Julij Zornik / Oblikovalec zvoka, ki je z izostrenim umetniškim čutom obogatil več kot 260 filmov

Ta petek bo prejel nagrado Prešernovega sklada, najvišje priznanje za umetniško ustvarjanje pri nas. Ni namreč le eden najbolj zasedenih in plodovitih filmskih ustvarjalcev, temveč se ponaša tudi z »izostrenim umetniškim čutom«, ki »z mnogoterimi zvočnimi elementi podpre in obogati sporočilnost in učinek filmskih del«. V svoji bogati karieri je za oblikovanje zvoka prejel že deset nagrad vesna, najvišjih domačih filmskih nagrad, v zadnjih nekaj letih denimo za celovečerne filme Opazovanje (2023), slovensko manjšinsko koprodukcijo Morena (2021), ki je v Cannesu prejela prestižno nagrado zlata kamera za najboljši prvenec, in Zgodbe iz kostanjevih gozdov (2019), ki so premiero doživele na mednarodnem filmskem festivalu v Torontu. Potem so tu še Razredni sovražnik, Moja Vesna, Pero, Cent’anni in mnogi drugi filmi, že več kot 260 jih je. Poskrbel je tudi za zvok, ki je pomembno vlogo odigral v kratkem animirano-dokumentarnem filmu Urške Djukić in Émilie Pigeard Babičino seksualno življenje (2021), med drugim ovenčanem s cezarjem in Evropsko filmsko nagrado.

Ko se dobimo v baru Činkole nasproti ljubljanske Gimnazije Poljane, blizu studia za zvočno postprodukcijo 100, ki ga je ustanovil po dolgoletnem nabiranju izkušenj drugod, se pošali, da njegov poklic še nikoli ni bil deležen tolikšne pozornosti kot zadnja dva meseca. Pravzaprav je veliko ljudi ob razglasitvi prejemnikov Prešernovih nagrad najverjetneje zanj slišalo prvič. Oblikovalec zvoka, kot pravi Julij Zornik (rojen je leta 1974), namreč zakonsko še vedno ni priznan kot soavtor avdiovizualnega izdelka, pač pa je obravnavan zgolj kot izvajalec filma. Toda zvok ni le tehnični element, je pomemben del filmskega izraza. Meni, da se, če imaš občutek za to, tehničnega znanja lahko priučiš v nekaj mesecih, a pomembneje se mu zdi raziskovati izrazno plat zvoka. Kaj lahko s pomočjo zvoka dosežeš in poudariš v filmu, kako je mogoče atmosfersko in razpoloženjsko usmerjati gledalčevo izkušnjo, kako zvok lahko zgodbo dopolni in jo povzdigne.

Toda v Sloveniji še vedno ni ustanove, ki bi izobrazila (prepotrebne) kadre, na ljubljanski AGRFT (še) ni katedre za zvok. Filmski ustvarjalci na začetku svojih poti imajo zato pogosto premalo zavedanja o pomenu zvoka na filmu, zato se ta plat izdelka zanemarja v prid drugim. Proti temu se med drugim borijo z Društvom postprodukcijskih ustvarjalcev, ustanovljenim z namenom povezovanja in zagotavljanja čim boljših delovnih razmer za filmske ustvarjalce v postprodukciji ter ozaveščanja o pomenu teh pogosto spregledanih poklicev.

In kaj vse obsega delo oblikovalca zvoka na filmu? Predvsem obilico komunikacije in včasih tudi intuicije, empatije in psihološkega uvida, saj je ključnega pomena, da razume, kaj režiserji in režiserke želijo in potrebujejo za dosego končnega cilja. Oblikovanje zvoka namreč zahteva veliko pozornost na detajle. Potrebuje tudi številne organizacijske veščine, saj del nalog razdeli sodelavcem – to so na primer skrb za dialog, sinhrone šume ter atmosfero in efekte. Julij Zornik kot odgovoren za celostno zvočno podobo nato sam poskrbi za celotno montažo in sprejemanje končnih odločitev.

Ljubljančan je sicer v svet filmskega zvoka vstopil po naključju. Če dobro pomisli, je pravzaprav njegova celotna kariera niz med seboj prepletenih naključij. »In tega, da nikoli ne znam reči ne,« se pošali. »Na vse pristanem in se sproti učim plavati.« Na povabilo prijatelja se je sprva pridružil ekipi Radia Glas Ljubljane (RGL), kjer se je imel možnost izučiti za tonskega tehnika, nato je odšel na Kanal A, kjer se je prvič soočil s povezavo zvoka in slike. Vzporedno je delal kot monitorski mikser na koncertih in festivalih, s tem pa začel sodelovati s Studiem Tivoli, kjer se je nato začel uriti še v postprodukciji TV-oglasov in oglaševalskih filmov. In predvsem imel možnost delati napake. Nato mu je pod roke prišla Socializacija bika Zvonka Čoha in Milana Eriča, prva (in do danes edina) slovenska celovečerna animacija. To je bila njegova iniciacija v svet filma, ki je počasi, a zanesljivo prevladal nad ostalim – danes oblikuje zvok za od 20 do 25 avdiovizualnih izdelkov na leto, od tega je pet ali šest celovečercev. A poudarja, da tega nikakor ne bi zmogel sam. Verjame v svoje sodelavce in v moč ekipe, v to, da je uspešen film rezultat skupinskega procesa. Nujno je namreč, da vsak član ekipe prepozna smisel in vrednost svojega dela.

*Tudi v letu 2025 rubriko odpiramo za sodelovanje z več fotografinjami in fotografi. Peter Fettich (1979) bo z nami do 7. marca.