Nadgradite rehabilitacijo invalidnih otrok iz Gaze!

Premirje v Gazi je priložnost za pomoč tam živečim ljudem. Slovenija je doslej to pomoč izvajala v obliki medicinske rehabilitacije (v Egiptu živečih) palestinskih otrok iz Gaze, ki so v katerem izmed izraelskih napadov pretrpeli trajne poškodbe. Nazadnje je bila tu skupina desetih otrok, ki je rehabilitacijo na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča končala konec lanskega leta. Nas pa je zanimalo, kdaj pride nova skupina, kako velika bo in ali morda pristojni razmišljajo o trajni premestitvi in bolj poglobljeni rehabilitaciji otrok, s katero bi zamenjali zgolj nekajtedenski program in hitro vrnitev na Bližnji vzhod.

Oktobra in novembra lani je bilo na rehabilitaciji deset otrok skupaj s sedmimi spremljevalci, v Egipt pa so se vrnili le trije otroci s tremi spremljevalci. Glede na razmere so nekateri precej pričakovano zaprosili za azil – točneje, trije mladostniki in trije otroci s tremi spremljevalci, ena deklica s spremljevalko (mamo) pa je odšla proti severu Evrope. To je gotovo eden od razlogov, ki govorijo v prid trajnejšim premestitvam otrok s spremljevalci ali z družinami, ki bi se za to odločile. Drugi razlog, ki govori temu v prid, je rehabilitacija. Seveda je pomembno opremiti otroke z medicinskimi protezami in jih naučiti te uporabljati, a pri teh pripomočkih so kasneje potrebne prilagoditve, navsezadnje jih otroci hitro tudi prerastejo in potrebujejo nove, večje.

Mojca Seliškar Toš, predsednica uprave Fundacije Danila Türka, ki v praksi izvaja te projekte, pojasnjuje, da je projekt zdaj v fazi »iskanja možnosti za nadaljevanje rehabilitacije in tudi drugih oblik pomoči ranjenim palestinskim otrokom in mladostnikom. Nadaljujemo zbiranje medicinskih poročil in iskanje donacij, ki bi omogočile nadaljevanje.« Za rehabilitacijo omenjene skupine desetih otrok je fundacija od vlade prejela 450 tisoč evrov in predsednica uprave pojasnjuje, da so bila »vsa razpoložljiva sredstva tudi porabljena«.

Po odgovor na vprašanje o morebitni nadgradnji projekta v trajnejše oblike rehabilitacije nas je Mojca Seliškar Toš napotila na direktorat za razvojno sodelovanje in humanitarno pomoč na ministrstvu za zunanje zadeve. Tam pojasnjujejo, da si bo vlada prizadevala nadaljevati projekte rehabilitacije žrtev vojne na Bližnjem vzhodu, pri čemer »preverja možnosti trajnih preselitev za najtežje paciente, zlasti iz Gaze, za katere v regiji rehabilitacija ni mogoča«. Glede tega, pravijo, poteka usklajevanje za sprejetje pacientov »v okviru mehanizma EU na področju civilne zaščite, kjer pri pripravi seznamov pacientov sodeluje Svetovna zdravstvena organizacija. Število pacientov bo določeno zlasti glede na zmogljivosti slovenskih zdravstvenih zavodov.« Vse to je pohvalno, a še zdaleč ni dovolj.