Uganka Prebilič

Če bi po zadnjih predsedniških in evropskih volitvah v roke vzeli zemljevid Slovenije, razdeljene po volilnih okrajih, bi videli nekaj nenavadnega. Na evropskih volitvah in v prvem krogu predsedniških volitev je bil zemljevid razdeljen med najmočnejša igralca – na evropskih volitvah sta bili to stranki Svoboda in SDS, na predsedniških pa Nataša Pirc Musar in Anže Logar –, le na jugovzhodu države, v Kočevju, bi videli odstopanje. Tam je slavil dr. Vladimir Prebilič. Kdo bi razumel, da so se v Kočevju na vse pretege poskušali znebiti svojega župana, a Kočevci imajo o Prebiliču v resnici povedati večinoma dobre reči.

O tem priča dejstvo, da so ga od leta 2010, odkar je prvič postal župan, še trikrat izvolili že v prvem krogu volitev. Da je zaupanja vreden, so presodili tudi volivci na predsedniških volitvah, ki so mu, tedaj na videz svežemu obrazu, v prvem krogu namenili okoli 10 odstotkov glasov, na evropskih volitvah pa ga izstrelili v Bruselj. A kdo sploh je ta človek? Spoznali smo ga že kot profesorja in strokovnjaka za obramboslovje, kot župana, predsedniškega kandidata in zdaj evroposlanca. A ko gre za njegov morebitni vstop v državno politiko, je doslej ostajal precejšnja uganka.

Rad posluša Iztoka Mlakarja in glasbeno skupino Mi2, bere stripe in v prostem času hodi na strelišče. Vladimir Prebilič, rojen leta 1974, brez dvoma ni nov obraz v slovenski družbi in politiki. V politiko je vstopil leta 2002 kot občinski svetnik, ki je bil v kočevski mestni svet izvoljen na listi SD, leto za tem pa je bil izvoljen za podžupana Kočevja. To funkcijo je opravljal do leta 2006. Počasi se je vzpenjal tudi znotraj strankarskih struktur: leta 2005 je bil izvoljen v predsedstvo SD, nato pa bil imenovan tudi za osebnega svetovalca za notranjo politiko takratnega predsednika stranke Boruta Pahorja. Iz stranke je naposled zaradi nesoglasij izstopil in leta 2010 kandidiral za župana Kočevja kot neodvisni kandidat. Na volitvah mu je uspelo premagati Janka Vebra, dolgoletnega župana ter poslanca in kasneje obrambnega ministra iz vrst SD, ki je ta položaj zasedal vse od leta 1994.

Prebilič je bil župan Kočevja 14 let, od leta 2010 do leta 2024. V tem času so na primer odmevale zgodbe, da je občini, ko so se na Kočevskem spopadali s hudo brezposelnostjo, uspelo ustanoviti lesnopredelovalno podjetje Kočevski les in pa podpisati pogodbo z japonskim robotskim podjetjem Yaskawa. To je lani položilo temeljni kamen za dodatno investicijo, vredno 32 milijonov evrov – v Kočevju namerava še letos zgraditi evropski robotski distribucijski center ter novo sodobno stavbo za inženiring in proizvodnjo robotskih sistemov. Med epidemijo se je v medijih pojavil kot župan občine, ki je tako uspešno in hitro precepila svoje občane, da jih je takratni koordinator za cepljenje Jelko Kacin resno pograjal, češ da prehitevajo nacionalno strategijo. Bil je sicer tudi med tistimi župani iz jugovzhodne regije, ki so pogosto opozarjali na romsko problematiko in so med drugim priporočali, naj se prejemanje otroškega dodatka pogojuje s prisotnostjo otrok v šoli.

Funkcijo župana je opravljal nepoklicno. Prebilič, diplomirani geograf in zgodovinar, je namreč leta 2004 doktoriral iz obramboslovja na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani ter nato začel na tej isti fakulteti tudi poučevati. Med letoma 2007 in 2011 je bil predstojnik katedre za obramboslovje, bil je vodja več raziskovalnih projektov, raziskoval sodobno vojaško zgodovino, nevojaške varnostne izzive, civilno-vojaške odnose in lokalno samoupravo, posebno pozornost pa je namenil raziskovanju domoljubja med mladimi.

Obramba ni samo nakupovanje orožja, ampak je tudi proaktivna zunanja politika. Svoj čas smo bili dovolj pametni, da smo se znali vojnam izogibati, pravi Prebilič.

Najbolj domoljubno dejanje po njegovem je – odgovor je presenetljiv, »da človek plačuje davke«. Prav tako rad poudari, da domoljubje nima nikakršne zveze z nacionalizmom, kot si to kdaj napačno ljudje predstavljajo. »Domoljub, ki ima razčiščene pojme – kdo je in katere so  njegove kvalitete –, ne bo nikoli nacionalist. Ker preprosto nima potrebe poveličevati svoje superiornosti na račun drugih,« razlaga Prebilič. »Nacionalizmi zmeraj izhajajo iz primerjave. Kdor je nacionalist, se v svoji koži očitno ne počuti dovolj dobro. Ali če parafraziram s pomočjo živalskega sveta: domoljub je medved, nacionalist pa terierček. Medved nikoli ni vznemirjen v gozdu, ker je zadovoljen, vse mu je jasno, ubogi terierček pa je ves čas na preži, ker se boji, da ga bo kdo ugriznil ali odnesel.«

Prebilič obenem ni konvencionalen obramboslovec, ki bi se navduševal nad državnim zapravljanjem in nakupovanjem tankov, letal, mitraljezov in havbic. To je dal vedeti prejšnji mesec, ko je nasprotoval predlogu Marka Rutteja, generalnega sekretarja zveze Nato, da bi države članice povečale izdatke za obrambo nad 3,5 odstotka bruto domačega proizvoda. »Obramba ni samo nakupovanje orožja, ampak je tudi proaktivna zunanja politika,« je prepričan. »Svoj čas smo bili dovolj pametni in sposobni diplomati, da smo se znali vojnam izogibati. Zdaj smo na tem področju zaspali in zavzeli drugačno, bolj ameriško držo zunanje politike. Ta je arogantna, nesramna in vodi v konflikte. Američani si jo morda lahko privoščijo, ker imajo za to vojsko in denar. Mi nimamo ne enega ne drugega.«

Evropska unija (EU) trenutno razpolaga s 27 oboroženimi silami, vsaka ima svoj oborožitveni sistem in način popolnjevanja. Dosti bolj smotrno bi bilo, pravi, če bi na ravni unije opredelili skupno potrebo po vojaški sili ter jo skupaj zasnovali in financirali. Trenutni pristop, kjer države kupujejo opremo brez jasne strategije uporabe, je po njegovem nesmotrn in vodi v nepotrebno trošenje denarja. Gre za rokohitrsko pobalinstvo, ki zadovoljuje interes vojaškoindustrijskega kompleksa in spodbuja vojno dobičkarstvo, pravi.

Čeprav se je v medijih pogosto pojavljal kot strokovnjak za varnost, ga je širša javnost zares spoznala ob nesreči v kemični tovarni Melamin, ki je leta 2022 pretresla Kočevje. V očeh ljudi je deloval miren, olikan in učinkovit. Dva meseca po nesreči je napovedal, da bo kandidiral za predsednika države, pri čemer ga je kasneje podprla zelena stranka Vesna. V prvem krogu volitev je pristal na četrtem mestu, za Natašo Pirc Musar, Anžetom Logarjem in Milanom Brglezom, a mu je na primer uspelo prehiteti dosti bolj medijsko izpostavljena poslanca Janeza Ciglerja Kralja (Nova Slovenija) in Miho Kordiša (Levica). Prebiliču je s predsedniških volitev uspelo obdržati zadosti politične podpore, da se mu je ta dve leti kasneje obrestovala na evropskih volitvah, na katere se je spet odpravil ob podpori Vesne. Izid volitev mu je prinesel vstopnico v evropski parlament.

V evropskem parlamentu je član odborov za regionalni razvoj, za zunanje zadeve ter za ekonomske in monetarne zadeve. Obenem je pri politični skupini Zelenih, del katere je Vesna, tako imenovani poročevalec v senci za Srbijo in član delegacije pri stabilizacijsko-pridružitvenem parlamentarnem odboru EU-Srbija. Novembra, na dan tragedije v Novem Sadu, je bil s skupino po naključju na obisku pri predsednici srbske skupščine Ani Brnabić. Že tisti dan, pravi, je bilo čutiti, da je v Srbiji prišlo do točke preloma.

Na decembrskem plenarnem zasedanju evropskega parlamenta v Strasbourgu je izrazil podporo srbskim študentom ter obenem opozoril na skrb zbujajoče poročilo Amnesty International o digitalnem nadzoru in zatiranju civilne družbe v Srbiji. To je namreč razkrilo, da so srbski varnostni organi zlorabljali vohunska orodja, med njimi tudi izraelski Pegasus, za nezakonito zbiranje podatkov z naprav novinarjev, aktivistov in državljanov, ki so izražali nestrinjanje z oblastmi. Podporo srbskim študentom je spet izrazil ta mesec, kmalu zatem, ko je slovensko javnost razburilo pismo podpore, ki ga je srbskemu predsedniku poslal ljubljanski župan Zoran Janković. Kot je zapisal Prebilič, je »kakršnokoli sklepanje zavezništev s srbskimi oblastmi v tem času nedopustno« in pomeni nedopusten odmik od temeljev, na katerih je zgrajena EU.

Prebilič ima nekaj izkušenj s srbskimi oblastmi že od prej, ko je bil še župan. Občina Kočevje je namreč pobratena s Prokupljem, to je občina na jugu Srbije. Že na tej ravni, razlaga, je bilo mogoče videti, kako je oblasti predsednika države Aleksandra Vučića uspelo poseči v vse družbene sisteme v državi. »Kamorkoli se obrneš, najdeš odtise Vučićeve stranke. Njeno delovanje je zmeraj delovalo po sistemu ’daj-dam’, v zameno za absolutno lojalnost se prodajajo tudi na videz majhne bonitete, kot je služba za prijatelja ali kaj podobnega.« Prebilič je tudi zato kritičen do drže, ki jo je ob Vučićevih avtoritarnih prijemih zavzela mednarodna skupnost. Evropska unija v njem vidi nekakšno jamstvo za stabilnost v regiji. »A kakšno jamstvo stabilnosti lahko pomenita korupcija in kršenje vladavine prava?« se sprašuje Prebilič.

Na desnici ženskam delegirajo, kaj smejo početi s svojimi telesi. Močno upam, da takšne politike ne dobijo domovinske pravice kmalu tudi pri nas, je nedvoumen Prebilič.

Srbija je močno vozlišče številnih interesov. Rusija jo dojema kot svojega najbližjega zaveznika v regiji, Srbija je hkrati močno odvisna od ruskega plina. Kitajska naj bi med letoma 2014 in 2023 v Srbijo vložila več kot šest milijard dolarjev, trgovinska izmenjava med državama pa se je povečala za osemkrat. Z Donaldom Trumpom, čigar zet Jared Kushner bi rad v Srbiji zgradil luksuzni hotel, je Vučić spet dobil močnega zaveznika na drugi strani Atlantika. Evropska unija pa se poskuša dokopati do srbskega litija, ki bi pomagal njeni avtomobilski industriji. Ko so v igri takšni interesi, načela rada poletijo skozi okno. Obenem je Srbija prav zaradi takšnih, pogosto prepletajočih se interesov dobila status nekakšne posrednice med konfliktnimi velesilami.

Evropska unija je v tej zgodbi spet videti kot stranski igralec. Med vsemi temi silnicami in konflikti se je znašla sredi nekakšne krize identitete. Deluje nemočna, zmedena, preveč je notranje razdeljena. »Zaprli smo vrata pred Rusijo, na podoben način jih zapiramo pred Kitajsko, Združene države Amerike (ZDA) pa s svojo zunanjo politiko trenutno počenjajo vse, da bi znotraj Evrope vnesle dodaten nemir,« razlaga Prebilič. »Trumpove grožnje s carinami ali tem, da misli kupiti Grenlandijo, vpletanje Elona Muska v notranjo politiko držav članic in spodbujanje skrajne desnice po Evropi ... To zame niso prijatelji – prijatelj tega prijatelju ne počne.«

Samodržce, kot je Trump (ali pa Vučić, Putin, Orbán, Netanjahu – in v to skupino glede na dosedanja ravnanja prišteva tudi predsednika slovenske SDS Janeza Janšo), po njegovem druži več stvari. Prva je, da vidijo države kot lasten fevd, na katerem želijo vzpostaviti popoln nadzor. Vse, kar diši po demokraciji, je pravzaprav moteč dejavnik, ker omejuje njihovo moč. In druga – goli oportunizem. Gre jim samo za zadovoljevanje lastnih interesov.

Trump je nedavno izjavil – zdaj, ko se ljudje v Gazi in na Zahodnem bregu vračajo domov v ruševine –, naj se Palestinci preselijo v sosednje države, in celo, da bi ZDA lahko kupile Gazo, ki da bi po obnovi postala nova riviera Bližnjega vzhoda. »To je v posmeh vsem mednarodnim pravnim normam, ki jih poznamo in ki smo jih razvijali v zadnjem stoletju. Gre za etnično čiščenje,« je ob takšnih napovedih jasen Prebilič. Če bi se to zgodilo, bi imeli po njegovem namreč lahko resen, širši problem razmaha iredentistične ideologije. »Znašli bi se v svetu kaosa. In tega ne smemo dopustiti. Ljudje, kot je Trump in drugi podobni avtokrati, živijo od kaosa. Tako lažje vladajo in delijo, kar je še ostalo za deljenje.«

Od kaosa živi tudi Elon Musk, ki ga je Trump nastavil za vodjo novega oddelka za vladno učinkovitost, kjer skrbi za zmanjševanje »nepotrebnih izdatkov« (denimo z odpuščanji v javni upravi). »Da je Musk na tej funkciji, ni naključje,« je prepričan Prebilič. »Že Max Weber je pisal, da je birokracija tista, ki stabilizira sisteme v smislu, da jih ne moremo politiki do konca uničiti.« Cilj Muska torej ni racionalizacija, kot obljublja, »ne, cilj Muska je odstraniti vse, ki bi predsednika Trumpa v čemerkoli omejevali«, ta pa bi potem lahko počel, kar bi se mu ljubilo. Če namreč uničiš demokracijo, lahko počneš, kar hočeš.

In nastop na volitvah? Če bi se pokazalo, da je moja udeležba na volitvah pomembnejša od tega, kar počnem danes, ne bi omahoval, zagotavlja Prebilič.

Prebilič se dobro zaveda, kaj se dogaja v Evropi. Ta se zmeraj bolj nagiba v desno, skrajno desno. Če je nekoč veljal nekakšen cordon sanitaire ali sanitarni kordon, zaveza nesodelovanju s skrajno desnico, se je ta zrušil. To lahko spremljamo že pri glasovanjih v evropskem parlamentu, kjer največja Evropska ljudska stranka (del katere sta tudi SDS in Nova Slovenija) hodi po glasove k skrajni desnici.

Po nekaterih napovedih bi do naslednjih volitev lahko imeli v Evropi samo še peščico držav brez konservativne vlade, skrajna desnica pa povsod pridobiva moč. Zdaj je dobila zaslombo še v Ameriki. V Bruslju je politična skupina Evropskih konservativcev in reformistov (sem spadajo na primer poljska stranka Zakon in pravičnost ter italijanska Bratje Italije Giorgie Meloni) konec januarja gostila konferenco Make Europe Great Again (Naredimo Evropo spet veliko), na kateri je sodeloval tudi slovenski evroposlanec Branko Grims. V soboto pa sta podoben dogodek v Madridu gostili španska skrajno desna stranka Vox in evropska politična skupina Domoljubi za Evropo. Dogodka so se med drugim udeležili Viktor Orbán, Marine Le Pen in Geert Wilders.

»Toliko večja težava je, ker se podobne sile med seboj povezujejo. Delujejo kot sveta aliansa, ki se je oblikovala v 19. stoletju, da bi zatrla prodiranje idej francoske revolucije proti Evropi,« meni Prebilič. »Zavračajo mednarodno pravo, človekove pravice in temeljne svoboščine. Svoje nosove vtikajo v spalnice ljudi in ženskam delegirajo, kaj smejo početi s svojimi telesi – kar je bizarno, noro, civilizacijsko nedopustno. In močno upam, da takšne politike ne dobijo domovinske pravice kmalu tudi pri nas.«

Temu se je mogoče upreti. A za to bi bila po njegovem potrebna tudi dobršna mera samorefleksije na levici, ki izgublja privlak po Evropi. »Kot Sun Cu razlaga v Umetnosti vojne, je nasprotnik samo tako močan, kot si sam šibek. Na levem spektru vidim tale problem: ves čas so za naše neuspehe krivi drugi. Ere, ko smo še nekako verjeli, da vsi razmišljajo podobno kot mi in nam bodo že sledili, je konec. Zdaj moramo delovati preudarneje.« Levica ima težavo s komuniciranjem lastnih sporočil, preveč se ukvarja sama s seboj – na trenutke deluje tudi malce lena, vzvišena, celo arogantna. In vse to na desnici s pridom izkoriščajo.

Ob tem Prebilič ne skriva tudi razočaranja nad sedanjo slovensko vlado. »Ta vlada je nekakšna vlada zamujenih priložnosti. Če bi Svoboda na volitvah dobila 15 namesto več kot 40 poslancev, bi bila pričakovanja lahko manjša. Ampak s tolikšno močjo v državnem zboru imaš bolj malo izgovorov, da ne uresničiš predvolilnih obljub.« Vlada je po njegovem izbrala napačno pot že, ko je začela vsevprek govoriti o reformah. Tega ljudje ne marajo in tudi nima smisla, da stvari prehitro postavljaš na glavo. »Naši sistemi niti niso tako slabi, samo nadgraditi jih je treba, namesto da jih razbijamo. Manj – ampak bolje. To je tisto, kar ljudje pričakujejo in s čimer bi bili verjetno dosti bolj zadovoljni.«

Vse odkar je kandidiral za predsednika, toliko bolj zdaj, ko je evroposlanec, potekajo ugibanja, ali bi bil Prebilič lahko v prihodnje pomemben akter na domači politični sceni. Se bo udomačil v evropskem parlamentu ali pa mu bo prevažanje med Slovenijo, Strasbourgom in Brusljem vendarle začelo presedati, bo zaslišal klic domovine in izkoristil visoko priljubljenost, ki mu jo merijo javnomnenjske raziskave?

»Sem v dilemi. Že lani sem prosil za mandat in volivce spodbujal, naj mi podelijo mandat v evropskem parlamentu. In to mi je bilo omogočeno. Seveda s tem nastane nekakšna pogodba s tistimi, ki te podprejo, in teboj, ki potem opravljaš to funkcijo,« razlaga Prebilič. »Vendar pa imam en ’defekt’, če lahko tako rečem. Veliko se ukvarjam z raziskovanjem domoljubja in prvo dejanje domoljubja je, da nekaj žrtvuješ za državo. Če bi se pokazalo, da je moja udeležba na volitvah pomembnejša od tega, kar počnem danes, ne bi omahoval.«

Prebilič je, glede na raziskavo Vox populi, ki jo pripravlja agencija Ninamedia, že več mesecev na vrhu lestvice priljubljenosti slovenskih politikov oziroma se na prvih treh mestih izmenjuje s predsednico države Natašo Pirc Musar in gospodarskim ministrom Matjažem Hanom. Da evropski poslanci visoko kotirajo na lestvicah priljubljenosti, ni nekaj novega – skoraj pregovorno velja, da imajo Slovenci najraje politike, ki jih čim bolj redko vidijo –, a vendar Prebiliču meritve agencije Ninamedia kažejo, da bi mu, če bi s svojo listo ali stranko nastopil na naslednjih državnozborskih volitvah, uspel močan preboj v parlament. Prehitel bi kar dve stranki vladne koalicije, Levico in SD, in bil že zdaj za petami trenutno vladajoče Svobode. V tem primeru bi bil lahko pomemben politični igralec, če želi sedanja vladna koalicija ostati na oblasti – in na drugi strani preprečiti oblikovanje desne vlade.

Na desnici medtem pospešeno sklepajo nova zavezništva. Stranke rastejo kot gobe po dežju, v Novi Sloveniji vodijo pogovore s SLS in k sodelovanju kličejo tudi druge, Logarjevi Demokrati pa gradijo strankarsko mrežo po državi. Prebilič je septembra lani v intervjuju za Delo sicer dejal, da bi, če bi tako naneslo, lahko sestavil tudi vlado z Anžetom Logarjem, neuradno pa naj bi Prebiliča k pogovorom o sodelovanju vabili v Novi Sloveniji.

Ljudje, kot je Trump in drugi podobni avtokrati, živijo od kaosa, opozarja Prebilič. Tako lažje vladajo in delijo, kar je še ostalo za deljenje.

»To je čisto navadna raca, da ne rečem po domače buča,« odgovarja Prebilič. Nikakor se ne vidi v nobenem zavezništvu na desnici – ne sodeluje v pogovorih z Novo Slovenijo in SLS, zanika tudi, zavrača, da bi lahko sodeloval z Anžetom Logarjem, predvsem pa ne bi mogel nikoli sedeti v vladi s SDS. »Z desnico se nikoli ne bom mogel strinjati, ko pride do vprašanja temeljnih svoboščin. Kot zgodovinar težko sprejmem revizionizem, kakršen je na desnici. Tudi prehud liberalizem, razbremenjevanje kapitala in tako naprej, lahko vodi v povečanje neenakosti v družbi. In to vodi v konflikte. Potem so tukaj še javni sistemi. Sistema, kot sta javno šolstvo in javno zdravstvo, sta stebra delovanja naše družbe. Privatizacija pomembnih javnih sistemov se mi zdi nedopustna, na desnici pa to vidijo kot normalen potek razvoja dogodkov. Tukaj se ne moremo strinjati.«

Več možnosti za sodelovanje vidi v pogosto demonizirani Levici. »Mislim, da Levico potrebujemo – kot korektiv, ki opozarja na določene stranpoti.« Vedno se ne strinja z njo, kdaj se mu vseeno zdi preveč radikalna ali pa ima premalo dovršene ideje. »Nekatere stvari pri Levici so pretirane. Danes govoriti o izstopu iz Nata je neresno in nedržavotvorno. To pač ni opcija. Vendar pa je Levica odprla pomembna vprašanja na drugih področjih, denimo na področju delavskih pravic in stanovanjske politike. Ne strinjam se vedno z rešitvami, ki jih ponuja, a se strinjam, da se loteva stvari, o katerih se moramo pogovarjati.«

Vendar pa med strankami vladne koalicije čuti nekakšen strah in nezaupanje ob svojem morebitnem nastopu na naslednjih volitvah. Ankete namreč kažejo, da bi jim lahko odvzel pomemben del glasov. »Če bi kdo moj prihod razumel kot napad nanje – in nekateri to tako razumejo že sedaj –, stvar ne bo imela smisla. Na levici morajo dati glave skupaj in premisliti, kako naprej.« Če tega ne bodo storili dovolj hitro, je realnost nove Janševe vlade precej velika.

Prebilič lepo govori in deluje prepričljiv. Morda je res novi igralec v slovenski državni politiki, zato je pomembno poznati njegova stališča. A izkušnje so nas zdaj že naučile, da tisti, ki znajo obljubit’, znajo tudi odreči. In da, če nadaljujemo v tej maniri, znajo tisti, ki delujejo priljudni, postati kdaj tudi prevzetni. Tudi njegove besede so danes vseeno le besede – čeprav ga seveda obvezujejo –, a že dejstvo, da so v politiko pripravljeni vstopiti novi igralci, je vedno dober znak stanja družbe. Če ne zaradi drugega, zato, ker obstoječim odločevalcem in centrom moči to sporoča, da se stvari lahko hitro obrnejo. Kot so se že velikokrat.