TV komentar / Govor Zdenke Badovinac je pomembna prelomnica za slovensko kulturo

Velikost neke kulture ni njena zmožnost drobnjakarskega poveličevanja vsake drobne narodne značilnosti in nacionalističnega poveličevanja lastne vrednosti, umetnosti in kulture, kot bi lahko mislili po tridesetih letih govorov predsednikov upravnega odbora Prešernovega sklada v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Velikost se meri drugje, v vpogledu in razmisleku, ki presega domače meje, težave in malomeščansko objemanje lastnega.

In zato je tako pomemben letošnji govor Zdenke Badovinac, ki je poudarila, da za Franceta Prešerna jezik ni bil orodje identitete – do tu nam namreč običajno nese pri poveličevanju pesnika –, ampak ga je uporabljal za pesnjenje. Ja, za pesnjenje je šlo! Kultura je pravilo, umetnost je tista, ki je izjema – tudi te besede iz filma Pozdravljeno, Sarajevo Jean-Luca Godarda je Zdenka Badovinac izbrala namenoma.

Ker umetnost ni serijski proizvod. In tu je naredila Zdenka Badovinac naslednji preskok – ker umetnost ni izločena iz družbenega, in nadaljevala prav tam, kjer hočemo, da je umetnost. Vojna. Da, vojna je tema, to je tisto, o čemer govori danes umetnost. »Vojna ni izjema, nikoli v človeški zgodovini. V bistvu je vojna celo pravilo. Temelji na banalnosti zla, ki ga tolikokrat citirana Hanah Arendt pripisuje čisto navadnim posameznikom. Ti brez kritične distance samo sledijo družbenim pravilom, prepogosto instrumentaliziranim s pozicij moči.« In to se ponavlja v celotni zgodovini. Zato umetnost, dejanska umetnost, trpi z beguncem, naravo, govori pa z zvokom in glasom, ki prihajata iz nepričakovanih smeri. Zato v času podnebne krize opozarja na krizo modernosti, na to, kam sta nas pripeljala napredek in nenehna rast. Umetnost se danes zavzema za radikalno poslušanje, poslušanje tistega, česar ne slišimo nujno s svojimi ušesi.

In šla je še naprej. Danes mora biti vse najprej všečno. To, kar je ljudem najbolj všeč, pa »najhitreje povzamejo algoritmi /.../ Ti diktirajo in oblikujejo našo percepcijo in naše izražanje in tako tudi pišejo drugačna pravila kulture.« Smo v času, ko se podira simbolni red. Politiki ne upoštevajo mednarodnih pravil, rušijo vladavino prava, gospodarstveniki izpuščajo v zrak nedovoljeno količino ogljičnega odtisa, neovirano potekajo genocidne vojne. »Pa se nikomur čisto nič ne zgodi. Kje je tukaj kakšen red!? /.../ Koga bi danes sploh lahko še šokirali ekscesi avantgarde, če pa je eksces postal standard obnašanja svetovnih voditeljev?« In ko kapital v spregi z reakcionarnimi silami tuli »nikoli več«, a le zato, da bi lažje utišal glasove, ki so zadnje leto v velikem delu zahodnega sveta nasprotovali genocidni vojni v Gazi. »A to ne velja za Slovenijo! Tukaj si še upamo govoriti.« Da, to je tisto, kar je izjemno v Sloveniji. Kot je izjemno to, da predsednica upravnega odbora Prešernovega sklada o tem govori, ne pa zgolj cmeravo deli levite, kot smo vajeni. Dober govor.