Amerika doživlja novi 11. september

Trump je zavzel fašistično držo: pompozno napada, grozi, zastrašuje, juriša – šokira. Začel je množično deportirati nezakonite priseljence, Mehiki in Kanadi je napovedal 25-odstotne carine (Kitajski le desetodstotne), s carinami je zagrozil Evropski uniji, vsem državam, ki ne sprejmejo deportirancev, je zagrozil s sankcijami (carinami, prepovedjo potovanj v Ameriko ipd.), odredil je zamrznitev socialne države, potemtakem vseh oblik zvezne pomoči (ni mu uspelo, a stresel je Ameriko), za trk potniškega letala in vojaškega helikopterja je obtožil bivša ameriška predsednika Joeja Bidna in Baracka Obamo ter načelo »raznolikosti, enakosti in vključenosti« (da je to res, mu govori »zdrav razum«, je rekel), načelo »raznolikosti, enakosti in vključenosti« je krivil za vse negativnosti (za požare v Los Angelesu, celo za inflacijo, češ da se centralna banka preveč ukvarja z raznolikostjo, enakostjo in vključenostjo), pomilostil je vse »patriote«, ki so 6. januarja 2021 napadli in zasedli Kapitol (pet mrtvih), iz svoje administracije je pometal vse tožilce, ki so sodelovali pri pregonu teh »patriotov«, glavnim FBI-jevcem je ukazal, naj se sami upokojijo ali pa bodo odpuščeni, ...

... odpustiti hoče vse FBI-jevce, ki so ga kdajkoli preiskovali, napovedal je odpravo pomoči Južni Afriki (češ da preveč grdo ravna z belci, saj jim »zasega zemljo«), Gazi ne bo več pošiljal pomoči (ker s tem denarjem tam kupujejo kondome za Hamas!), agenciji za mednarodni razvoj USAID, ki razpolaga s 43 milijardami dolarjev, je očital, da jo vodijo »radikalni norci«, in ji zagrozil z ukinitvijo, javnim uslužbencem ponuja odpravnine, če dajo odpoved, obenem pa jim grozi z »višjimi standardi primernosti in vedenja« (s čimer napoveduje in ustvarja toksično delovno okolje), transspolnim osebam je zagrozil, da jih bo v ječah iz ženskih oddelkov preselil na moške, odpustil je množico generalnih inšpektorjev (nadzornikov trošenja javnega denarja), komikom, ki se v nočnih šovih norčujejo iz njega, je zagrozil s tožbami in kaznimi, Danski je zagrozil z zasedbo Grenlandije, Panami z zasedbo prekopa, Kanadi z aneksijo.

Dodajte še serijo izvršnih ukazov, s katerimi bombardira Ameriko: dereguliral je razvoj umetne inteligence (osvobodil jo je »ideoloških pristranskosti in inženirske družbene agende«), pri zaposlovanju v javnem sektorju je odpravil načelo »raznolikosti, enakosti in vključenosti« (ker menda »uvaja diskriminacijo«, »ruši nacionalno enotnost«, »krši državljanske pravice«, »spodkopava tradicionalne vrednote, kot so trdo delo, odličnost in dosežki posameznikov«, in »stigmatizira ameriški sen«), Mehiški zaliv je preimenoval v Ameriški zaliv, Denali pa v Mt. McKinley, določil je, da v Ameriki obstajata le še dva spola, moški in ženski (s čimer je »ženske zavaroval pred ekstremizmom ideologije spola in restavriral biološko resnico«), zapovedal je deportacijo vseh nezakonitih priseljencev (s čimer je »Američane zavaroval pred invazijo«), na južni meji je razglasil »izredne razmere«, v šolah je odpravil »radikalno indoktrinacijo« (otroke je rešil pred »protiameriškimi, subverzivnimi, škodljivimi, lažnimi ideologijami«), transspolnim osebam, mlajšim od 19 let, je vzel vso zvezno pomoč in vse zdravstvene pravice (s čimer jih je »zaščitil pred kemičnim in kirurškim iznakaženjem« in »lažno trditvijo, da jim lahko odrasli spreminjajo spol«), odpravil je moratorij za izvrševanje smrtne kazni, odločil je, da imajo ljudje pri vodi prednost pred ribami (koga brigajo okoljske regulacije, kmetijstvo ipd.), Ameriko je izpisal iz Svetovne zdravstvene organizacije (ker je menda zamočila pri covidni pandemiji in ker Amerika vplačuje precej več od Kitajske, Kitajcev pa je nekajkrat več od Američanov), v javnem sektorju je odpravil delo od doma, otrokom, ki se nezakonitim priseljencem rodijo v Ameriki, je odpovedal samodejno podeljevanje ameriškega državljanstva, vrnil je »svobodo govora« in končal »zvezno cenzuro« (laži, dezinformacije in teorije zarote so več kot dobrodošle, saj »siljenje medijskih podjetij v moderiranje in deplatformiranje« odpade), odredil je razkritje vseh strogo zaupnih dosjejev o atentatih na Johna F. Kennedyja, Roberta Kennedyja in Martina Luthra Kinga (uboge konspirologe bo zasul z neobvladljivimi količinami gradiva) ter napovedal »boj proti antisemitizmu« oziroma pregon vseh profesorjev in študentov, ki so na ameriških univerzah po začetku izraelskega genocida v Gazi podprli Palestince, pa čeravno prekleto dobro vemo, da je prav sam Trump ogromno naredil za antisemitizem, navsezadnje, antisemite in neonaciste, ki so leta 2017 priredili shod v Charlottesvillu (in se spopadli z antifašisti in antirasisti), je označil za »zelo fejst ljudi«, pokol Judov v pittsburški sinagogi Tree of Life, ki ga je leto kasneje – pod vplivom Trumpovega podžiganja rasizma – zagrešil Robert Gregory Bowers, pa so voditelji judovske skupnosti razglasili za »kulminacijo Trumpovega vpliva«.

Trump drvi, nori, blazni. Z vsako potezo hoče šokirati. Z vsako potezo hoče narediti vtis. Giblje se hitreje kot v prvem mandatu. Dobro je organiziran.

Obenem pa je Trump – rasistično in fašistoidno, pač v duhu »končne rešitve palestinskega vprašanja« – napovedal, da bo Gazo »kupila« in »prevzela« Amerika. »To bo naša lastnina in z njo bomo odgovorno upravljali.« Opravili bodo »pravo delo«. Prizorišče genocida bodo prelevili v »Riviero Bližnjega vzhoda«, Palestince pa preselili drugam. Da ne bo več problemov. »Vse bomo počistili,« je obljubil že prej. Trump je pri tem seveda pozabil, da so tudi nacisti Jude »preselili« zato, da ne bi bilo več »problemov«. In ja, prepričani so bili, da so opravili »pravo delo«.

Me ne frego!

Trump drvi, nori, blazni. Z vsako potezo hoče šokirati. Z vsako potezo hoče narediti vtis. Giblje se hitreje kot v prvem mandatu. Dobro je organiziran. Ljudi zasipa s truščem potez, ukazov in odločitev, ki jih je toliko, da jih ni več mogoče sprocesirati in obvladati. Ljudje jim ne morejo slediti. Dokler ne dvignejo rok. In obupajo. In se vdajo. Ne moremo več! Kaj je namen tega trušča (vseh teh šokantnih potez, ukazov in odločitev), je na dlani: da ljudi sili v vdajo. V umik, depolitizacijo, sprijaznitev.

»Mediji so bebavi in leni, zato se lahko osredotočijo le na eno stvar – mi moramo poplaviti cono. Vsak dan udarimo s tremi stvarmi hkrati. Oni zgrabijo eno, mi pa opravimo svoje. Beng, beng, beng! Nikoli več ne pridejo k sebi. A začeti moramo s hitrostjo projektila in tolči kot kladivo,« je leta 2019 za televizijsko mrežo PBS rekel Trumpov svetovalec Steve Bannon, ki je – ko je leta 2015 zagledal Trumpa, kako se z zlatim eskalatorjem spušča med svoje »ljudstvo« – vzkliknil: »To je Hitler!«

Trump diktira ubijalski tempo. In ta tempo je tipično fašističen, saj v njem odmevajo največji hiti Doktrine fašizma (La dottrina del fascismo, 1932), ki jo je spisal Benito Mussolini. »Neaktivnost je smrt.« Fašizem ni nastal za mizo, ampak se je »rodil iz potrebe po akciji in je bil akcija«. V prvih dveh letih je bil »antistranka in gibanje«. Fašizem »ne verjame v možnost ali koristnost večnega miru«, zavrača »pacifizem«, hlepi po »največji napetosti človeške energije«. »Zato so vse doktrine, ki zahtevajo mir za vsako ceno, nezdružljive s fašizmom.« Slogan fašističnih škvadristov se je glasil: »Me ne frego!« Briga me! In ta »ponosni moto« je »dokaz borbenega duha, ki sprejme vsa tveganja«.

V Trumpovem tempu piše: »Neaktivnost je smrt.« V njegovih šokih piše: »Me ne frego!« Briga ga. Ne meni se za strah, negotovost, tesnobo in trpljenje, ki jih povzroča. Vseeno mu je. Mora naprej. Njegovo zastraševanje je »dokaz borbenega duha, ki sprejme vsa tveganja«. Trump zavrača »pacifizem«, deluje kot »antistranka« – nihče od njegovih mu ne oporeka, vsi le kimajo, (republikanska) stranka je nebistvena, le še okras. Trump diktira. In v diktiranje se je povsem vživel.

Ko se ljudje po katastrofi prebudijo, ko torej pridejo k sebi, je že prepozno – to ni več svet, v katerem so zaspali.

Med predvolilno kampanjo je v intervjuju za revijo Time rekel, da bi bil rad diktator – »vsaj prvi dan«. Zdaj, ko je prišel tja, si je očitno rekel: zakaj bi to počel le en dan? Zakaj ne bi vladal kot diktator? Ne pozabite: po volilnem porazu je hotel za vsako ceno ostati na oblasti, podžigal je celo puč, napad na Kapitol, v preteklosti je fantaziral, da bi si – tako kot kitajski predsednik Xi Jinping – število mandatov podaljšal v nedogled. In ne pozabite, da je vzkliknil: »Ko Kim Džong Un govori, ljudje sedijo in poslušajo. Hočem, da to počnejo tudi moji ljudje.« V tem, da so ga ponovno izvolili, verjetno vidi dokaz, da mu dajejo brezmejno, diktatorsko oblast. Avtokrati in diktatorji – Kim Džong Un, Vladimir Putin, Javier Milei in Viktor Orbán – so njegovi ljubljenci. Kar pa je povsem logično: diktator zaupa le diktatorju. Kot je v Izvorih totalitarizma (The Origins of Totalitarianism, 1951) poudarila Hannah Arendt: »Stalin je zaupal samo enemu človeku, in to Hitlerju.«

Doktrina šoka

Ta Trumpova diktatura šoka – ta politični teror – zelo spominja na terapijo s šokom, ki jo je Naomi Klein opisovala v Doktrini šoka (The Shock Doctrine, 2007), zato se zdi, da Amerika doživlja svoj čilski trenutek, da se ji je torej zgodila Pinochetova terapija s šokom. Saj veste, ko se v tej ali oni državi tretjega sveta zgodi kaj hudega, strašnega, katastrofalnega, šokantnega (cunami, hurikan, potres, vojaški udar, teroristični napad ipd.), ljudje od groze in šoka zaprejo oči. Uletijo »Chicago Boys« in oznanijo: če se hočete rešiti, morate vse takoj privatizirati in deregulirati ter trg povsem osvoboditi! Če hočete preživeti, morate vpeljati »reforme«! In res, država takoj vse privatizira, deregulira, osvobodi trg in razproda družbeno bogastvo. Katastrofa je priložnost, ki jo »Chicaški fantje«, navadno opasani z Mednarodnim denarnim skladom, Svetovno banko in Ameriko, vedno izkoristijo. Ne, nobene katastrofe ne zamudijo. In vse se vedno odvrti po scenariju, ki je postal zaščitni znak in izbrano orodje sodobnega »kapitalizma katastrofe«. Ko se ljudje po katastrofi prebudijo, ko torej pridejo k sebi, je že prepozno – to ni več svet, v katerem so zaspali. Medtem ko so bili v šoku, so jih »reformirali«.

Ko je Šrilanko leta 2004 razdejal cunami, so bili Šrilančani v šoku, vlada pa je ribiška naselja, ki jih je razdejal cunami, na hitro zradirala, ljudi odselila, jim v imenu »varnosti« prepovedala ponovno gradnjo hiš in naselij, obale pa potem prelevila v hotelske komplekse. Vlada je potrebovala katastrofo, da je storila tisto, česar si pred katastrofo – pred cunamijem – ni upala narediti. Denar, ki ga je dobila od Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke, je porabila za privatizacijo razdejanega območja. Cunami je postal kritje za privatizacijo, za osvoboditev trga, za avkcijo družbenega bogastva. Gazi se bo zdaj zgodila Šrilanka – prelevili jo bodo v orjaško deluxe letovišče, »Riviero Bližnjega vzhoda«, Palestince pa pregnali.

Kapitalizem katastrofe – serija orkestriranih napadov na javno sfero v času katastrofe – je produkt Chicaške šole, ki jo je lansiral ekonomist Milton Friedman. Friedmanova šola, alma mater neoliberalizma, oznanja in počne ravno nasprotno od tega, kar je oznanjal in počel John Maynard Keynes, arhitekt Rooseveltovega New Deala in sodobne socialne države, ki skrbi za reguliranje korporacij in trga ter redistribucijo družbenega bogastva in ki je po II. svetovni vojni ljudstvo na Zahodu tako potešila, da ni čutilo potrebe po komunizmu. Ko je v petdesetih letih dokončno izginil strah, da se bodo skušali tudi ljudje na Zahodu prišlepati na komunistične ideje, je začel Friedman – pod vplivom Friedricha Hayeka, svojega avstrijskega guruja, prav tako chicaškega profesorja – sanjati o čistem kapitalizmu, o kapitalizmu brez motenj, socialnih obveznosti in državnega vmešavanja, o kapitalizmu, ki ga ne bi nič več vezalo ali reguliralo, o kapitalizmu kot »nebeškem kolesju« in »umetnini«, o kapitalizmu, ki bi pel, o kapitalizmu, ki bi bil še manj reguliran, kot je bil reguliran pred veliko gospodarsko krizo v tridesetih letih.

Friedmanov mesijanski scenarij je bil preprost: prvič, korporacije je treba osvoboditi vseh regulacij, drugič, država mora privatizirati vse svoje sektorje, s katerimi lahko korporacije ustvarjajo profit, in tretjič, država mora drastično porezati svoje socialne programe. Ergo: deregulacija, privatizacija, odprava socialne države. Specifično: bogati in revni naj bodo obdavčeni po isti stopnji, korporacije naj imajo doma in po svetu odprte trge, ki naj jim jih zagotavlja država, vse cene, pa tudi plače naj določa izključno prosti trg (konec minimalnih plač), zdravstvo, šolstvo, pošta, pokojninski skladi, nacionalni parki ipd. pa naj se privatizirajo. Vse družbeno bogastvo mora preiti v zasebno last.

Neoliberalizem je torej apokaliptični fundamentalizem, saj za svojo izpolnitev nujno potrebuje kataklizmo, poganjek bibličnih apokaliptičnih fantazij. Friedman je rad poudaril, »da lahko le kriza – bodisi dejanska ali pa namišljena – povzroči pravo spremembo« in da je treba imeti stalno pripravljene »alternative obstoječi politiki«, da bi jih lahko uporabili, »ko to, kar je bilo prej politično nemogoče, postane politično neizogibno«. To, kar je bilo politično nemogoče, pa postane politično neizogibno v času hude katastrofe ali pa hude krize. Tedaj je treba reagirati hitro in odločno ter vsiliti nagle in nepovratne poteze, preden družba spet pride k sebi. Dokler je družba še šokirana, zmedena in dezorientirana, se lažje odreče rečem, ki se jih je prej – pred katastrofo – oklepala. »Zgodovina sodobnega prostega trga je bila napisana s šoki.« Friedman je menil, da ima vlada približno šest mesecev časa, da izpelje velike reforme, ki si jih prej ni upala. »Druge priložnosti morda ne bo.«

Diktatura je idealna za uvedbo »šokantnega« paketa privatizacije, deregulacije, liberalizacije in demontaže socialne države.

Milton Friedman je potreboval državo, v kateri bi lahko testiral svojo teorijo. In jo je končno dobil – v vsej laboratorijski čistosti. Ko je general Augusto Pinochet 11. septembra 1973 – v povezavi s Cio, Nixonovo administracijo in ameriškimi korporacijami, baziranimi v Čilu – izpeljal puč in zrušil demokratično izvoljenega predsednika Salvadorja Allendeja, je razpustil parlament, opozicijo, demokracijo in ustavo, vpeljal diktaturo in angažiral »Chicaške fante«, »los Chicago Boys«, da so v času, ko so bili Čilenci še v totalnem postpučističnem šoku, na hitro izpeljali vse »reforme«, ki jih je predvideval veliki neoliberalni scenarij: znižanje davkov, osvoboditev trga, deregulacijo, privatizacijo vsega, tudi šolstva, zdravstva in bank, sekanje socialnih programov. Ta »chicaška revolucija« je bila do tedaj najekstremnejša kapitalistična revolucija. Friedman je sijal – vse je šlo po scenariju, ki je predvideval, da bodo hitrost, nenadnost in obseg ekonomskih sprememb pri ljudeh povzročili psihološke reakcije, ki bodo »prilagoditev olajšale«. To taktiko je krstil za shock treatment – za »zdravljenje s šokom«, »šokzdravljenje«. Izraz ni bil za lase privlečen. Daleč od tega – bil je v popolni rimi s tem, kar je počel Pinochet, ki je nacijo šokiral in ustrahoval z brutalno diktaturo, vsesplošnimi kršitvami človekovih pravic, aretacijami, »izginotji«, internacijami, eksekucijami, »Karavano smrti«, množičnimi grobišči, mučilno Villo Grimaldi in stadioni, spremenjenimi v koncentracijska taborišča. Tiste, ki se z »reformami« niso strinjali, je zaprl ali pobil, represijo pa prelevil v javni spektakel. Če bi bila represija skrita, ne bi imela tistega šokantnega impakta, ki so ga potrebovali za izpeljavo »reform«. Pretiravanje tu nikoli ne škodi.

Diktatura je idealna za vpeljavo »reform« – neoliberalnih politik. Diktatura je idealna za uvedbo »šokantnega« paketa privatizacije, deregulacije, liberalizacije in demontaže socialne države. V demokraciji tega ne moreš storiti – če hočeš to storiti, jo moraš začasno zamrzniti. Politični teror je partner ekonomskih »reform«. Ko so ljudje v šoku, jim lažje izpereš možgane, prosti trg pa lahko zaživi le, če ljudem izpereš možgane.

Čilenci so bili šokirani trikrat: najprej jih je šokiral vojaški puč, potem jih je šokiral paket neoliberalnih »reform« in nazadnje jih je šokiral še paket represivnih taktik. Ti šoki niso v bel list papirja spremenili le Čila, ampak tudi same Čilence: če hočeš predelati ekonomijo, potem moraš predelati tudi ljudi. Vic o režimu, ki bo zamenjal ljudstvo, je tu postal meso: novi fašistoidni neoliberalni režim je zamenjal ljudstvo. Čile ni postal le »prva država chicaške šole«, ampak tudi model za prihodnost.

Pinochet po ameriško

Trump zdaj doktrino šoka, ki so jo stebri neoliberalnega reda prakticirali v deželah tretjega sveta (v »usranih luknjah«, kot bi rekel Trump), seli domov, v Ameriko. Sam deluje kot šok, kot serija orkestriranih napadov na javno sfero, kot kapitalizem katastrofe – ja, sam deluje kot katastrofa. In ja, sam je katastrofa, ki je noče zamuditi. Zato tudi vse to, kar počne, izgleda kot šokterapija, s katero skuša »reformirati« šokirano, zmedeno in dezorientirano Ameriko, ki je od groze in šoka zaprla oči. Tako kot »Chicago Boys« uletijo in oznanijo, da bodo rešili to ali ono deželo tretjega sveta, je tudi Trump – histerični avatar »Chicaških fantov«, Mednarodnega denarnega sklada, Svetovne banke in Amerike – uletel in oznanil, da bo rešil Ameriko, ki jo vsi izkoriščajo in ponižujejo, a če Američani hočejo, da jo reši, potem morajo nujno pustiti, da jo »reformira«.

Da bo to »reformiranje« Amerike izgledalo kot »reformiranje« dežel tretjega sveta, je bilo takoj jasno: Trump je skušal zamrzniti socialno državo in blokirati vse oblike zvezne pomoči, odpravil bo pomoč tujini (Južni Afriki, Palestincem ipd.), ukinil bo zvezne agencije (recimo USAID), ki »noro« trošijo po svetu, Ameriko bo izpisal iz velikih svetovnih organizacij (začenši s Svetovno zdravstveno organizacijo), ki finančno »odirajo« Ameriko, javni sektor bo kadrovsko oklestil, zmanjšal in »pocenil« ( javni uslužbenci, spokajte! ministrstvo za izobraževanje, raus!), urad za vladno učinkovitost, ki ga vodi fašistoidni Elon Musk, bo drastično rezal in sekal javne izdatke in dereguliral, baby, dereguliral.

Trump se drži neoliberalnega scenarija, dobro preizkušenega v deželah tretjega sveta: dereguliraj, zreduciraj javni sektor, oklesti javne izdatke, čim več javnih agencij in storitev privatiziraj, poreži socialne programe, demontiraj socialno državo! Reformiraj! Trump se zaveda, da vlada potrebuje katastrofo, da bi lahko storila tisto, česar si pred katastrofo ne upa (da torej postane mogoče tisto, kar je bilo pred katastrofo politično nemogoče), zato je katastrofa, ki jo potrebuje, postal kar on sam, navsezadnje, polovica Američanov ga doživlja kot katastrofo, kot potres, cunami, hurikan, hudo naravno nesrečo, še huje – polovica Američanov ga doživlja kot teroristični napad, kot puč.

Javni denar bo preusmeril k svojim milijarderjem, svojim donatorjem, tistim, ki so ga finančno podprli, a tudi v tiste zvezne države, ki so ga večinsko volile in izvolile.

In zakaj Trump počne vse to? Zakaj deregulira, reducira javni sektor, klesti javne izdatke, ukinja javne agencije in storitve, seka socialne programe in demontira socialno državo? Iz preprostega razloga – da bi čim bolj drastično znižal stroške. In bolj ko bo znižal stroške, masivnejšo davčno reformo bo lahko izvedel. Ves ta cirkus, ves ta šokantni trušč, ki ga zganja, je, pravi demokratski senator Chris Murphy, le distrakcija, le dimna zavesa, le iluzionizem, s katerim skuša Američane tako zamotiti, zmesti in dezorientirati, da bodo imeli od groze in utrujenosti zaprte oči, ko bo izvedel masivno davčno reformo, ko bo torej tajkune in titane, milijarderje, elite, ki se shajajo v Mar-a-Lagu, obsceno davčno razbremenil. Trump si želi to, kar si je želel Friedman in kar si želi vsak neoliberalec – da bi bili bogati in revni obdavčeni po isti stopnji.

Kot bi rekel Friedman: »Druge priložnosti morda ne bo.« Trump je zdaj v tisti magični sekvenci, v tistih friedmanovskih »šestih mesecih«, kolikor jih ima na voljo, da izpelje »reforme«, ki jih brez katastrofe in šokiranja javnosti ne bi mogel. Reševanje elit bo vseskozi – iz šoka v šok, iz trušča v trušč – prikazoval kot reševanje Amerike.

Tako kot to počnejo v deželah tretjega sveta, ko jih napade neoliberalni fašizem. In tako kot je to počel Pinochet, neoliberalni fašist, ko je napadel Čile. Da bi šokiral ljudstvo in izvedel »reforme«, je zamrznil demokracijo, navalil z vsesplošnimi kršitvami človekovih pravic, aretacijami, »izginotji« in internacijami ter vladal kot diktator, kot ultimativni »Chicago Boy«. Natanko to skuša zdaj storiti Trump: čim bolj šokirati ljudstvo, čim bolj zamrzniti demokracijo, čim bolj strašiti z vsesplošnimi kršitvami človekovih pravic, aretacijami, »izginotji« in internacijami (deportacije, internacije, Guantanamo ipd.) in čim bolj vladati kot diktator. Ni kaj, tudi Trump je represijo prelevil v javni spektakel. Za zdaj javno muči in ustrahuje nezakonite priseljence – kmalu bo javno teroriziral transspolne osebe, ki motijo njegovo teorijo o »biološki resnici«, komike, ki ga smešijo, in profesorje, ki so podprli Palestince in obsodili izraelski pogrom v Gazi.

Da represija poteka na odprti sceni, pod žarometi, ne preseneča – če bi bila skrita, ne bi imela tistega šokantnega učinka, ki ga potrebuje za izpeljavo velike, masivne davčne reforme. Politični teror je uvod v davčno reformo – njen partner, njeno oboroženo krilo.

Če hočeš kapitalizem narediti spet varen za elite, moraš »reformirati« ljudstvo. Ja, spremeniti ga moraš. Zamenjati.

Zato Trump govori o »osvoboditvi« in »prerodu« Amerike. Nič čudnega, da hoče diktatorsko prevzeti nadzor nad zveznim proračunom in sam odločati, kdo bo dobil denar in kdo ne. Jasno, javni denar bo preusmeril k svojim milijarderjem, svojim donatorjem, tistim, ki so ga finančno podprli, a tudi v tiste zvezne države, ki so ga večinsko volile in izvolile.

Neoliberalni kapitalizem, ki se giblje iz krize v krizo in ki izgleda kot neskončna, permanentna kriza, potrebuje takšne, kot je Trump. Ne pozabite: ko je kapitalizem ogrožen, mu na pomoč priskoči fašizem. Tako je bilo v Italiji po I. svetovni vojni, ko se je kapital ustrašil boljševiške revolucije, bojevitih sindikatov in jeznega industrijskega proletariata. In tako je bilo v Nemčiji v času velike gospodarske krize, ko je kapitalizem tako zatajil, da so bili mnogi prepričani, da ga bo zamenjal socializem. Lev Trocki je v eseju Bonapartizem, fašizem in vojna (Bonapartism, Fascism, and War, 1940) poudaril, da je fašizem »nadaljevanje kapitalizma, poskus, da bi njegov obstoj perpetuirali z zverinskimi in pošastnimi sredstvi. Kapitalizem je priložnost, da se zateče k fašizmu, dobil le zato, ker proletariat ni pravočasno izpeljal socialistične revolucije.« Fašizem – kapitalistična pošast, povsem logična faza v razvoju kapitalizma v krizi – pride, da bi rešil kapitalizem. Tudi zdaj je prišel, da bi ga rešil. Pred neoliberalizmom so težki časi, povzročal bo čedalje hujše krize in katastrofe, ustvarjal bo čedalje hujšo ekonomsko neenakost, čedalje strašnejše nezadovoljstvo in čedalje nevarnejšo jezo, zato potrebuje fašizem, da ga zaščiti pred skominami socializma, da ljudstvo disciplinira, da utrdi neoliberalno vero in da pove: ni alternative!

Neoliberalizem terja fanatično, neusmiljeno, sociopatsko, nasilno, tako rekoč religiozno vero, zato potrebuje fanatičnega, neusmiljenega, sociopatskega, nasilnega, že kar religioznega zaščitnika – fašista. Ko je afroameriški filozof in borec za črnske pravice W. E. B. Du Bois zapisal, da je fašizem »kontrarevolucija lastnine«, ni niti slutil, da bodo neoliberalci v Čilu za implementacijo svojega kapitalističnega eksperimenta potrebovali prav fašistični format in firerja, generala Augusta Pinocheta, in da bodo ameriške finančne elite za rešitev kapitalizma potrebovale neoliberalnega fašista, kot je Trump.

Ameriki se je zgodil novi 11. september. Če se bo hotela znebiti fašizma, ki se zaobljublja domovini, krvi in vodji in ki naj bi kapitalizem zavaroval pred demokracijo, bo antifašistično gibanje premalo – potrebno bo tudi, kot pravi David Harvey, »močno antikapitalistično gibanje«.