»Slovenci težko delamo filme samo za Slovence. Zakaj ne bi naša umetnost navdihovala ves svet?«

Priznani režiser, direktor fotografije in scenarist Gregor Božič ima zadnje čase precej razlogov za praznovanje. Kratkometražni film Mož, ki ni mogel molčati (Čovjek koji nije mogao šutjeti, 2024) hrvaškega režiserja in scenarista Nebojše Slijepčevića, pri katerem je sam odigral pomembno vlogo kot direktor fotografije, je v zadnjem letu poleg številnih drugih prejel dve izmed najuglednejših mednarodnih filmskih nagrad: maja je bil ob svetovni premieri v Cannesu ovenčan s prestižno zlato palmo za najboljši kratki film, decembra pa še z Evropsko filmsko nagrado (EFA). Ekipa hrvaško-bolgarsko-francosko-slovenske koprodukcije (slovenski koproducent je produkcijska hiša Studio Virc), posnete po resnični zgodbi upokojenega hrvaškega oficirja Toma Buzova, ki se je uprl srbskim paravojaškim silam, ki so leta 1993 v Bosni in Hercegovini ustavile potniški vlak, pa se je konec januarja razveselila še dveh izjemnih novic. Mož, ki ni mogel molčati je bil v kategoriji za najboljši igrani kratkometražni film nominiran za oskarja, filmsko nagrado vseh filmskih nagrad. Nekaj dni kasneje je bil nominiran še za nagrado cezar, najvišje priznanje filmske umetnosti v Franciji.

A to ni edini film z njegovim pečatom, ki trenutno žanje uspehe na mednarodnem filmskem prizorišču. Gregor Božič se je ravnokar mudil na 54. filmskem festivalu v Rotterdamu, kjer je celovečerni film Fiume o morte! hrvaškega režiserja in scenarista Igorja Bezinovića, pri katerem je sam sodeloval kot direktor fotografije (slovenski produkcijski studio Nosorogi, ki ga je pred leti pomagal soustanoviti, pa je tudi manjšinski koproducent filma), v tekmovalnem programu pometel s konkurenco in prejšnjo nedeljo osvojil glavno nagrado festivala. Žirija je o nekonvencionalnem dokumentarcu o 16-mesečni vojaški okupaciji hrvaškega mesta Reka, ki ji je načeloval ekscentrični italijanski pesnik in vojaški častnik Gabriele D’Annunzio, zapisala, da si »zastavlja boleča vprašanja, ki so bila aktualna pred skoraj stoletjem in so, kot kaže, še bolj aktualna danes«, v času ponovnega vzpona skrajne desnice. Posebej pa je opazila tudi delo Gregorja Božiča, saj je dodala, da je film, ki ga poganja kompleksna glavna vloga, »posnet osupljivo in dobesedno ustvarja svoj jezik«.

Na istem filmskem festivalu je v tekmovalnem programu kratkometražnih filmov luč sveta sicer ugledal tudi kratki film Navadna hruška, pri katerem se je Gregor Božič podpisal pod kamero in režijo ter tudi scenarij (z Marino Gumzi) in montažo (z Lukasom Miheljakom).

»Slovenci težko delamo filme samo za Slovence. Tudi sam sem odraščal s tujimi filmi – zakaj si potem ne bi zastavili za cilj, da bo naša umetnost navdihovala ves svet?«

Ja, Gregor Božič se je v zadnjih letih uveljavil kot eden najbolj pronicljivih in zanimivih slovenskih filmskih ustvarjalcev. Širša javnost je nanj postala pozorna leta 2019, ob njegovem celovečernem režijskem prvencu Zgodbe iz kostanjevih gozdov, ki ga je ustvaril skupaj s soscenaristko in producentko Marino Gumzi ter je premiero doživel na mednarodnem filmskem festivalu v Torontu, nato pa postal eden najbolj nagrajevanih in kritiško hvaljenih domačih filmskih izdelkov zadnjih let. O tem med drugim priča rekordnih 11 nagrad vesna na Festivalu slovenskega filma v Portorožu. S tem filmom se je v domači filmski krajini vzpostavil kot dovršen avtor izjemne filmske senzibilnosti in pretanjenega občutka za vizualno poetiko in univerzalne človeške izkušnje. Je tudi raziskovalec starih sadnih sort, in čeprav se morda to sliši precej oddaljeno od sfere filmske umetnosti, se ta dva svetova pri njem kar naprej prepletata.

Filmar, leta 1984 rojen v Šempetru pri Gorici, se je za sedmo umetnost začel zanimati sredi najstniških let, ko sta s sošolcem začela hoditi v Gorico po VHS-kasete. Pred tem je od očeta vsrkaval znanje o fotografiji, ki je bila tudi na srednji šoli njegov primarni medij zanimanja. A študija filmske fotografije, ki bi združil ti obe strasti, takrat v Sloveniji še ni bilo, zato se je vpisal na študij filmske in televizijske režije na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT). V Rimu, kamor je odšel na študijsko izmenjavo, in Berlinu, kjer je vpisal še podiplomski študij filmske režije na filmski in televizijski akademiji DFFB, je zato načrtno obiskoval vse več predavanj o filmski fotografiji in tako postajal vse celovitejši filmski ustvarjalec. Nazadnje se je izobraževal še kot rezident štipendist prestižnega francoskega inštituta moderne umetnosti Le Fresnoy v Lillu, kjer je med drugim razvijal vizualno-zvočno instalacijo Sadeži, kakor jih sanjajo stari kmetovalci pozimi.

Pred dobrim poldrugim desetletjem se je namreč začel zanimati za stare sadne sorte. Vse se je začelo z okusom. Ko je bil študent v tujini, se je lepega dne med obiskom domovine sprehajal po Kojskem v Brdih, domačem kraju svoje mame in none. Z enega bližnjih zaraščenih dreves na zapuščenem sosedovem zemljišču je padel sadež, zato je vanj ugriznil in bil fasciniran nad neverjetnim okusom. Pred očmi so se mu odvrtele podobe in vtisi iz otroštva, okus mu je bil poznan, toda ni ga mogel natančno določiti. Od bližnjih je izvedel, da gre za marelico flokar, redko avtohtono sorto iz Goriških brd. In dojel je, da se starih sadežev, teh zanimivih plodov izjemnega okusa, domačini spominjajo z neko nostalgijo in ljubeznijo, a se z ohranjanjem teh sort nihče ne ukvarja, zlasti ne institucije. Zato so z mamo in očetom v Kojskem postavili družinski sadovnjak, zasnovan kot genetska banka, kjer danes raste več kot 120 različnih sadnih sort, od tega približno 70 endemičnih ali tradicionalnih sort z obmejnega območja.

Eden izmed rezultatov tega projekta je tudi leta 2014 izdana knjiga Sadje sonca, ki vsebuje opis lokalnih sort ter zanimive zgodbe in spomine, povezane z njimi. Dragocena publikacija, ki je poleg vsebine izjemno delo že zaradi ilustracij in oblikovanja Barbare Ogrič Markež, bo v okviru Evropske prestolnice kulture Nova Gorica-Gorica 2025 doživela še ponatis v angleškem jeziku. Za GO! 25 sicer pripravlja tudi kolaborativni umetniško-naravovarstveni projekt Atlas pozabljenih sadovnjakov.

Raziskava sadnih sort pa je filmskega ustvarjalca posredno pripeljala tudi v Benečijo, kraj njegovega celovečernega prvenca Zgodbe iz kostanjevih gozdov. Med zbiranjem gradiva za knjigo je namreč začel spoznavati tamkajšnje vasi in redke tam še živeče domačine, ki so ga z veseljem popeljali po okoliških sadovnjakih in gozdovih. In spoznal je, da so ti sicer zapuščeni kraji bogati z zgodbami in tradicijo in kot taki izvrstno gradivo in kulisa za film.

Tudi kratkometražec Navadna hruška, ki je bil te dni ob premierno prikazan v Rotterdamu, je zasnovan na zgodbah, povezanih s sadnimi sortami. Film je bil sprva zamišljen kot dokumentarec, nekakšna skica za celovečerni film, a je kaj kmalu dobil svojo obliko in življenje, saj se je, tudi po »zaslugi« pandemije koronavirusa, zasukal v povsem drugo smer. Nastal je hibrid med igranim in dokumentarnim filmom, postavljen v bližnjo prihodnost, ki jo pestijo močno spremenjene podnebne razmere, v njej pa skupina znanstvenikov analizira arhivske posnetke sadjarjev, da bi ugotovili, kaj je te ljudi nekoč vezalo na njihova drevesa. »Spraševali smo se o tej neracionalni strasti, ki so jo imeli ti kmetovalci do svojih dreves. To je nekaj, kar je absolutno nepragmatično, mimo vsake tržne logike in za današnji konzumeristični ustroj sveta popolnoma nedoumljivo,« pravi Gregor Božič. »Moraš imeti veliko neke potrpežljivosti in upanja, ki ju mi kot družba nimamo več v tem svetu, ki od nas vse zahteva hitro in brez premisleka.«

V fazi predprodukcije je tudi celovečerni film z delovnim naslovom Sadni film (Tales of Fruits and Monsters), za katerega sta Gregor Božič ter producentka in soscenaristka Marina Gumzi na strokovnem koprodukcijskem srečanju When East Meets West v Trstu nedavno prejela najvišjo nagrado. Film nastaja v produkciji studia Nosorogi s francosko koprodukcijo (Bocalupo films). Koprodukcije s tujimi producenti so pogoste, saj slovenskim filmarjem poleg dostopa do večjih trgov in distribucije omogočajo tudi priložnost za bolj dovršene, ambicioznejše projekte, ki jih sicer neredko ustvarjajo v nezavidljivih (finančnih) razmerah. Zato Gregorja Božiča pravzaprav ne čudi, da so najboljša dela domačih ustvarjalcev pogosto prvenci. »Ko snemaš prvi film, imaš še ogromno entuziazma in želje, ko pa enkrat daš to čez, se pa trikrat vprašaš, kako in pod kakšnimi pogoji boš delal naslednji film. In predvsem, kakšne psihofizične posledice bo to pustilo na tebi.«

Produkcijski studio Nosorogi, ki poudarja povezovanje in delo v skupnosti ter odgovornejši odnos do okolja, so pred leti ustanovili z danes prav tako priznanima filmskima ustvarjalcema Matjažem Ivanišinom in Darkom Sinkom. Nato je vajeti prevzela producentka, scenaristka in dramaturginja Marina Gumzi, ki z Gregorjem Božičem tvori že ustaljen scenaristični tandem in se podpisuje pod produkcijo vsakega njegovega filma. Gregor Božič namreč rad deluje v kolektivu in ima precej stalnih sodelavcev, ki jih izredno ceni. Med njimi je tudi Matjaž Ivanišin, na čigar sijajna filma Playing Men (2017) in Oroslan (2019) je odtisnil svoj pečat kot direktor fotografije. Podoba enega samega monolitnega genialnega filmskega avtorja se mu zdi preživeta, poleg tega po njegovem mnenju ne drži. »Verjetno je lažje prodajati avtorje kot ‘brend’, toda film je izrazito kolektivno delo, ki pogosto temelji na veliki meri entuziazma. Je kot mala tovarna, ki se mora vsakič znova vzpostaviti. Seveda so pomembni neka avtorska strast, talent in angažma, a filmski izdelek nastane kot kombinacija vseh teh različnih talentov, znanj in sposobnosti, ki so prisotni v ustvarjalnem procesu. In zdi se mi, da se pri dobrih filmih vidi, da so plod kolektivnega truda.«

Zgodbe iz kostanjevih gozdov so bile v japonskih kinematografih predvajane kar tri mesece. Tako zelo so jih nagovorili neme podobe, staranje prebivalstva, izumiranje celotne pokrajine.

Tako pri tistih filmih, ki jih gleda, kot pri teh, ki jih ustvarja, ima rad atmosfero, ritem, glasbo, svetlobo. Da ga film nagovarja skozi formo oziroma da je ta enakovredna vsebini. Pri tem poudarja, da dober film ni zgolj lepa slika. Je nekaj, kar gledalce nagovarja na iracionalni, emocionalni ravni. Konglomerat elementov, ki neopazno in nevsiljivo tkejo filmsko pripoved. In to, da je nekaj videti enostavno, je v resnici z obrtniškega vidika zelo zahtevno in zahteva skrben premislek. Zase pravi, da če bi imel talent, bi bil gotovo glasbenik, saj glasbo prepoznava kot medij, ki od vseh najmočneje deluje na iracionalni, emotivni ravni.

Verjame, da so v filmu in umetnosti nasploh najbolj univerzalne prav tiste najbolj specifične in lokalne zgodbe. »Slovenci težko delamo filme samo za Slovence. Tudi sam sem odraščal s tujimi filmi – zakaj si potem ne bi zastavili za cilj, da bo naša umetnost navdihovala ves svet? Ko tako razmišljaš, pa se moraš zavedati, da znotraj globalnega prostora le z neko specifiko lahko dosežeš zanimanje drugega.«

Spominja se, kako so bile Zgodbe iz kostanjevih gozdov pred letom dni v distribuciji na Japonskem, kjer so bile v kinematografih predvajane kar tri mesece. »To je bila ena najlepših stvari, ki so se zgodile s tem filmom,« pravi, »da je tako močno nagovoril neki drugi narod. Že med montažo smo se šalili, da je to film za Japonce in na koncu smo ga v Tokiu gledali na drugačen način, z njihovimi očmi. Ta luč, predmeti, neme podobe, pa prostrane vasi, staranje prebivalstva, izumiranje celotne pokrajine – to vse je nekaj, kar je tudi njim pomembno. In zdelo se mi je tako zanimivo, da bolj ko govoriš o neki specifiki kraja, bolj postajaš univerzalen. Z neko splošnostjo in generičnostjo boš vedno padel v bazen milijarde drugih izdelkov.«