the Weeknd: Hurry Up Tomorrow
2025, XO / Republic
+ + +
Čas za slovo lika, ki je v zadnjem desetletju krojil sam vrh popa.
© arhiv založbe
The Weekndu (s pravim imenom Abel Makkonen Tesfaye) ni lahko in je neke vrste mučenik sodobne pop krajine. Njegova besedila so vse bolj mračnjaško usodna, v zadnjem času namiguje tudi na konec glasbene poti – in glej, šesti album Hurry Up Tomorrow naj bi bil res njegov zadnji. Ključni trenutek je doživel leta 2022, ko je sredi koncerta izgubil glas, odgovornost za to pa pripisal stresu in pritisku, ki si ga povzroča sam. K dogodku se pogosto vrača, tudi tokrat, v besedilih, ki preprosto še najbolj izražajo … utrujenost.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
+ + +
Čas za slovo lika, ki je v zadnjem desetletju krojil sam vrh popa.
© arhiv založbe
The Weekndu (s pravim imenom Abel Makkonen Tesfaye) ni lahko in je neke vrste mučenik sodobne pop krajine. Njegova besedila so vse bolj mračnjaško usodna, v zadnjem času namiguje tudi na konec glasbene poti – in glej, šesti album Hurry Up Tomorrow naj bi bil res njegov zadnji. Ključni trenutek je doživel leta 2022, ko je sredi koncerta izgubil glas, odgovornost za to pa pripisal stresu in pritisku, ki si ga povzroča sam. K dogodku se pogosto vrača, tudi tokrat, v besedilih, ki preprosto še najbolj izražajo … utrujenost.
Novi album se že s prvimi besedami začne značilno temačno: »Vse, kar imam, je moja zapuščina. Izgubljam spomin. Nobenega posmrtnega življenja, nobene druge strani. Ko se stemni v črnino, sem čisto sam.« Ne ravno radoživo besedilo spremljajo dramatična godala, a nekje pred polovico komada vpade ritem počasnega diska, nekakšen remake podlage Thrillerja. Besedila ostanejo na temnejši strani, toda ta dvojnost in referenca na Michaela Jacksona delujta prepričljivo, primerno uvodu v zadnje poglavje, epilog enega glavnih likov v popu zadnjega desetletja. Ko nas Tesfaye ravno prav zamori, vpade naslednji, klubsko usmerjeni posnetek, sledi pa še udarnejši komad napihnjenega brazilskega baile funka oziroma popa na steroidih. A ravno, ko si rečemo: »Ok, tole pa ne bo klasično jokavi the Weeknd,« se začne prva značilna balada in potem hladni diskoidni disko, oplemeniten s synthovskim pretiravanjem. Pogled na seznam sodelavcev potrdi predvidevanja – med neštetimi producenti sta album najmočneje zaznamovala specialista synthovskega maksimalizma Mike Dean in Oneohtrix Point Never. Glavna tema je telesna in duševna utrujenost, območje somraka, ki pride z zlorabo drog ...
Hurry Up Tomorrow ni neskončna serija ali naključno zaporedje radijskih singlov, premore albumovsko dramaturgijo in kakšen nepričakovan, a nujen zavoj ali spremembo intenzivnosti. A vsega skupaj je veliko – hladu glavnine diskoidnih štikelcev, vseprisotnosti odtujenosti, izgubljenosti, tragičnosti, dramatičnosti, razočaranja ... v besedilih, napihnjenosti in pompoznosti zvoka … vsega skupaj imamo po uri in pol preprosto samo dovolj. Po desetih posnetkih se dodobra nalezemo otopelosti, pozornost popusti, muzika pa postane mučno enolična. V the Weekndovi enodimenzionalnosti vidimo neko odkritost in prostodušnost, dobrodošli »demonski« protipol plastični »popolnosti« kakšne Taylor Swift, kar pa v kontekstu konkretno predolge plošče le ni dovolj.
Počivaj v miru, the Weeknd, 2009–2025. Uspelo ti je veliko, pogrešali pa te ne bomo preveč.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.