Slovenski pozdrav

»Moj životopis hočete, veš da res ne vem, kaj in kako začeti. Kako mi je misel študirati prišla? Ko sem bila 16 let stara, sem šla z atom na Dunaj in tam sem obiskala […] Belveder. Želja slikati se učiti, umetnica postati se me je z vso strastjo polotila, kakor je navada mojega temperamenta žali bog i potem kakor veš sem začela v domačem mesticu slikati i risati kakor sem vedila i znala.« S temi besedami je naša največja slikarka Ivana Kobilca (1861–1926) v pismu sestri Mariji pojasnila svojo odločitev za slikarski poklic. Ivane Kobilce sicer kot ženske niso pripustili na slikarske akademije, zato je študirala in kopirala stare mojstre v dunajskih galerijah, zlasti v Umetnostnozgodovinskem muzeju, nato pa je odšla po priložnosti in navdih v München, kjer se je vpisala na Šolo uporabnih umetnosti in nekoliko pozneje na zasebno šolo Aloisa Erdtelta.

A že ta zaznamek v biografiji velike umetnice priča o pomenu, ki ga je imela in ga ima še vedno za razvoj naše umetnosti avstrijska prestolnica in nekdanja prestolnica habsburške monarhije, ki je bila za Slovence od nekdaj pomembno kulturno središče, prostor medsebojnega oplajanja in stičišče različnih kultur. Pomemben pečat na mestu sta odtisnila že znamenita arhitekta Jože Plečnik in Maks Fabiani ter kasneje Boris Podrecca, na Dunaju so živeli tudi številni znameniti slovenski literati. Navsezadnje so se tam izobraževale in delovale tudi mlajše generacije naših, doma in v tujini vse bolj uveljavljenih umetnic in umetnikov, kot so denimo Gašper Kunšič, David Tavčar, Lara Reichmann, Živa Drvarič, Maja Bojanić, Ana Likar in še bi lahko naštevali.

Konec januarja so v dvorcu Spodnji Belvedere na Dunaju odprli doslej največjo razstavo slovenskega slikarstva na Dunaju z naslovom Svet v barvah. Slovensko slikarstvo 1848–1918. Razstava, ki bo na ogled še vse do 25. maja, je plod sodelovanja med znamenitim dunajskim muzejem Belvedere in Narodno galerijo v Ljubljani, našo osrednjo nacionalno ustanovo za starejšo umetnost. Z vsega skupaj kar 132 deli, med katerimi je 108 umetnin iz slovenskih in 24 iz avstrijskih javnih in zasebnih zbirk, predstavlja vrhunce slovenskega slikarstva iz obdobja narodne emancipacije med letoma 1848 in 1918 – med revolucionarnim letom, znanim tudi kot pomlad narodov, v katerem je France Prešeren po marčni revoluciji objavil Zdravljico, ter med letom razpada avstro-ogrske monarhije in smrti Gustava Klimta, Otta Wagnerja, Egona Schieleja in Ivana Cankarja, ustanovitve Društva Narodna galerija v Ljubljani ter nastanka Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Med letoma, ko se je na dunajsko univerzo vpisalo okoli 1890 slovenskih študentov, največ na filozofski oddelek, kjer so poučevali pravo in humanistične vede.

Razstava je pomemben mejnik v razstavljanju slovenske umetnosti v tujini tudi zato, ker so dela postavljena v novih kontekstih – tudi skozi kulturno-politične vezi med Ljubljano in Dunajem.

Direktorica Narodne galerije Slovenije Barbara Jaki, ki je razstavo zasnovala skupaj s kuratorjem Belvedera Markusom Fellingerjem (pri oblikovanju razstave sta sodelovala tudi Michel Mohor, kurator Narodne galerije Slovenije, in Miroslav Haľák, asistent kuratorja Belvedera), nam je, ko smo jo srečali tik pred odprtjem, pojasnila, da so bili za razstavo prvotno mišljeni prostori razstavišča Oranžerija ob Spodnjem Belvederu, a so se ob pregledu umetnin in navdušenju nad njimi v galeriji Belvedere odločili, da bi dela raje umestili v večje in veličastnejše sobane Spodnjega Belvedera, kjer lahko zasijejo v polnem sijaju. Pomemben del razstave je tudi prvič prikazano novoodkrito dokumentarno gradivo iz arhiva muzeja Belvedere, ki osvetljuje kulturnopolitične vezi med Ljubljano in Dunajem. Dokumenti razkrivajo odkupno politiko habsburških oblasti, ki so podpirale zbiranje umetnin slovenskih ustvarjalcev, in slikajo ambivalenten odnos slovenskih umetnikov, ki so povečini živeli v negotovih razmerah, do Dunaja – željo po emancipaciji ter tudi iskanje štipendij in trga za prodajo svojih del v avstrijski prestolnici.

Ko je prejšnjo sredo napočil čas za odprtje razstave, se je razstavni prostor napolnil do zadnjega kotička. Razstava je požela precej zanimanja avstrijske javnosti, bržkone tudi zato, ker jo je podprl politični vrh obeh držav. Otvoritve sta se udeležila tudi predsednica Republike Slovenije Nataša Pirc Musar in avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen, ki je v svojem nagovoru poudaril, da sta umetnost in kultura žal preredko razlog dvostranskih obiskov, pa tudi slovenski veleposlanik v Avstriji Aleksander Geržina, ki je pravzaprav dal pobudo za razstavo, ko je leta 2021 s svojo zamislijo najprej prepričal Barbaro Jaki in nato še generalno direktorico Belvedera Stello Rollig. Ta je sicer že bila seznanjena z deli slovenskih umetnikov, saj v stalni zbirki Belvedera lahko najdemo Portret Paola Preinitscha slikarja Jožefa Tominca in Rafolško polje Ivana Groharja. Prav prvo delo, Tominčev portret, so si po besedah Barbare Jaki prizadevali kupiti v Narodni galeriji, ko so ga pred nekaj leti zasledili na dražbi hiše Dorotheum, a se jim je zaradi previsoke cene delo izmuznilo, kot so izvedeli kasneje, pa je pristalo prav v galeriji Belvedere.

Razstava tako začetek novega leta obeležuje z enkratnim vpogledom v nekatere izmed vrhuncev slovenske umetnosti, kar nam postane jasno že ob vstopu v prvo dvorano. Odpirajo jo dela znamenitih slovenskih slikarjev druge polovice 19. stoletja, kot so imenitni portretist in ostrovidni opazovalec družbe Jožef Tominc, samosvoj Jožef Petkovšek, ki je znotraj žanrske motivike vselej znal izraziti ekspresivno noto, ter Jurij Šubic, slikar iz družine umetnikov, čigar znamenito platno Pred lovom je bilo leta 1883 prvo delo slovenskega umetnika, sprejeto na prestižni pariški Salon.

Nato vstopimo v svet Ivane Kobilca, kjer najdemo dela iz javnih in zasebnih zbirk, zastopana v precejšnjem številu, ki – tista znamenita, kapitalna dela, kot sta Poletje in Otroci v travi, ter tudi tista manj znana, kot je Stari dezerter – odstirajo izjemno slikarsko moč in dovršenost. V živo še bolj kot na fotografijah navduši njen celopostavni portret sedeče sestre Fani, ki ji je slikarka znala vdihniti mladostno svežino in iskrivo globino pogleda.

Tam je tudi znameniti Anton Ažbe, ki je leta 1891 ustanovil zasebno slikarsko šolo, ki se je kmalu razvila v najuglednejšo tovrstno šolo v Münchnu, kjer so bili njegovi učenci celo pionirji moderne umetnosti, kot je na primer Vasilij Kandinski. K ustanovitvi zasebne šole je Ažbeta spodbujal tudi Ferdo Vesel, ki na razstavi presune z Moškim aktom iz leta 1888/89, sicer redko videnim delom iz zasebne zbirke, ki izkazuje umetnikovo bravuro slikanja človeškega telesa.

V Ažbetovi šoli so se zbirali tudi umetniki, ki so pozneje oblikovali slovenski impresionizem – ikone slovenske umetnosti, v katerih je Ivan Cankar videl rojstvo novega slovenskega nacionalnega sloga in ki so na razstavi, jasno, dobro zastopane: Rihard Jakopič, Matija Jama, Ivan Grohar in Matej Sternen. Intenzivna izmenjava idej jih je povezala v skupino podobno mislečih umetnikov, ki so si prizadevali povezati slovensko slikarstvo z mednarodno moderno umetnostjo.

O Ivanu Groharju je bilo povedanega že veliko, a ko se v dvorcu Spodnji Belvedere približamo njegovim impresionističnim platnom, se resnično lahko prepričamo o njegovem neverjetnem občutku za nanose barv, ki se kot vibrirajoča poezija pred gledalcem sestavijo v podobo, pomirjujočo ter obenem veličastno in energično. Ni čudno, da je Cankar o njegovi sliki Poletje nekoč zapisal, da se zdi, »kakor da je bil dahnil Grohar na platno vso veselo lepoto slovenske zemlje in vso njeno melanholijo hkrati«.

Med impresionisti na razstavi ne manjka niti Avgust Berthold, predstavnik medija fotografije v impresionizmu in tako imenovani peti impresionist, ki je na dunajski grafični šoli študiral fotografijo, prav po njegovi ikonični podobi Sejalca pa je Grohar ustvaril istoimensko sliko. Impresionisti so se sicer, formalno združeni v umetniškem društvu Sava, na Dunaju uspešno predstavili že leta 1904 v galeriji Miethke, razstava pa je pomenila prelomnico in mednarodni preboj, kjer so jim dobre kritike in prodaja dale krila.

Ob razstavljenih umetninah slovenskih avtorjev in avtoric (poleg zgoraj omenjenih so na razstavi tudi dela Franca Bernekerja, Antona Karingerja, Roze Klein-Sternen, Ide Künl, Pavla Künla in Henrike Šantel) najdemo tudi dela znamenitih mednarodnih umetnikov, kot so Vincent van Gogh, Claude Monet in Giovanni Segantini – eden od poudarkov razstave so namreč tudi primerjave in vzporednice del slovenskih umetnikov s sočasnim avstrijskim in širše evropskim slikarstvom.

Razstava v Spodnjem Belvederu je tako pomemben mejnik v razstavljanju slovenske umetnosti v tujini, saj ne gre le za največjo predstavitev del slovenskih slikarjev na Dunaju in v tako mednarodno eminentni ustanovi, kot je Belvedere, temveč so dela naših umetnikov tokrat postavljena v številnih novih kontekstih – skozi lečo kulturno-političnih vezi med Ljubljano in Dunajem, skozi raziskovanje intenzivne vloge barve v slovenskem slikarstvu, ki se ji je posvetil kustos Markus Fellinger, ter umeščenost med dela avstrijskih sodobnikov.

Ogled razstave lahko le priporočamo, prav tako obisk Dunaja in številnih drugih galerij avstrijske prestolnice, ki nekaj ur vožnje vselej poplačajo s premišljenimi in kakovostnimi razstavami.

Razstava:
Svet v barvah: Slovensko slikarstvo 1848–1918
Kje: Spodnji Belvedere, Dunaj, Avstrija
Kdaj: do 25. maja 2025