Končna rešitev palestinskega vprašanja

Tisti, ki so prej izvajali genocid, so to skrivali. Da izvajajo genocid, so prikrivali in tajili, javnost so zavajali ter z vsemogočimi diverzijami in distrakcijami njeno pozornost speljevali drugam. Genocida niso oglaševali. Toda Trump počne natanko to – genocid oglašuje. Obeša ga na največji zvon. Najavlja in napoveduje in promovira in propagira ga na odprti sceni – pod žarometi, pred kamerami in mikrofoni svetovne javnosti. Gazo, prizorišče genocida, bi »očistil« in prelevil v »Riviero Bližnjega vzhoda«, »res dobro kakovostno mesto«, vse Palestince, prebivalce Gaze, pa bi prisilno preselil in razselil – relociral.

Morda v Jordanijo. Morda v Egipt. Morda v Savdsko Arabijo. Kdo ve, morda na Madagaskar. Trump, ki tako rad imitira in kanalizira Hitlerja (priseljenci so »golazen«, »zastrupljajo kri naše dežele« ipd.), tudi tu ne more iz svoje kože. Nacisti so leta 1940 sklenili, da vse nemške Jude – in slej ko prej tudi vse evropske Jude – preselijo na Madagaskar, ki je bil tedaj francoska kolonija, toda ker relokacija ni uspela (na Madagaskar so jih hoteli spraviti milijon na leto), so jih relocirali v koncentracijska taborišča. Razlog več, da prisilne preselitve ljudstev že vse tja od nürnberških procesov veljajo bodisi za vojni zločin ali za zločin proti človečnosti – včasih za oboje.

Trumpova »končna rešitev palestinskega vprašanja« predvideva tudi izraelsko aneksijo Zahodnega brega – palestinskega ozemlja. In prisilno relokacijo teh Palestincev. Tu se lahko sicer vprašate: katera arabska dežela pa bi hotela sodelovati pri prisilni relokaciji Palestincev? A nekaj srhljivega, strašljivega, globoko morbidnega, mučno obscenega je v Trumpovem oznanilu, da »Palestinci nimajo druge možnosti, kot da zapustijo Gazo«. Ali v nacificirani angleščini: »Palestinians have no alternative but to leave Gaza.« Ni alternative – jezik neoliberalnega fašizma.

A kaj sploh zares pomeni, da Palestinci nimajo druge možnosti? Kaj pomeni, da nimajo alternative? Kaj to pomeni – če se ne boste kolektivno preselili, vas čaka kolektivna smrt? Če ne boste odšli, vas čaka koncentracijsko taborišče? Če ne boste zapustili Gaze, vas čaka pekel? Ne pozabite, da je Trump – ko je na tisti belohišni tiskovni konferenci v navzočnosti izraelskega premiera Benjamina Netanjahuja »prodajal« svojo zamisel o kolektivni preselitvi Palestincev – Gazo opisoval kot »pekel« (»Ta kraj je bil pekel«) in prizorišče »smrti in uničenja« (»Zakaj bi se Palestinci vračali? Tam so doživljali le smrt in uničenje.«), kot kraj, kjer »bodo zajamčeno spet umirali«.

Kaj sploh zares pomeni, da Palestinci nimajo druge možnosti? Kaj pomeni, da nimajo alternative? Kaj to pomeni – če se ne boste kolektivno preselili, vas čaka kolektivna smrt?

Aja? Zajamčeno? Zakaj bodo Palestinci v Gazi zajamčeno umirali? Zakaj bi zajamčeno umirali? Saj Gaza – »dolgo zelo nesrečen kraj« – ni naravni pojav. Ne, Gaza ni prizorišče naravne katastrofe. Toda ko Trump govori o Gazi, govori tako, kot da se tam stvari kar dogajajo – same od sebe, samodejno in naravno nujno. Kot da se pekel kar zgodi – in kot da smrt in uničenje kar padata z neba. Kot naliv, kot slabo vreme, kot hurikan, kot naravna nesreča. Ne, au contraire, pekel, smrt in uničenje niso hurikani, slabo vreme, naravne nesreče – pekel, smrt in uničenje, ki so jih »doživeli« Palestinci, je povzročil Izrael, ne pa narava ali kaka abstraktna višja sila. Trump lahko Izraelcem reče: nehajte pobijati Palestince! Dovolj! Lahko jih stisne. Lahko jim zagrozi s sankcijami, bojkotom, embargom. Lahko jim ukine finančno pomoč. Lahko jim neha pošiljati orožje. Lahko jim reče: dovolj je genocida! Pa bo tega pekla, te smrti in tega uničenja konec. In ja, »narava« v Gazi bo nehala divjati. Mar niso Gaze označevali za največje koncentracijsko taborišče? Kdo je Gazo prelevil v koncentracijsko taborišče? Narava? Ne – koncentracijsko taborišče je bilo povsem umetni produkt izraelske apartheidne politike.

Toda ne, Trump, ki hoče Izrael narediti spet velik, na prizorišču palestinskega trpljenja – na prizorišču genocida – vidi »Riviero« (kjer bodo živeli, kot je rekel, »svetovni ljudje«). Hotelski, turistični, igralniški kompleks. V Gazi, kjer so Izraelci množično razstreljevali otroke in ženske in kamor se Palestinci – ta motnja!, ta nadležnost!, ta sitnost! – zdajle vračajo med ruševine, bi zgradil Monte Carlo s pridihom Las Vegasa in Atlantic Cityja. Kar je približno tako, kot bi zavezniki po drugi svetovni vojni Auschwitz prelevili v Monte Carlo ali Baden-Baden.

Bo vojski zapovedal, naj okupira Gazo in jo prelevi v »Riviero Bližnjega vzhoda«?

Trumpovi perverziji ni ne konca ne kraja. Ko je v Beli hiši – na tisti tiskovki – govoril o tem, da je Gaza »demolirano območje«, je ob njem sedel Netanjahu, ki je orkestriral, organiziral in režiral to »demoliranje« Gaze. In da bi bila mera polna, je Mednarodno kazensko sodišče vmes izdalo celo nalog za njegovo prijetje – iščejo ga zaradi vojnih zločinov. Tako kot zaradi vojnih zločinov v Kongu, Ugandi, Libiji, Sudanu, Keniji, Maliju, Centralnoafriški republiki, Gruziji in Ukrajini iščejo Josepha Konyja, Omarja Al Baširja, Saifa Al Islama Gadafija, Sylvestra Mudacumuro, Philipa Betta, Ijada Ago Galija, Edmonda Beino, Hamleta Gučmazova, Vladimirja Putina in druge, recimo Mario Lvova-Belovo, Putinovo komisarko za otrokove pravice, ki je ukrajinske otroke, zajete v Ukrajini, preselila v Rusijo, kjer so med prepevanjem ruske himne najprej kazali odpor, a so se hitro naučili »ljubiti Rusijo«.

Res perverzno: Trump bi prizorišče vojnih zločinov prelevil v obmorsko letovišče – razkošno turistično destinacijo. Človeku, ki je »demoliral« Gazo, pa je obenem obljubil še za milijardo orožja in vojaške opreme. Za kaj? Če se Palestinci slučajno ne bi hoteli odseliti?

Gaz-a-Lago

Trump v etničnem čiščenju, ki ga prostodušno in neženirano promovira in glorificira, vidi le poslovno priložnost, nepremičninski megaprojekt, novo turistično destinacijo, podjetniško fensijado – nov licenčni produkt. Gaz-a-Lago. A če vojni zločin – prisilno preselitev Palestincev in nasilno prisvojitev neke dežele – zaviješ v celofan turistične destinacije, še ne neha biti vojni zločin. Če etnično čiščenje tržiš kot »Riviero«, je še vedno etnično čiščenje. Če Palestinci kar nenadoma »izginejo«, potem to ni turizem, temveč vojni zločin. Ne pomeni, da so odšli na smučanje, ampak da so jih etnično očistili.

Tu ni več nobenega samoomejevanja. Trump na vsak način hoče diktirati. In vlada res mesarsko – z izvršnimi ukazi, šoki, zastraševanjem in kaosom.

Toda Trumpu Gaze ni težko oglaševati in prodajati kot »fenomenalne lokacije« in obenem kot »demoliranega območja«, na katero se »Palestinci ne morejo več vrniti« – Netanjahu je namreč leto in pol delal vse, da se Palestinci v Gazo ne bi mogli več vrniti. Razstreljeval jo je. Pobil je več kot 63 tisoč Palestincev. Bombardiral je 90 odstotkov stavb (še celo Trump je opazil, da »stoji še komaj kakšna stavba«). Razsul je šole in bolnišnice, univerze in mošeje, trgovine in tržnice, knjižnice in pokopališča. Opustošil je vso infrastrukturo. Gazo je zravnal z zemljo. Delal je vse, da v Gazi ne bi bilo več mogoče živeti. Da bi bila čim bolj mrtva, čim bolj uničena, čim bolj peklenska. Da bi bila torej scela in povsem nenaseljiva. Netanjahu je delal vse, da se Palestinci v Gazo ne bi več mogli vrniti in da bi lahko Trump velikodušno vzkliknil, da je treba Palestince iz Gaze preseliti. Ja, Netanjahu je delal vse, da bi lahko Trump napovedal, da bo Gazo – sicer suvereno ozemlje Palestine, ki jo je priznala tudi Slovenija – »prevzela«, »kupila« in »okupirala« Amerika. Trump je poudaril, da načrtuje permanentno okupacijo – »dolgoročno lastništvo Gaze, ko bodo Palestince umaknili drugam«. Obenem pa je dodal, da se je ves svet zaljubil v njegovo zamisel. »Vsem, s katerimi sem govoril, je všeč zamisel, da bi se Amerika polastila tega kosa zemlje.« Vau – kosa zemlje! Trump o vojnem zločinu – o totalnem uničenju Gaze in prisilni relokaciji preživelih Palestincev – govori kot o ugodnem, lukrativnem nepremičninskem poslu ( ja, etnično čiščenje je le še posel), ki pa bo le nadaljevanje tiste izvirne nakbe, travmatične relokacije Palestincev. Leta 1948, ob nastanku Izraela, so namreč palestinska mesta evakuirali in okrog 500 palestinskih vasi uničili, večino Palestincev – 750 tisoč od 900 tisoč – pa prisilno relocirali v druge države. Le tri leta po II. svetovni vojni! Le tri leta po največjem etničnem čiščenju v zgodovini. Le tri leta po holokavstu.

»Zdi se, da Trump verjame, da če zločin, ki ga namerava zagrešiti, opiše, preden ga zagreši, in ga nihče ne ustavi, to ni več zločin,« pravi Jeffrey St. Clair (CounterPunch). Trump si torej misli: če vnaprej napovem zločin, ki ga bom zagrešil (prisilna relokacija Palestincev), potem to ni zločin, ampak povsem nedolžna stvar, nekaj dobrodelnega in humanitarnega. Hočemo le dobro! Hočem le pomagati! Hočem le rešiti problem! Se še spomnite, kako je bilo, ko so hoteli Američani pomagati Iraku? Se še spomnite, kako je bilo, ko so hoteli v Afganistanu rešiti problem? Iz obeh držav, ki so ju hoteli preleviti v »Riviero« demokracije, so morali na koncu zbežati. Kot nekoč iz Vietnama. In malce kasneje iz Libanona in Somalije.

»Dekolonizacija je vedno nasilen pojav,« je že pred mnogimi leti v Uporu prekletih zapisal Frantz Fanon, ki ni skrival, da koloniziranci ne padajo na »zahodne vrednote«. Ko slišijo, da kdo govori o trdnih, cenjenih, preizkušenih zahodnih vrednotah, jih oblije »nekaka otrplost, nekak mišični tetanus«. Še huje: ko zaslišijo govorjenje o zahodni kulturi, »potegnejo nož iz žepa«. Ali pa vsaj pokažejo zobe. Avtomatično. In brez odlašanja. Koloni so namreč premoč zahodnih vrednot, ki naj bi razsvetljevale in plemenitile duha, uveljavljali z brutalnim, genocidnim nasiljem – ko so kolonizirance povsem nekaznovano zapirali, pretepali in stradali, profesorjev morale, moralnih teologov in nesojenih nobelovcev, ki hočejo imeti vedno zadnjo besedo, ni bilo na spregled. Nihče ni namesto njih nastavil hrbta. »Kolonizirancu pomeni biti moralen čisto konkretno to, da kolonovi nadutosti zamašiš usta, da zdrobiš njegovo bahaško nasilje, z eno besedo, da ga za vselej zbrišeš z obzorja.«

Ob Trumpovi »Rivieri«, ki bi itak nastala z brutalnim, genocidnim nasiljem, bi se Hamas – ki je Trumpovo zamisel takoj razglasil za »bedasto in absurdno« – prijel za nož. Antisemitizem in antiamerikanizem bi se širila s hitrostjo požara. Dekolonizacija Gaze – in Palestine – bi bila nasilen pojav. Multigeneracijska rezistenca Izraelu ni bila še nič.

Rekli boste: pa saj Trump le govori, le blebeta, le važi se, toda potem tega morda sploh ne bo storil! Joj, ne podcenjujte ga. Ne podcenjujte populistov, ki podžigajo polarizacijo, nacionalizem, rasizem, ksenofobijo, protekcionizem in neoliberalni fašizem. Bob Woodward je v knjigi Bes razkril, da mu je Trump že februarja 2020 povedal, da se zaveda smrtonosnosti covid-19 (»To je smrtonosna reč«), da se torej zaveda, kako pogubne bodo posledice covid-19 in da je covid-19 strašnejši in smrtonosnejši od gripe, vendar noče sejati panike, zato se bo raje delal, kot da ni nič. Trump je vedel, kaj čaka Ameriko, a v zvezi s tem ni ukrepal. Vedel je, da Ameriko čaka množični pokol, a ga ni preprečil. Vedel je, da Ameriko čaka katastrofa, a ni naredil ničesar, da bi jo ublažil – ali da bi Američane nanjo pripravil. Umrlo je več kot 400 tisoč Američanov. In toliko jih je umrlo le zato, ker Trump ni ukrepal. Trumpov odziv oziroma neodziv na covid-19 so nekateri že prej razglašali za genocid, »genocide by default«, češ da je Trump opustil dolžno ravnanje, in se celo spraševali, ali bi lahko človeku, ki tako – z malomarnostjo in neodzivnostjo – ogrozi toliko življenj, sodili po mednarodnem pravu.

Zdaj o Palestincih govori tako, kot da ne obstajajo. Kot da nimajo nobene suverenosti. Kot da nimajo nobenih pravic. Kot da zanje ne velja pravica do samoodločbe. Kot da sami nimajo nobene besede.

Avtokrati, despoti in diktatorji vedno pomagajo drug drugemu, vedno špegajo drug k drugemu, vedno se zgledujejo drug pri drugem, vedno drug drugega legitimirajo.

Ne podcenjujte ga. In ne podcenjujte njegovih besed, ker imajo performativno moč. Hočem reči, ne podcenjujte besed avtokratov, despotov in diktatorjev – njihove besede so konji. Že zgolj Trumpove besede imajo socialne in politične učinke: s turistifikacijo Gaze več kot očitno relativizira in trivializira izraelske vojne zločine, obenem pa relativizira in trivializira to, kar Putin počne v Ukrajini. In seveda – s tem tudi vnaprej relativizira in trivializira to, kar bi lahko Kitajska naredila Tajvanu. Če lahko Trump, ki je en passant pokazal, da ne loči med palestinsko Gazo in mozambiško provinco Gazo (denar za kontracepcijo je šel v to Gazo, ne pa v palestinsko Gazo, kot je trdil), kupi ali okupira Gazo, Panamski prekop ali Grenlandijo (ki jo bo ob takšnem tempu podnebnih sprememb lahko prav kmalu prelevil v »Riviero«), potem lahko tudi Xi Jinping osvoji in okupira Tajvan. Putin pa Krimski polotok ter regije Lugansk, Doneck, Zaporožje in Herson. Avtokrati, despoti in diktatorji vedno pomagajo drug drugemu, vedno špegajo drug k drugemu, vedno se zgledujejo drug pri drugem, vedno se sklicujejo drug na drugega, vedno drug drugega legitimirajo. Trump, ki vodi najskrajnejšo desničarsko vlado v sodobni ameriški zgodovini (in ki je z izvršnim ukazom tako rekoč prepovedal kritiko Izraela), čuti blazno afiniteto do Netanjahuja, ki vodi najskrajnejšo desničarsko vlado v izraelski zgodovini. Še več – izpolniti ji hoče sanje: da bi Palestinci kar nenadoma izginili! Sprhneli! Izraelski obrambni minister Kac je vojski že zapovedal, naj pripravi načrt za »prostovoljni odhod« Palestincev.

Podredite se firerju, pa boste svobodni!

Pričakovali bi ogorčenje, pričakovali bi oster odziv na Trumpove imperialne fantazije, a »mednarodna skupnost« – znana po pretakanju »solz«, »razumu« in »dostojanstvu« – skoraj ni trznila. Ali bolje rečeno: trznila je približno toliko, kot so trznili demokrati. Le zakaj bi trznili? Njihovi trzljaji ne bi imeli nobene moralne gravitacije, navsezadnje, sami so z vztrajnim in brezobzirnim podpiranjem, financiranjem in oboroževanjem Izraela omogočili pekel, smrt in uničenje, ki so jih »doživljali« Palestinci. Ameriški kongres je bil tu enoten in enoglasen: demokrati in republikanci so Izraelu omogočili, da je na Gazo zmetal več bomb kot zavezniki med II. svetovno vojno na evropska mesta. Kdo pravi, da demokrati in republikanci niso več sposobni dogovora in sodelovanja?! Z oboroževanjem Izraela so poskrbeli, da se je prelevila v »demolirano območje«, ki ga bo lahko Trump zdaj »gospodarsko razvil« in predelal v rajsko obmorsko letovišče, kjer bo »mogoče narediti nekaj lepih stvari«. Prav res – »world class«.

A tudi »mednarodna skupnost« raje ne nori – poglejte le, koliko evropskih držav je brezpogojno in lakajsko podpiralo, financiralo in oboroževalo Izrael, koliko jih ni hotelo priznati Palestine, koliko jih je subvencioniralo razstreljevanje in raziranje Gaze, koliko jih je subvencioniralo nesrečo tega »dolgo nesrečnega kraja«, koliko jih je subvencioniralo industrializacijo pobijanja Palestincev, koliko jih ni ponorelo ob izraelskem pobijanju novinarjev, koliko jih je le skomignilo, ko je Izrael vsakega ubitega Palestinca pozneje razglasil za terorista, koliko se jih ni zmenilo za izraelsko rušenje mednarodnega prava in koliko jih je vsakogar, ki je prišel mimo, spraševalo, ali obsojajo Hamasov napad na Izrael, nikogar pa niso vprašale, ali obsoja izraelsko razstreljevanje palestinskih otrok.

Mednarodna skupnost dela vse, da bi se fašisti med nami čim bolje počutili. Posledic fašizma se ne zaveda več.

A niso se vdali le demokrati, temveč bolj ko ne tudi sindikati in nevladne organizacije. In tudi protestna javnost je od Trumpa po vseh teh pošastnih letih že utrujena – na dan prve Trumpove inavguracije, 21. januarja 2017, se je na antitrumpovskem Ženskem pohodu v Washingtonu zbralo približno pol milijona ljudi (na Ženskih pohodih po drugih ameriških mestih pa okrog pet milijonov), tokrat, na dan druge inavguracije, protesti niso bili niti omembe vredni.

Vse to je kakopak presenetljivo, pa ne le zato, ker Trump na volitvah vendarle ni slavil tako blazno triumfalno in vsemogočno (osvojil je le dober odstotek več glasov od Kamale Harris), temveč tudi zato, ker je Trump 2.0 vendarle hujši in nevarnejši od Trumpa 1.0. Vmes se je povsem očitno radikaliziral – in fašiziral. Pomilostil je vse tiste pučiste, ki so 6. januarja 2021 napadli in zasedli Kapitol, in začel preganjati in odpuščati tožilce, ki so te pučiste sodno preganjali, obenem pa je začel preganjati in odpuščati FBI-jevce, ki so kadarkoli preiskovali njega. Od Danske, Paname, Kanade in Palestine pričakuje in terja kapitulacijo. Napoveduje »veliko Ameriko«. Sprožil je množično deportacijo priseljencev. Tujim državam grozi s carinskimi vojnami in represijo. Zamrznil je vse zvezne subvencije. Razglasil se je za direktorja slovitega Kennedyjevega centra (John F. Kennedy Center for the Performing Arts), ameriškega »Cankarjevega doma« (tam domujeta Nacionalni simfonični orkester pa Nacionalna opera ipd.). Brutalno je začel čistiti zvezno administracijo, čiščenje – ki naj bi odneslo dva milijona javnih uslužbencev – pa je prepustil najbogatejšemu človeku na svetu, Elonu Musku, ljubitelju Giorgie Meloni, Alternative za Nemčijo in nacističnega zighajlanja (ki mu je Trump omogočil tudi dostop do osebnih podatkov vseh javnih uslužbencev, ki se mu bo 200-milijonski vložek v Trumpovo predvolilno kampanjo bogato obrestoval in ki ga je James Bond že davno – no, v filmu Jutri nikoli ne umre – zmečkal in odpihnil). Vojno je napovedal transspolnim osebam, javnemu sektorju, državnim agencijam, pravni državi, demokraciji, ustavi in državljanom – generalne inšpektorje, ki nadzirajo finančno poslovanje ministrstev in agencij, je nagnal, s carinami in množičnim izgonom priseljencev bo ustvaril inflacijo ( ja, špecerija bo dražja), za direktorja aktivističnega Urada za varstvo potrošnikov je določil kar milijarderja Scotta Bessenta, sicer finančnega ministra, vodenje Agencije za varstvo okolja pa je prepustil odvetnikom in lobistom naftne in kemične industrije. Z rasizmom, transfobijo, mizoginijo in ksenofobijo je na svojo stran dobil »male ljudi«, tiste, ki so na robu, ogroženi, zapuščeni, razlaščeni in prekarni – in jezni. Ob rasizmu, transfobiji, mizoginiji in ksenofobiji vedno čudežno oživijo.

Tu ni več nobenega samoomejevanja. Na vsak način hoče diktirati. In vlada res mesarsko – z izvršnimi ukazi, šoki, zastraševanjem in kaosom. Njegovo vladanje izgleda kot vladanje pučista – kot vladanje človeka, ki je malo prej izpeljal puč in ki zdaj od vseh terja podreditev in vdajo. Tudi od Palestincev. Podredite se firerju pa boste svobodni!

Ustvarjanje zgodovine

Britanski igralec, dramatik, režiser in libretist Stephen Fry je leta 1996 objavil roman Ustvarjanje zgodovine (Making History), ki se začne v sodobni Britaniji, kjer Michael Young, mladi zgodovinar, strokovnjak za Hitlerja, in Leo Zuckermann, malce starejši profesor, sicer sin nacističnega doktorja, ob pomoči časovnega stroja (Temporal Imaging Machine), vodnjaka in oranžne spermicidne tabletke poskrbita za sterilizacijo Hitlerjevega očeta Aloisa, tako da se mali Adolf nikoli ne rodi. »Brez Hitlerja bo vse bolje,« sta prepričana. »Ustvarila bova boljši svet.«

To, da se Hitler ne rodi, zgodovino povsem spremeni, toda ne na bolje, ampak na slabše. Rudolf Gloder, antisemitski nacist, ki pride na oblast leta 1928 in ostane firer vse do leta 1963, je namreč še hujši, še brutalnejši, še brezobzirnejši, še pošastnejši, še genocidnejši od Hitlerja, pa tudi sposobnejši, zvijačnejši, učinkovitejši, zapeljivejši in karizmatičnejši. Gloderja ne mučijo bolezni, ki so mučile Hitlerja – in ne dela napak, ki jih je delal Hitler.

Zato Nemčija po novem atomsko bombo razvije že leta 1937, leto kasneje že zlomi Sovjetsko zvezo (in likvidira Stalina), leta 1939 pa ima pod sabo že vso Evropo, z Britanijo, Francijo in Skandinavijo vred. Nemčija je tako močna, da se Amerika z njo sploh ne spusti v vojno, kar pomeni, da holokavst – »končna rešitev židovskega vprašanja«, ki jo nacisti izvajajo v Jugoslaviji, med Črno goro in Makedonijo, kamor deportirajo vse Jude – poteka povsem nemoteno, kot del uradne politike.

Trump o vojnem zločinu – o totalnem uničenju Gaze in prisilni relokaciji Palestincev – govori kot o ugodnem, lukrativnem nepremičninskem poslu. Ja, etnično čiščenje je le še posel.

Toda nacizem brez Hitlerja ni le brutalnejši od nacizma s Hitlerjem, ampak tudi trajnejši – nacizem brez Hitlerja traja bistveno dlje kot nacizem s Hitlerjem. V realnem času je nacizem trajal le do Hitlerjeve smrti, v vzporednem času, v katerem se odvrti zgodba, ki jo povzročita zgodovinar in profesor, pa je nacizem na oblasti tudi še danes. Cinično sporočilo: bolje bi bilo, če bi se Hitler rodil!

To logiko so afirmirali tudi drugi kontrazgodovinski romani. V nizozemskem romanu Prihodnost jutrišnjega dne (De toekomst van gisteren, 1972) atentat na Hitlerja leta 1944 uspe, toda njegovi nasledniki so še hujši (Jude in muslimane povsem eksterminirajo), isto se zgodi tudi v Linaweaverjevem Ledenem Mesecu (Moon of Ice, 1982): Hitler umre leta 1965, oblast pa prevzamejo še fanatičnejši nacisti, ki načrtujejo apokalipso: z apokaliptičnim virusom kanijo eksterminirati vse ljudi na svetu, čisto vse, razen modrookih blondincev in blondink. Brez Hitlerja bi bilo še huje kot s Hitlerjem! Ali cinično rečeno: še dobro, da je nacistično Nemčijo do leta 1945 vodil Hitler! Hvala bogu za Hitlerja!

In zdaj vidimo, da smo se sami ujeli v obscenost in cinizem kontrazgodovine. Ko je Trump leta 2017 prišel na oblast in začel zganjati norosti, so mnogi rekli: ja, Trump je norec, toda ta, ki bo prišel za njim, bo še hujši in zares fašističen! Trump je pravemu fašistu pokazal, kaj vse je mogoče! Hitlerja v kontrazgodovinski fikciji zamenja nekdo, ki je še hujši, še genocidnejši, še apokaliptičnejši – v naši kontrazgodovinski sekvenci zgodovine pa je Trump ta hujši, ki je prišel za njim. Trump je ta, ki je hujši od Trumpa.