Med strokovnostjo in političnostjo

Izkušnje iz preteklosti učijo, da je vsakokratno iskanje novega varuha človekovih pravic v praksi zelo zapletena naloga. Tako je, ker je za njegovo izvolitev v državnem zboru predvidena dvotretjinska večina, torej najmanj 60 glasov. In to je praviloma manj, kolikor šteje poslank in poslancev koalicija, vladna večina v državnem zboru. Ponovitve razpisov in iskanje kandidatov zunaj njih zato niso nič neobičajnega in trenutni razpis ni nič drugačen. Gre pač za postopek imenovanja, ki zahteva morda še največ tesnega sodelovanja, usklajevanja in popuščanja od predsednice republike, koalicije in opozicije. Bodo omenjeni tega sposobni zdaj in tudi v prihodnje? Koliko bodo štele strokovne reference kandidatov in koliko bo trgovanja z »našimi« in vašimi«?

Čeprav je predsednica republike Nataša Pirc Musar javni poziv objavila 29. avgusta lani, rok za prijave pa se je iztekel 14. oktobra, sedaj sredi februarja 2025, po naših informacijah, še nismo blizu imenovanju novega varuha. Doslej se je kot edina kandidatka, ki bi jo predsednica republike dejansko utegnila predlagati poslancem v izvolitev, omenjala direktorica nevladnega Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja Katarina Bervar Sternad. Pred dnevi pa se je pojavilo novo ime: na portalu N1 smo lahko prebrali prispevek z naslovom »Predsednica okrcala koalicijo, pri varuhu se tehtnica nagiba v prid Zidarja«.

Gre za Andraža Zidarja, dolgoletnega uslužbenca ministrstva za zunanje in evropske zadeve. O sebi med drugim pravi, da je »politično neopredeljen in ne simpatiziram z nobeno politično opcijo, sem v preteklosti uspešno sodeloval z vsako vlado«, pri čemer je vprašanje, ali je uspešno sodelovanje z različnimi političnimi silami sploh referenca za to funkcijo. Ni morda to hiba?

V mladosti je Zidar spadal v tisto skupino (moških) študentov prava, ki jih je pod svoje okrilje vzel Boštjan M. Zupančič, nekdanji profesor kazenskega prava na ljubljanski pravni fakulteti in tudi dolgoletni slovenski sodnik na evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu. Ta se je po »upokojitvi« začel ukvarjati s politiko in skoraj kandidiral za evropskega poslanca na listi francoske Republikanske ljudske unije, desničarske populistične stranke, ki se zavzema za izstop Francije iz EU. To, da so na začetku pravniške poti imeli čast preživljati čas z Zupančičem, je sicer običajno pomenilo, da je šlo za perspektivne, pronicljive ter tudi zagnane in ambiciozne mlade moške.

Zaradi visoke zahtevane večine za izvolitev je bila doslej pri izbiri varuha človekovih pravic praviloma v ospredju predvsem njegova izvoljivost.

V poosamosvojitvenih letih, ko se je postavljala nova država, je Zidar izdal knjigo z naslovom Lustracija, podnaslovljeno z »Izločitev nasprotnikov demokracije z javnih položajev«. Pozneje je bil začasno zaposlen v kabinetih dveh ministrov, in sicer pri notranji ministrici Katarini Kresal (LDS) leta 2009 in pri zunanjem ministru Karlu Erjavcu (DeSUS) leta 2017. V času zadnje vlade Janeza Janše (in zunanjega ministra Anžeta Logarja), konec leta 2020, pa je bil imenovan za vodjo novoustanovljene Diplomatske akademije na zunanjem ministrstvu. Preden se je prijavil na razpis za varuha človekovih pravic, se je večkrat neuspešno prijavil tudi na razpis za ustavnega sodnika in bo to verjetno v prihodnjem letu dni storil še kdaj – seveda če ne bo pred tem že izvoljen za varuha.

A po naših informacijah Zidar nima v Svobodi, kjer naj bi se »tehtnica nagibala na njegovo stran«, nič več (in nič manj) podpore od preostalih treh protikandidatov. Pri čemer naj bi bila še vedno na prvem mestu Katarina Bervar Sternad, idejo »vezane trgovine« z imenovanji ustavnih sodnikov pa v največji vladni stranki za zdaj zavračajo. Predsednica republike je 7. januarja torej poslanskim skupinam poslala izbor štirih imen, ki jih vidi kot primerne za položaj varuha. To so že omenjena Katarina Bervar Sternad ter zagovornik načela enakosti Miha Lobnik, državna sekretarka v kabinetu predsednika vlade Maša Kociper in Andraž Zidar. In v tem pogledu niti ni toliko bistveno, kdo je Zidar, ampak kaj – skupaj z Mašo Kociper – v tem primeru predstavljata oziroma razgaljata.

Ko je Nataša Pirc Musar še kot kandidatka za predsednico oktobra 2022 spregovorila za Mladino, je o tem dejala, da »prakse, ki se je izoblikovala v zadnjih letih, to je, da je predsednik države parlamentu v izvolitev predlagal najbolj izvoljive kandidate za ustavnega sodnika, ne pa najbolj strokovnih, ne podpiram«. Govor je bil sicer o ustavnih sodnikih, a ni dvoma, da se stališče predsednice republike razteza na vsa imenovanja, kjer je ona predlagateljica. Odtlej je večkrat poudarila, da želi strokovnost postavljati pred izvoljivost ali pa to dvoje vsaj uravnotežiti. Tako je tudi obrazložila svoj prvi predlog, in sicer kandidata za guvernerja Banke Slovenije. Čeprav je koalicija izrekla podporo Saši Jazbec, je predlagala njenega protikandidata Antona Ropa in ob tem dejala, da predlaga »kandidata, ki je izmed vseh prijavljenih izkazal največ strokovnih, znanstvenih in vodstvenih izkušenj s področja bančništva«.

Pri imenovanjih na najvišje »strokovne« funkcije v državi sta nasprotji strokovnosti lahko le dve. Ena je »nestrokovnost«, ki jo vsaj delno zamejujejo zakonske določbe o potrebni izobrazbi in izkušnjah za določeno funkcijo. Druga pa je političnost. Rop, ki sicer potem ni prejel dovolj glasov v državnem zboru, ima dejansko precej več vodstvenih izkušenj od protikandidatke, a je velika večina teh političnih. Tudi Saša Jazbec je trenutno politična funkcionarka, saj je državna sekretarka na ministrstvu za finance, a Rop je bil v preteklosti državni sekretar, dvakrat minister, premier, poslanec Socialnih demokratov (SD), predsednik Liberalne demokracije Slovenije (LDS) … Odgovorov na vprašanje, kateri od kandidatov je bolj ali manj strokoven in bolj ali manj političen, je gotovo več. Funkcija guvernerja za zdaj ostaja nezasedena.

Sledil je postopek izbire varuha človekovih pravic. In predsednica je tudi v tem primeru sestavila komisijo, katere namen je bil oceniti strokovne kompetence 12 prijavljenih kandidatov, ki so bili vabljeni pred komisijo tudi na pogovor. Tam jim je bilo tudi pojasnjeno, da bo predsednica upoštevala vrstni red primernosti, ki ga bo izoblikovala njena (strokovna) komisija. Ko smo po zaključenem postopku pred komisijo decembra lani na urad predsednice naslovili par vprašanj, smo dobili pojasnilo, da so komisijo sestavljali vodja kabineta predsednice republike Ula Tomaduz, generalni sekretar urada predsednice republike Jan Kovačič in svetovalka predsednice republike za podnebne politike in človekove pravice ter dolgoletna in ugledna diplomatka Eva Tomič. Vrstnega reda, ki ga je sestavila komisija, niso posredovali.

Po neuradnih, a preverjenih informacijah so bila na vrhu tri imena – Katarina Bervar Sternad, Miha Lobnik in Simona Zavratnik z ljubljanske fakultete za družbene vede. Andraža Zidarja ni bilo pri vrhu, Maše Kociper tudi ne. Slednja je državna sekretarka v kabinetu predsednika vlade, sicer pa je karierna političarka, nekdanja mestna svetnica na Listi Zorana Jankovića ter poslanka več strank v državnem zboru.

Odločitve o imenih petih novih ustavnih sodnikov s seboj nosijo desetletje posledic za pravnopolitično ozračje v državi.

Seznam najprimernejših kandidatov, ki ga je sestavila predsedničina strokovna komisija, in seznam imen, ki jih je predsednica poslala v državni zbor, se precej razlikujeta. Na njem niso več le domnevno strokovno najprimernejši kadri, pač pa tudi politično ustrezni. Zdi se, kot da bi predsednica za postopke imenovanj postavila določeno pravilo, ki pa mu vsaj pri izbiri varuha ni sledila. Seveda je smiselno, da se te funkcije – na primer položaj varuha in ustavnih sodnikov, ki jih bo v dobrem letu dni treba zamenjati kar pet – ne delijo po politični pripadnosti, pač pa v prvi vrsti po strokovnih referencah. A hkrati gre vedno za politično dejanje, politično imenovanje, predsednica in poslanci se morajo vsaj načeloma strinjati o kandidatu, ki bo na koncu tudi potrjen v državnem zboru. Težko si je predstavljati, da bi te odgovorne funkcije dalj časa ostajale nezasedene, ker se predsednica in poslanci oziroma predsednica in premier ne zmoreta dogovoriti. Pri čemer pa ne moremo mimo dejstva, da kandidat za varuha potrebuje vsaj 60 glasov. Dejansko torej za izvolitev ni potrebna zgolj enotnost koalicije, ampak tudi podpora vsaj ene opozicijske stranke. Ali rečeno drugače: kandidat mora imeti podporo Nove Slovenije. Je zato na predsedničinem seznamu Zidar?