Ingver in Gverilke / Bend,  ki ustvarja angažirano »ljudsko glasbo« za 21. stoletje

»Iste ptice skup lete,« v uverturi svojega nedavno izdanega prvenca Pekoče v milini (ZARŠ) pojejo članice vokalnega tria Ingver in Gverilke – pevke, glasbenice, ulične gledališčnice, cirkusantke, ljubiteljice sočnega brecljevskega jezika (denimo skovanke ’skupnjevanje’), podpornice alternativnih oblik povezovanja, predvsem pa tesne prijateljice. »25 let sem čakala, da smo se našle,« pravi Mojca Marija Frida, ki se je s kolegicama Enjo Rojenico in Evo Boke Ziblje povezala v združenju za cirkuško pedagogiko Cirkokrog. V sklopu cirkuške izmenjave so leta 2019 pod nekim hrastom v vasi Truške v slovenski Istri prvič skupaj tudi zapele. In spoznale, da za samoizražanje potrebujejo le svoj glas in ponekod kakšno spremljavo, najpogosteje iz najdenih instrumentov, kot je harmonika iz smetnjaka.

Izhajajo iz spontanega ljudskega petja in njegove eksistencialne nujnosti. Skupinsko petje, ki je staro toliko kot človeštvo samo, je eno pomembnejših socialnih veziv, namenjeno pripovedovanju zgodb, obredom, medgeneracijskemu povezovanju in skupinski terapiji. A trio ne izhaja iz neke ezoterične psevdo duhovnosti, pač pa iz delovanja in ustvarjanja na terenu. Sodobno etno glasbo pogosto najdemo v new age krogih, žensko petje pa se rado interpretira kot simbol ženstvenosti. »Nič ni narobe z nežnostjo, toda ne pristajamo na neko tradicionalistično vlogo, da bi pele le to, kar bi bilo ljudem prijetno poslušati,« pravi Eva. Prisegajo na bolj prizemljen pristop, zato tudi njihov prvenec zveni surovo, s slišnimi napakami, ki to zares niso.

Vokalne glasbe se ne lotevajo muzikološko, pač pa instinktivno. »Ne potrebujemo not ali obvladovanja inštrumentov, čeprav sva bili z Mojco v etno orkestru, Eva pa je bila vpeta v druge glasbene projekte. Ta igrivi pristop smo prenesle iz cirkusa in uličnega gledališča,« pravi Enja. »Če citiram vodilo prijatelja, kontrabasista Thierna Dialla, gre za to, da se ne moreš zmotiti. Če zafušaš, poješ dalje,« pravi Eva. »Tu vidim glavno povezavo z ljudskim petjem. Ljudje se niso ukvarjali s tem, kako pojejo, pač pa so peli tako, kot so čutili,« doda Mojca. Svojim pesmim dopuščajo, da se razvijajo. Nekatere na albumu zvenijo drugače kot v živo. Tudi ljudske pesmi vse do 20. stoletja niso obstajale v idealni, dokončno zapisani obliki, temveč v neštetih interpretacijah.

Njihova na posluh preprosta in repetitivna, a očarljiva večglasja so brezčasna, njihova družbeno ozaveščena in šegava lirika pa najpogosteje popisuje izkušnje malega človeka včerajšnjega in današnjega dne. Pesmi večinoma nastajajo kot kolaži, brez posebne recepture. »Včasih samo zazankamo eno melodijo, dokler se v njej ne najdemo vse tri,« razloži Eva. Drugič na vaje prinesejo skoraj končano avtorsko pesem, Mojca denimo Ptice, Eva Vzgojno in Enja pesem Učiću. Razgibani repertoar je sad skupnega angažmaja. Voda in Udat ću se sta ljudski, Usamjen priredba iz Kusturičeve klasike Se spomniš Dolly Bell? (1981), v Tužni pa denimo najdemo stihe Damirja Avdića.

V njihovi muziki prebiva sestrski duh mondin, italijanskih sezonskih delavk na riževih poljih v zgodnjem 20. stoletju, in tudi ameriškega feminističnega gibanja Riot grrrl iz 90. let. To najbolje uteleša Sestra, priredba narodne Za turškim gričem. S spremembo vojskujočih se fantičev v dekliče, ki »se za sebe bojujejo«, in verzi, kot je »sestra, krij mi hrbet«, pesem zaživi novo življenje kot feministični klic k povezovanju. »Morda zato, ker ne gre le za prepevanje ljudskih napevov, ampak za to, da v te napeve damo nekaj za nas aktualnega,« pravi Mojca. V svoj enkratni slogovni miks mesijo še elemente kabareja, improvizacijo in različne performativne trike.

Naslov prvenca zaobjame večplastnost njihovega izraza, ponekod božajočega in milega, drugod pa pikantnega in konfrontacijskega. Podoben simbolizem nosi tudi ingver v imenu benda. Pogosto jih sprašujejo, koga predstavlja. »Zveni kot ime frontmana, ampak ingver ni kdo, ampak kaj,« razloži Enja. »Me ga razumemo kot ‘pekoči’ element v naši grupi. Gre za način, kako recimo predstavimo neko težko temo. Včasih se deremo in kričimo, drugič smo bolj nežne. Življenje ni samo pekoče in ni samo milina,« pravi Mojca. Hvaležne so, da se njihovi glasovi lepo prepletajo. »Kot kite,« so poetično zapisale v spremnem besedilu k plošči. A poslušalce so prepričale tudi s svojo hudomušnostjo in temami, na katere se lahko navežejo različne generacije iz vasi in mest.