Lara Reichmann / Intermedijska umetnica, ki išče ključne povezave med človekom in tehnologijo

V središču njenega projekta Disposable Bodies, ki ga je konec preteklega leta predstavila v ljubljanski Galeriji Ravnikar, je zgodba žensk, ki so konec 19. stoletja na Harvardskem observatoriju obdelovale fotografije zvezdnatega neba. Te ženske, »človeški računalniki«, Women Astronomical Computers, kot jih imenujemo danes, so s pomočjo steklenih fotografskih plošč dan za dnem potrpežljivo in natančno prečesavale nočno nebo, mapirale zvezde ter procesirale in klasificirale podatke. Šlo je za enega prvih projektov, kjer je bila fotografija kot orodje vključena v sistematično opazovanje in raziskovanje vesolja. Prav tako pa so prvič v zgodovini ženske na Harvardu lahko kot uradno zaposlene prisostvovale in aktivno sodelovale pri raziskavah.

Te nemalokrat anonimne zgodbe žensk so Laro Reichmann spodbudile k razmisleku o nevidnem delu in obrobnih akterjih zgodovine, ki so pogosto prezrti in pozabljeni, a ključni za delovanje in napredek sodobne tehnologije. Zgodovinska dejstva je prepletla s fikcijo in na izmišljeni zgodbi človeškega računalnika A.H.K. zasnovala tridelno videoanimacijo, ki priča o poteku dela na observatoriju. Fascinirale so jo vzporednice med analognim (človeškim) delom, ki je bilo v preteklosti pogosto spregledano, in tehnološkim, digitalnim svetom, kjer se prav tako pogosto pozablja na njegovo zelo konkretno fizično prisotnost. Digitalni svetovi namreč ne vzniknejo sami od sebe, pač pa so zasidrani v našem fizičnem svetu. Na primer z digitalnimi centri, ki za svoje vzdrževanje porabijo ogromno količino energije. Ali pa z gosto posejanimi sateliti, ki so med drugim s svetlobnim onesnaževanjem neba postali problematični za astronomske raziskave. In kaj se zgodi z njihovimi telesi, ko jih ne uporabljajo več? Projekt Disposable Bodies odpira prav ta vprašanja izmenjujočih se »potrošnih teles« akterjev (tako raziskovalk kot satelitov), ki zbirajo, analizirajo in generirajo podatke ter ostajajo skriti in spregledani, sistemi pa se nemoteno poganjajo naprej.

Laro Reichmann, Ljubljančanko, rojeno leta 1995, umetnost spremlja že vse življenje. Njena babica in teta sta priznani umetnici, sama pa je umetniško pot začela na študiju kiparstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter jo nadaljevala na magistrskem študiju na Univerzi za uporabno umetnost na Dunaju. Tam se je začela odmikati od klasične skulpture in kazati vse večje zanimanje za video in animacijo ter preseganje rigidno zastavljenih umetniških disciplin. Tudi kuratorsko delo in organiziranje razstav (med drugim v ljubljanski Galeriji Škuc, prakso pa je opravljala pri zagrebškem kuratorskem kolektivu WHW) sta ji omogočili podroben vpogled v sodobne umetniške tokove in v to, kaj znotraj tega zanima njo. Prelomna pa je bila njena samostojna razstava Loading Suns v Zavodu za sodobne umetnosti Aksioma v Ljubljani, ki je še zakoličila njeno zanimanje za animacijo.

V tem projektu se je pri satelitu Terra, izstreljenem konec leta 1999, ki zbira podatke o ozračju, kopnem in vodah in se počasi približuje koncu svoje misije, spraševala o gradnji in dojemanju sveta prek digitalnih vmesnikov, nenehno spreminjajoči se točki gledišča in tako imenovanem mehanskem očesu, ki ponuja navidezno objektiven pogled. Ustvarila je animacijo Terre s človeškimi lastnostmi in jo spremljala vse od njenih začetkov do neizogibnega tragičnega konca in propada. Pri tem je z empatijo do satelita, ki se vse bolj zaveda lastne minljivosti, raziskovala idejo razdrobljene podobe sveta v nenehnem procesu posodabljanja, ki ga – niti gledano zviška – ne bomo nikoli v celoti razumeli.

Rada se ukvarja z grajenjem dramaturgije prostora in usmerjanjem gledalčevega pogleda, pa tudi z raziskovanjem, kako lahko z dramaturškimi elementi, sposojenimi iz filma in gledališča, gledalcem omogoči celostno potopitveno izkušnjo. Vselej jo vleče k umetnosti kot formi pripovedništva; zanimajo jo načini, na katere je mogoče zgodbe vpeljati v galerijski prostor. Pri svojem delu pogosto brska za dokumentarnim in arhivskim gradivom, nato pa zgodovinska dejstva prepleta s fikcijo in ustvarja nove narative, ki raziskujejo nevidne, a ključne povezave med preteklostjo in sedanjostjo, med človekom in tehnologijo – povezave, za katere se zdi, da še nikoli niso bile tako aktualne kot danes.