Posledice proizvodnje azbesta

Fotografinja Manca Juvan skozi osebne zgodbe prebivalcev presega suhoparno statistiko in izpostavlja individualne izkušnje

V galeriji Vžigalica bodo drevi odprli razstavo fotografinje, fotoreporterke in videodokumentaristke Mance Juvan z naslovom Dolina. Dokumentarno-umetniška razstava raziskuje vpliv industrializacije in industrijskega onesnaževanja v srednji Soški dolini v širšem kontekstu vsakdanjega življenja in lepote narave.

Razstava se osredotoča na okoljsko problematiko dolgotrajne proizvodnje in uporabe azbesta v nekdanji cementarni v Anhovem ter na njene posledice za lokalno skupnost. Avtorica skozi osebne zgodbe prebivalcev doline, vključno z nekdanjimi delavci tovarne, aktivisti, zdravniki in strokovnjaki, presega suhoparno statistiko in izpostavlja individualne izkušnje, so zapisali v Vžigalici.

Kot je na današnjem vodstvu za novinarje povedal vodja programa v galeriji Vžigalica Jani Pirnat, je zgodba Anhovega zgodba, ki je simptomatična za onesnaževanje tako v Sloveniji kot širše. Vedno je namreč prisotna dvojnost med dobrobitjo, ki ga z zaposlitvami tovarna nudi okoliškim prebivalcem, in na drugi strani davkom, ki ga ti plačajo v smislu onesnaženosti okolja in morebitnih bolezni. Razstava po njegovih besedah tudi napoveduje dokumentarni film, ki ga Manca Juvan pripravlja v koprodukciji z RTV Slovenija.

Po podatkih Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa za vso Slovenijo je do konca leta 2024 zaradi azbesta zbolelo 3469 posameznikov, od tega jih je bilo 90 odstotkov iz Anhovega in okolice, so v sporočilu za javnost navedli v Vžigalici.

Postavitev, ki temelji na fotografskem in video gradivu, osvetljuje različne perspektive življenja v srednji Soški dolini, ki je bilo skozi čas - vse od leta 1921 do danes - oblikovano in zaznamovano z obstojem "fabrike", sprva imenovane Cementi Isonzo, kasneje Kombinat 15. september Anhovo, nato Salonit Anhovo, danes pa Alpacem Cement.

Manca Juvan je pojasnila, da se vedno loteva tem, ki jo nagovorijo emocionalno in tudi tokrat je bilo tako. Po vrnitvi iz tujine - med drugim je delovala v Afganistanu in na Tajskem ter dalj časa živela v Iranu - je v medijih odmevala novica o onesnaženi vodi v Anhovem. Zadevo je začela spremljati in tako prišla tudi do azbesta.

Posnela je približno 30 intervjujev, pri čemer je intervjuvancem zastavila le eno vprašanje: Na kakšen način je tovarna zaznamovala njihovo življenje tako v preteklosti kot danes. Nekateri so se zelo razgovorili, drugi manj. V razstavo so vključeni izseki iz intervjujev, ki ilustrirajo različne pozicije. Ko je začela raziskovati, se namreč ni zavedala, da je dolina tako razdeljena - na eni strani so tisti, ki menijo, da je tovarna potrebna, saj jim daje vsakdanji kruh, medtem ko tistim, ki so zboleli, edini cilj postane, kako čim dlje živeti, je pojasnila.

Obiskovalec se ob vstopu v galerijo sooči z vrsto časopisnih naslovov in člankov, ki odražajo to dinamiko odnosa. V prvem prostoru na desno je predstavljeno sedanje življenje, sledi soba, ki je po besedah Mance Juvan zasnovana kot neke vrste tempelj narave. V sredini je v prozorno folijo zavita azbestna plošča, na stenah so podobe narave velikega formata. "Narava je kraj, kjer se umirimo in tudi v postavitvi razstave je ta soba zamišljena kot prostor za umiritev še posebej v odnosu na prvo sobo, ki je zelo zgoščena," je povedala fotografinja. Na drugi strani galerije so predstavljene zgodbe lokalnega prebivalstva; ljudje so predstavljeni s fotografijami, ki jih spremljajo besedila.

Kot so še zapisali v Vžigalici, skuša razstava Mance Juvan dvigniti medgeneracijsko zavest o azbestni problematiki, hkrati pa nas ob lokalni zgodbi vabi k večplastnemu razmisleku o univerzalnem vprašanju: do kdaj bomo postavljali svoje materialne potrebe pred zdravje.

Razstava bo na ogled do 16. marca.