Zakaj je Trump navkljub nedoslednostim uspešen?

Matjaž Nahtigal, strokovnjak za mednarodne odnose

Dr. Matjaž Nahtigal je predstojnik katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede. Preden je postal visokošolski profesor, je počel marsikaj. Delal je v različnih slovenskih vladah (1999–2005), med drugim je bil vodja kabineta predsednika vlade Janeza Drnovška, direktor službe vlade za zakonodajo in generalni sekretar urada predsednika republike. Ukvarjal se je predvsem s področji ustavnega, evropskega in mednarodnega prava, doktoriral pa je na prestižni Harvard Law School.

Kako začeti drugače kot z Donaldom Trumpom? To nedeljo je dejal, da naj se Palestinci preselijo iz Gaze v sosednje države. Oprostite, to je etnično čiščenje. 

Izjava, ki jo omenjate, je v nasprotju z mednarodnim pravom, s Trumpovimi napovedmi, je odmik od vsega, kar je napovedoval. Če je na začetku še vzbujal nekaj upanja s podporo premirju v Gazi, ki je prineslo vrnitev talcev in humanitarno pomoč Palestincem, je s to izjavo porušil vse, kar je bilo doseženega. Premirje je krhko, zaradi Trumpove izjave sta vprašljivi druga in tretja faza sporazuma, ki naj bi pripeljali do miru. Trump je izjemno protisloven politik. Ne načrtuje, ne razmišlja o posledicah izjav, dejanj, politik, usmeritev. Ta nepredvidljivost gre v škodo njegovega predsedovanja, v škodo interesom ZDA, v škodo kompleksnih, zahtevnih konfliktnih področij, ki terjajo pretehtano, vztrajno, konsistentno, sistematično diplomatsko akcijo. Donald Trump žal ne vliva kakšnega posebnega upanja za trajni mir na Bližnjem vzhodu. In tudi kje drugje.

Težko trdiva, da gre za spodrsljaj. Trump deluje na takšen način. Kako si razlagati napovedi o tem, da bodo ZDA prevzele Grenlandijo, da bodo priključile Kanado, da bo Panamski zaliv postal ameriški? 

Vse te besede so velik udarec zaveznikom v transatlantskem partnerstvu. Z njimi kaže moč. Vseeno mu je za partnersko dogovarjanje z Grenlandijo, Dansko, Panamo, z evropskimi zavezniki. Njegovo geslo America First pomeni »najprej Trump«, za vse drugo mu ni pretirano mar. Vseeno mu je za obstoječe dogovore, politike, usmeritve, preference, vsa ta sporočila so slaba, terjajo resen odgovor.

Morda pa pretiravamo, morda je vse le šov. Spomnite se sestankov s Kim Džong Unom v času prejšnjega mandata. Napovedoval je podpis sporazuma s Severno Korejo, na koncu je bilo videti kot neokusni fototermin. 

Ne strinjam se, treba ga je jemati resno. Predvsem zaradi kroga ljudi, ki ga obdajajo, ima danes manj omejitev, kot jih je imel v prvem mandatu, prepričan je, da lahko stori vse, kar mu pade na misel. Četudi je zmagal z majhno razliko, četudi so ZDA politično razdeljene, četudi ima v kongresu in senatu nižjo podporo, kot je pričakoval. Po drugi strani ga neomajno podpira volilna baza, njegovo gibanje Maga (Make America Great Again). Enostavno mu bo treba postaviti meje. Bojazljivost in pasivnost nista pravi pristop. Kako se pogajati s Trumpom, najbolje kaže Kanada, ta je zelo jasno povedala, da ima pripravljene povračilne ukrepe, če bo Trump res uvedel carine.

Kdo lahko omeji njegovo moč? V republikanski stranki nima opozicije, demokrati ne vedo, kaj so. Kako je vzdržljiv ameriški sistem zavor in ravnotežij, še posebej zato, ker si je Trump v času prejšnjega mandata oblikoval sestavo vrhovnega sodišča? 

Vse to drži. Demokrati iščejo povolilno konsolidacijo in nujno potrebne refleksije, kaj jim je in kaj jim ni uspelo v času predsedovanja Joeja Bidna. Republikanci so vendarle bolj razdvojeni, kot se zdi, a vaše vprašanje, koliko se mu kdo postavi po robu v kongresu, je smiselno. Trumpova pomilostitev vseh, ki so januarja 2021 vdrli v ameriški kongres, je sporočilo kongresnikom, da je upor gibanja Maga legitimen. Zato bosta bistvena pogum in načelna drža številnih neodvisnih institucij. Ameriška ustavna demokracija je na veliki preizkušnji, verjetno največji v zadnjih desetletjih. Nekaj poguma se sicer že kaže, ameriški zvezni sodnik John C. Coughenour je že razveljavil Trumpov ukaz o preklicu podeljevanja državljanstva otrokom, ki so se rodili v ZDA.

Govorite o kršitvi 14. amandmaja, ki določa, da so ljudje, rojeni v ZDA, državljani te države? 

Trump se ne poglablja v ozadje pravnih določil, razlaga si jih po svoje. Veste, kako je nastalo omenjeno določilo? V ameriško ustavo je bilo vpisano po koncu državljanske vojne kot posledica ene izmed najsramotnejših odločitev vrhovnega sodišča, ko sodniki leta 1857 nekdanjemu sužnju Dredu Scottu niso priznali pravice do državljanstva. Sam iskreno verjamem, da bodo ameriška demokracija, institucije, posamezniki pokazali, da vseeno obstaja sistem zavor in ravnovesij. Trump bo nedvomno poskušal premikati meje svojega imperialnega mandata, ne bo čakal na pravna mnenja, na izvršno in sodno vejo oblasti, vsiljeval bo ideje, politike, usmeritve, pri čemer se ne bo oziral na druge, vsaj tako dolgo ne, dokler se mu kdo ne bo postavil po robu.

Kako lahko predsednik demokratične države podpiše neustavni odlok? In ne prvič, v času prvega mandata je podpisal več izvršilnih ukazov, ki so prepovedovali prihod ljudi iz nekaterih muslimanskih držav v ZDA, vendar so jih sodišča razveljavila.

Razlog je preprost. Trump se je obdal z lojalisti, v svojo bližino ne spušča nikogar, ki bi imel strokovno integriteto in neodvisnost. Očitno se je pripravljal na prve dni predsedovanja, ukrepe, ki jih je podpisoval in o katerih je govoril na predvolilnih zborih, je imel pripravljene že nekaj časa. To je njegova taktika, že na začetku želi z izvršnimi ukazi doseči čim več. S tem daje občutek moči.

Geslo America First pomeni »najprej Trump«, za vse drugo mu ni pretirano mar. Vseeno mu je za obstoječe dogovore, politike, usmeritve, preference, vsa ta sporočila so slaba, terjajo resen odgovor.

Govoril je o množičnem izgonu priseljencev, pri čemer ni jasno, kako ga bo izvedel. Te dni je v izvorne države migrantov poslal nekaj letal, ki so bila začasno zavrnjena. Vse to ni nič novega, letala z izgnanimi priseljenci so v Južno in Latinsko Ameriko letela že prej. Tudi v času Bidna in Obame. 

Trump ni znan po tem, da bi bil dosleden. Računa na prvi učinek, s tem, ko izda ukaz, je zanj naloga končana. O realizaciji ne razmišlja. Kot predsednik vlada na način, kot je vodil korporacijo, izdajal je ukaze, ki so se razširili po celotni hierarhiji, tako deluje v republikanski stranki, v Beli hiši. Trumpa ne zanimajo kompleksni problemi, če bi ga, bi vedel, da je večina migracij v ZDA prišla iz Mehike pred več kot desetletjem. Velika večina migrantov v ZDA živi več let, številni imajo različne oblike statusov, zaščit, mnogi začasno zakonito pravico do dela, so produktivni, večinoma lojalni. Vse to ga ne zanima. V nekem trenutku je ugotovil, da je njegovo volilno telo nastrojeno proti migracijam, zato je napovedal množičen izgon. Kaj to pomeni? Kako se bo to zgodilo? Kakšne bodo posledice? Vse to ga ne zanima.

Ti ukrepi imajo družbene implikacije. Demokratična država pozna različne veje oblasti, nato pa se pojavi neki predsednik in pomilosti najnasilnejše protestnike, ki so v njegovem imenu vdrli v Kapitol. Trump te ljudi imenuje talce, iz njih ustvarja mučenike. Ali zakon za Trumpove privržence velja drugače kot za njegove nasprotnike? 

Vse to se zgodi, kadar politično funkcijo z ogromno pooblastili in pristojnostmi prevzame nekdo, ki je populist in demagog. Bistveno vprašanje pa je, kaj je populizem in demagogijo pripeljalo na oblast. Trump je zaznal nezadovoljstvo med volivci, zdaj jim obljublja neuresničljivo. Za vzpon je uporabil republikansko stranko, že prej je poskušal z demokrati. V tem obdobju se je naučil, kako nastopati, kako pritegniti zapostavljeni del ameriške družbe, del, ki izgublja v procesih globalizacije. Ameriška družba je izjemno neenakopravna. Zdaj je v Beli hiši človek, ki je povsem neprimeren za to funkcijo, ne premore državniških vrlin, nima vizije, nima programa, ima pa vztrajnost in sposobnost mobilizirati politično bazo nezadovoljstva. Trump predstavlja najslabše, kar ameriška družba kaže sebi in svetu.

Kako naj se počutijo svojci napadenih policistov, ki so varovali državne institucije, ali pa svojci tistih policistov, ki so neposredno po napadu zaradi travmatične izkušnje storili samomor? 

Ne le Trump, tudi republikanci bi morali biti zavezani spoštovanju pravnega reda in zakonitega delovanja policije. Očitno niso. Republikanska stranka ravna oportunistično. Republikanci so bili v času Billa Clintona in Baracka Obame stisnjeni v kot, izgubljali so volitve, hkrati pa so številni republikanci sprejeli Trumpovo tezo, da so bile volitve leta 2020 ukradene, pa četudi so bile vse vložene tožbe zaradi domnevnih volilnih nepravilnosti izgubljene. Kaj pomeni izraz »ukradene volitve«? Za njim se skriva prepričanje, da so demokrate izvolili ljudje iz različnih družbenih in etničnih skupin, za katere Trump meni, da ne bi smeli glasovati, ker naj ne bi bili pravi Američani. V vsem tem je, kot pravite, ogromno protislovij, hipokrizij, a očitno republikance zanima zgolj oblast, ne pa ustavne omejitve.

Trump po eni strani govori o protekcionizmu in izolaciji, o koncu globalizacije, o miru, po drugi strani pa ne izključuje vojaškega posredovanja na Grenlandiji. To ne gre skupaj. Uporablja retoriko imperializma 19. stoletja. Vse to v tako prepletenem svetu, kot je današnji, ne bo delovalo. 

Vsemu, kar trdite, lahko le pritrdim. A zakaj je navkljub takšnim nedoslednostim uspešen? Zato, ker so administracije v ZDA in drugod po svetu govorile, da globalizacija deluje za vse in da je treba le še malo potrpeti. Kar ni res. ZDA so v času predsednika Clintona sklenile prostotrgovinski sporazum z Mehiko, a hkrati niso ustvarile socialne zaščite za ameriške delavce, ki so zaradi prestrukturiranja gospodarstva zašli v finančne stiske. Več administracij, med njimi demokratske, je obljubljalo, da ne bodo pozabili na delavce, v resnici pa so ti dobivali drobtinice. Spomnite se, kako velik je bil finančni paket za banke v času finančne krize in kakšne težave so bile z vpeljevanjem sistema »Obamacare«. Ta ni nepomemben, a vse spregledane teme, vsi ljudje, ki so živeli vedno slabše, so tlakovali pot demagogiji in populizmu. Težava je torej v tem, da v času demokratskih predsednikov ni bila oblikovana kredibilna alternativa, ki bi širila priložnosti in dobrobiti, ki bi krepile socialne, razvojne, izobraževalne politike po vsej Ameriki. Biden je ugotovil, da morajo začeti prenavljati infrastrukturo, da morajo prenoviti ameriško gospodarstvo, njegovi ukrepi, tudi tisti, povezani z zelenim prehodom, so šli v pravo smer, a bilo jih je premalo, bili so prepozni in usmerjeni v dobrobit korporacij. Trump tako pomeni vrhunec neoliberalnega finančnega kapitalizma, po drugi strani se predstavlja kot odrešenik.

Globalizacija je resnična, tudi stiska velikega dela ameriškega prebivalstva je resnična, vendar Trump prodaja zgodbe, ki niso resnične. 

Prodaja iluzije.

Dobri politiki znajo prodajati tudi te. Volivci od Trumpa ne pričakujejo resnice. Trump vodi politiko, kot je opozoril zgodovinar Timothy Snyder, izbire sovražnika, sovraštvo pa začne prej ali slej samo govoriti svojo zgodbo. 

Tako je, ravno sistem zavor in ravnovesij lahko v določeni meri in v okviru ustave omejuje delovanje ameriškega predsednika. Prejšnji teden bi še trdil, da lahko ZDA preživijo drugi Trumpov mandat, v tem tednu sem zaradi intenzivnosti dogajanja precej bolj skeptičen. Trumpovo gibanje Maga se lahko le še bolj radikalizira in potem, ko se bo naveličalo migrantov, poišče novega grešnega kozla. Vse to je res nevarno.

Ko bo Trump zagrabil macolo, mu mora Evropa odgovoriti s kirurško natančnostjo, z manj hrupa, s premišljenimi protiukrepi. Strateška avtonomija terja potrpežljivost, načrtovanje, vsega tega Trump nima.

Ena od glavnih Trumpovih groženj je uvedba carin. Carine povzročajo trgovinsko vojno, ta škoduje gospodarstvom. A Trump ima prav, Evropska unija ima v odnosu do ZDA 150 milijard evrov presežka. So pogojevanja tipa »kupite nafto ali plin, pa ne bo carin« smiselna? 

V nekaterih stvareh se Trump ne moti, vendar pa problemi zahtevajo kompleksnejši in multilateralni pristop. Ameriški trgovinski primanjkljaj ni bilateralen, ampak je multilateralen. ZDA imajo primanjkljaj z množico drugih držav, s Kitajsko, Mehiko, Nemčijo, Japonsko, Kanado … Ta primanjkljaj je posledica različnih stvari, na primer dejstva, da ameriški potrošniki živijo po načelu zadolževanja. Vedno ni bilo tako. Nekoč so bile ZDA glavni svetovni kreditodajalec, do 70. let prejšnjega stoletja so bile v presežku. A Trump iz vsega tega potegne selektivno zgodbo, ne zna kompleksno razmišljati in ne razume družbenih problemov. Zna pa najti krivca, denimo Svetovno trgovinsko organizacijo. V času prvega mandata je sprejel trgovinske ukrepe zoper Kitajsko, posledica je bila, da se je primanjkljaj do Kitajske le prerazdelil na druge države, skupno pa ostaja visok. Dokler ne bo vsaka od velikih sil, vsak od velikih trgovinskih blokov, uredila notranjih neravnotežij, se bodo trgovinska, finančna, razvojna neravnotežja poglabljala. Trump torej identificira prave probleme, ki so se jim drugi v tehnokratski rutini raje izogibali, vendar so njegovi recepti poenostavljeni, predlagane rešitve pa lahko težave še poglobijo. Takšen je bil Smoot-Hawleyjev carinski zakon iz leta 1930, ki je v ZDA vpeljal ekonomski protekcionizem, kar je povzročilo zastoje v svetovni trgovini, zato ga je leta 1934 odpravil Franklin Roosevelt, ki je zniževal carine v širšem okviru uspešnega programa New Deal.

Kaj lahko stori EU, če bo Trump res uvedel 25-odstotno carino na evropske izdelke? Kako naj bo Evropa strateško avtonomna? Bi bilo bolje, da se nasloni na Indijo, Kitajsko, na druge države? 

Razmišljati je treba večplastno. Evropa ne sme biti pasivna. Bom konkreten – ko bo Trump zagrabil macolo, mu mora Evropa odgovoriti s kirurško natančnostjo, z manj hrupa, s premišljenimi protiukrepi. Strateška avtonomija terja potrpežljivost, načrtovanje, vsega tega Trump nima. Eno od bistvenih vprašanj je, kaj je z notranjim evropskim trgom, kako ga aktivirati. Evropa je eden največjih, najrazvitejših trgov, ki bi lahko bolje izkoristili notranji potencial, ki bi lahko izboljšali kupno moč prebivalstva. Danes je Evropa preveč izvozno odvisno gospodarstvo; napredni, razviti del evropskega gospodarstva je usmerjen na ameriški in kitajski trg, zanemarja evropski potencial. Čezmejno gospodarsko sodelovanja znotraj evropskih regij je lahko eden od odgovorov na Trumpove ukrepe. To ne pomeni, da naj se Evropa zapre, sodelovati mora tudi v procesih globalizacije. To se mora spremeniti. Tudi Evropa prispeva svoj delež h globalnim neravnotežjem. In tudi znotraj Evrope obstajajo regije, ki jim globalizacija ni prinesla veliko priložnosti, nasprotno. Odgovor na Trumpovo izsiljevanje je torej socialno, ekonomsko, tehnološko prestrukturiranje evropskih regij in evropskega podeželja.

Namigujete na poročilo Maria Draghija? 

Ne, njegov koncept je podpora evropskim multinacionalkam. Zelo vprašljiv je. Evropa bi morala investirati v javno dobro, v izobraževanje in raziskovanje, v socialne stebre, tukaj je veliko manevrskega prostora. Lani so evropske banke ustvarile skupno več kot 120 milijard dobička, kar je posledica ukrepov ECB, ki obrestujejo obvezne rezerve v bankah.

Ves ta kapital ni bil plasiran v majhna ali srednja podjetja, v dolgoročne investicije. Naj ponovim, najboljši odgovor na ameriške ukrepe je poleg smiselnih protiukrepov evropska prenova, ki lahko poteka tudi kot sodelovanje z razvojnimi silami od Latinske Amerike pa do držav evropske soseščine. Prenova globalizacije je nujna. Delovati bi morala za ljudi in podjetnike, za majhna in srednje velika podjetja, posameznike, prekarne delavce, za javne socialne sisteme, za izobraževalne institucije. Zdaj deluje predvsem za tiste, ki so privilegirani.

Zakaj niste omenili Kitajske? 

Evropa je v precepu med neoliberalnim finančnim kapitalizmom, ki ga pooseblja Donald Trump, in kitajskim avtoritarnim državnim kapitalizmom. Ne en ne drug sistem nista alternativa. Hkrati je tudi na Kitajskem veliko neravnovesje med obalnim in notranjim delom. In tudi kitajski model ima, tako kot evropski in ameriški, pomanjkljivosti. Kar pomeni, da niso sposobni ustvarjati dovolj velikega števila novih, kakovostnih, na znanju temelječih delovnih mest. Enaka razvojna dilema je tudi drugje, tudi države globalnega juga ustvarjajo premalo kakovostnih delovnih mest, ki bi bila ustrezna na znanju temelječim družbam 21. stoletja. Zato so potrebne inovacije, ne samo v gospodarstvu, pač pa tudi na področju politične participacije, socialnih sistemov, organizacije družbe in podobno. Inovacije, kakršni so Mondragon v Baskiji, finski raziskovalni model razvoja ali indijska zvezna država Kerala, ki velja za Švedsko globalnega juga. Te stvari so danes drobne herezije ortodoksni ureditvi globalnega kapitalističnega sistema. Alternative so torej mogoče.

Poleg tega, kar naštevate, je strateški problem Evrope vojna v Ukrajini. Minilo je 24 ur od Trumpove prisege, pa ta še vedno traja. Ne razumemo dobro, zakaj naj bi bil Trump pri iskanju miru uspešnejši od drugih. 

Gre za najhujšo vojno na evropskih tleh v zadnjih desetletjih z zelo kompleksnimi razlogi in interesi. Zadnja mirovna iniciativa je potekala v Carigradu, kjer je bila nakazana pripravljenost, da se zagotovi mir in oblikujejo varnostna jamstva. Še danes ni jasno, zakaj so pogajanja propadla. Pot do pravičnega, trajnostnega miru, ne pa do zamrznjenega konflikta, ki bi pomenil možnost priprav na novo vojno, je danes, dve leti kasneje, težja. Vsako vzbujanje prevelikih pričakovanj je kontraproduktivno. Če bo torej iskanje poti do miru potekalo s preveč improvizacije in premalo natančno, lahko to pripelje do še večje eskalacije. Ničesar ne želim prejudicirati. Trump je ameriški predsednik, vsaka kredibilna pot k miru je boljša kot to, kar je sedaj. A Trump še ni razkril, kakšen je njegov mirovni načrt.

Povedal pa je, da od vseh članic Nata zahteva dvig vojaških stroškov na pet odstotkov BDP. Kar je obsceno visoka številka. ZDA za vojsko trenutno namenijo okoli 3,5 odstotka. 

Ena od skupnih evropskih strategij do transatlantskega zavezništva bi morala biti, da se ne sme podrejati zahtevam ZDA. Evropa mora ostati enotna, vztrajati pri partnerskih odnosih, mednarodnem pravu in načelih multilateralizma. Skupen evropski obrambni proračun se povečuje že od leta 2016, povečuje se hitro. Bistveno pa seveda je, da povečanje obrambnih izdatkov ne vpliva na višino evropskih socialnih stebrov.

Zakaj je Trump navkljub nedoslednostim uspešen? Zato, ker so administracije v ZDA in drugod po svetu govorile, da globalizacija deluje za vse in da je treba le še malo potrpeti. Kar ni res.

Mark Rutte, generalni sekretar Nata ima drugačno mnenje. 

Kar predlaga Mark Rutte, torej da se obrambni izdatki povečajo na račun socialnih pravic, je nesprejemljivo. Vojaški razvoj mora iti z roko v roki s tehnološkim, industrijskim in družbenim razvojem. Ne sme ga omejevati. Investicije v vojaško tehnologijo sicer nimajo dolgoročnih in velikih multiplikativnih učinkov na preostali del gospodarstva. Če bi jih imele, ZDA ne bi bile v gospodarskih in socialnih težavah. Trumpove zahteve o višini obrambnih proračunov so nerealne. V okviru zavezništva lahko seveda stečejo pogovori o povečanju sredstev, o tem lahko razpravljajo obrambni ministri, eksperti, a Evropa ve, kakšne so njene strateške usmeritve, kako se postaviti na noge. Najpomembnejša prioriteta ZDA, četudi to še ni bilo eksplicitno pokazano, je sicer dogajanje v azijsko-pacifiškem bazenu.

Na Trumpovo inavguracijo so prišli tudi tehnološki baroni. Ob tem sta se pojavili dve tezi. Prva govori o zboru plutokracije, druga o tem, da je Trump od teh ljudi zahteval, da poljubijo  njegov imperialni prstan. Kako ste razumeli poklon novemu gospodarju? 

Obe tezi, ki ste ju navedli, držita. Treba pa je vedeti, da oligarhi obvladujejo družbena omrežja, ki so priljubljen instrument v rokah politike Maga. Rad bi dekonstruiral mit o tem, da so tehnološki oligarhi nastali sami od sebe. Ne govorim o sposobnostih, poslovnih idejah, o vprašanju, ali so res genialni. Vedeti je treba, da participirajo na ameriških znanstveno-tehnoloških dosežkih in da so bili v zadnjih letih deležni visokih subvencij. Gibanje Maga je še vedno fascinirano nad njimi – ker so v bližini milijarderjev, se jim zdi, da so pomembnejši, da participirajo pri njihovem bogastvu. Še precej časa bo potrebnega, da bodo ugotovili, da tehnološki oligarhi niso zavezniki ameriških delavcev, temveč so nasprotniki sindikatov, kolektivnih pogajanj, dolgoročnih delovnih pogodb in preostalih delovnopravnih zaščit. Zahtevajo deregulacijo, zniževanje davkov. Trump je spreten, ustvaril je koalicijo med najbogatejšimi tehnološkimi korporacijami in izločenim delavskim prebivalstvom Amerike. To je nenaravna koalicija, ki ustvarja iluzijo, da so vsi enaki. Niso. Zanimivo bo opazovati, kako dolgo bo to politično zavezništvo trajalo in kako dolgo bodo Trumpovi volivci podpirali moč oligarhov. Na koncu bodo jezni in nezadovoljni, vprašanje pa je, kam se bo to nezadovoljstvo usmerilo. Ni prav verjetno, da se bo usmerilo proti oligarhom ali Donaldu Trumpu.

Lahko bi trdili, da Elona Muska vodijo poslovni interesi, vendar ga je treba jemati resneje. Podpira skrajno nemško stranko AfD, njegovo geslo Make Europe Great Again zveni srhljivo. 

Elon Musk je živel v Južni Afriki, odraščal je v obdobju apartheida, ve, kako je takrat živelo bogato belsko prebivalstvo. O tem govori Quinn Slobodian, avtor knjig »Globalists: The End of Empire and the Birth of Neoliberalism« in »Crack Up Capitalism – Market Radicals and the Dream of a World Without Democracy«. Musk je v ZDA prinesel ta vzorec. Prepričan je, da lahko ameriška družba deluje na podoben način, segmentirano, segregirano, prepričan je, da se lahko najbogatejši izločijo iz tveganj modernega sveta. Musk, ki so ga finančno podpirali tudi demokrati, je danes najglasnejši podpornik Donalda Trumpa, iz uspešnega podjetnika se je prelevil v najnevarnejšo osebo iz ZDA. Evropa je presenečena, evropski politiki zadržani, Musk s svojimi javnimi nastopi (ter denarjem in korporacijami) pomeni največjo tujo intervencijo v nemški politični prostor. Nedavno smo bili kritični do ruskih farm, trolov in hekerjev, a to, kar počne Musk, je še nevarnejše. Muskov cilj verjetno ni le Nemčija, tehnološki velikani so zelo občutljivi na omejitve, ki jim jih zlagoma, a vseeno postavlja Bruselj. Njihov cilj je razgraditev bruseljskih institucij in pravnih aktov, ki edini vsaj delno vzpostavljajo zaščito za majhna podjetja in za posameznike ter njihove svoboščine. A ne pozabimo, da ameriški tehnološki velikani ustvarjajo veliko prihodkov in dobičkov na enotnem evropskem trgu, tako kot evropski na ameriškem.

Zakaj se Evropa, ki je nastala na ruševinah druge svetovne vojne, na ruševinah nacizma, fašizma, ne upre odločneje? Zakaj ne podpre danske vlade, ki ji grozi Donald Trump?

Zato, ker je preveč izvozno usmerjena, ker je preveč odvisna od drugih. Na vseh ravneh plačujemo ceno stroge politike varčevanja. Evropa je v času prejšnje komisije sicer končno našla odgovor v okviru programa okrevanja in odpornosti. Ta je zelo pomemben v Italiji, zanjo ne bi bilo najbolj modro, če bi Georgia Meloni sklepala separatne sporazume z Washingtonom. Vendar se strinjam z vami, da Evropa ždi v precepu. Na junijskih volitvah se je evropski parlament nagnil na desno, na drugi strani pa je že desetletja, še iz časov reagonomike, socialdemokratska progresivna misel zelo šibka. Evropska unija ostaja v precejšnjem vakuumu, napredni družbeni sloji že od časa konvencije o prihodnosti Evropske unije ne najdejo pravega modela razvoja. Hkrati so evropske elite, podobno kot ameriške, zazrte v globalizacijo. A kljub kritiki v isti sapi poudarjam, da so Evropska unija, države, regije, prebivalstvo odporni proti krizam, tako je bilo v času energetske in zdravstvene krize. Vsi, ki odpisujejo evropski projekt, vsi, ki odpisujejo njeno mirovno, napredno, socialnotržno politiko, vse to, kar počno Putin, Trump, Musk, Xi Jinping, pomeni podcenjevanje Evropske unije.

Gospod profesor, težko se strinjamo. V Avstriji pada sanitarni kordon, v naslednjih mesecih bo verjetno padel tudi v Nemčiji. Podobno se lahko zgodi s Francijo. Ni lahko slutiti dobrih časov in preboja, ki ga omenjate. 

Če pogledate, kaj se dogaja v nekaterih državah EU, je vaša skepsa upravičena. EU je pod velikanskim pritiskom, a pozablja se, da je EU politično in gospodarsko zelo inovativna. V Evropi deluje nekaj najnaprednejših in socialno kohezivnih institucij. Verjamem v široka družbenorazvojna zavezništva znotraj Evrope, tudi po drugih delih sveta, z naprednimi deli ZDA, Latinske Amerike, Azije vred, tudi na Kitajskem je veliko liberalnih socialnih krogov, ki podpirajo evropski projekt. Evropska unija kljub vaši pesimistični sliki ni za odpis.

Evropa je v precepu med neoliberalnim finančnim kapitalizmom, ki ga pooseblja Donald Trump, in kitajskim avtoritarnim državnim kapitalizmom. Ne en ne drug sistem nista alternativa.

Rad bi vam verjel, ste predstojnik katedre za mednarodne odnose. A glavnega problema se še nisva dotaknila. Trump je na dan prisege izstopil iz Pariškega sporazuma. Kako se lahko spoprimemo s podnebnimi spremembami v svetu, kjer so zahteve zelenega prehoda gorivo desnega populizma? 

Tukaj se strinjava, ves svet se mora spoprijeti z najresnejšimi eksistencialnimi grožnjami. Izzivi so velikanski, potrebovali bi modre voditelje, nasprotno od teh, ki jih imamo danes. Države globalnega juga, ki čutijo največje posledice spreminjajočega se podnebja, so izključene. Trump je te dni ukinil razvojno in humanitarno pomoč globalnemu jugu (in hkrati preklical sankcije najagresivnejšim skupinam izraelskih naseljencev, toliko o njegovi mirovni drži). Vendar tudi revne države vlagajo v prilagoditve podnebnim spremembam. Tudi v Evropi je cela vrsta naprednih sektorjev, prav tako v ZDA, Teksas je lani ustvaril več električne energije iz vetra kot iz fosilnih goriv. Splošna slika na področju spopadanja s podnebnimi spremembami je res slaba, nič dobrega ne obeta, a to ne pomeni, da bo vedno tako. Tisti, ki bo prvi izvedel zeleni in socialni prehod, bo ostal ali postal najbolj konkurenčen. Začela se je tekma s časom. Lahko jo dobimo, lahko v njej zmaga Evropska unija in Slovenija, lahko pa mirno plujemo na Titaniku in poslušamo, kako bo orkester odigral zadnjo pesem.