kaj se dogaja, uprite se in verjamem, da lahko tako ustvarimo kar najboljšo možno alternativo.«

Prav vdanost v usodo, fatalizem in apatija so tisto, česar si Trump najbolj želi. Zato je navsezadnje izdal toliko izvršnih ukazov v prvem tednu svojega vladanja in odprl toliko različnih front – ustvariti poskuša to, čemur bi Naomi Klein rekla doktrina šoka. Tako nenormalno in absurdno stanje, da bi mu bilo nemogoče slediti. In bi se zaradi njega počutili nemočne. Trump si želi, da bi postali ohromljeni od našega občutka nemoči. Ampak spomnite se samo Slovenije marca 2020. Dan po razglasitvi epidemije je nastopila zadnja Janševa vlada. Položaj se je zdel brezupen. Vse dokler niso majhna dejanja upora – prižiganje sveč ali polaganje papirnatih stopal na Trgu republike v Ljubljani – pripeljala do protivladnih protestov, ki so potekali iz tedna v teden, 105 petkov zapored. Skoraj simbolično se je oblast na neki točki celo tako zelo prestrašila ljudi, da je na trgu postavila ograje. Takrat so protestniki trg zasedli in na njem brali ustavo.

Če hočemo ali ne, družbena omrežja so že postala javni trgi našega časa. In če si jih želimo ubraniti, jih bomo morali zasesti. »Tudi sam sem razmišljal o tem, da bi zapustil družbena omrežja. Moje življenje bi bilo verjetno precej lažje,« je dejal Sánchez v Davosu. »A verjamem, da so družbena omrežja presegla, kar so nekoč bila. Menim, da so postala preveč pomembna – še posebej za mlajše generacije –, da bi jih obravnavali zgolj kot podjetja, ki so v lasti nekoga in jih ta lahko upravlja po svoji volji.«

Družbena omrežja so po njegovem postala skupni vir človeštva. Kot oceani. In zato jih je treba zaščititi in ustrezno upravljati. »Prevzemimo nadzor. Vrnimo digitalne platforme njihovemu prvotnemu namenu in jih spremenimo v varne in poštene prostore za razpravo. Ter ustavimo tiste, ki jih želijo spremeniti v orožje za razkroj naših demokracij. Na kratko: naredimo družbena omrežja spet velika!«