Erotika in humor

V začetku marca bodo v Galeriji Kresija v Ljubljani odprli razstavo Zlatka Boureka (1929– 2018), gledališkega režiserja, ustvarjalca lutk in celovitega avtorja lutkovnih predstav, avtorja kratkih in animiranih filmov, slikarja, kiparja, grafika, ilustratorja, karikaturista, scenografa, kostumografa in dobrega poznavalca človeških nravi. Bourek je bil gospod in hkrati vsestranski umetnik, humanist in tako imenovani renesančni človek. Zelo veliko je vedel o umetnosti, filozofiji in literaturi, politiki in življenju. Bil je erudit v najžlahtnejšem pomenu tega starega latinskega izraza in bil je tudi član Hrvaške akademije znanosti in umetnosti. Diplomiral je iz kiparstva na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu leta 1955 pri znamenitem kiparju profesorju Kosti Angeliju Radovaniju.

Na začetku šestdesetih let je bil med ustanovitelji znamenite zagrebške šole animiranega filma in soavtor res kultne risane serije Profesor Baltazar, ene najslavnejših serij tudi zunaj takratnih jugoslovanskih meja. Pri nastajanju risanke je bil med prvimi petimi v širši skupini animatorjev in režiserjev, bil je avtor scenografij, po katerih se je gibal profesor Baltazar. Dober glas o Baltazarju in Boureku je segel vse do Berlina, zato je bil v berlinskem gledališču Hans Wurst Nachfahren stalni član že od leta 1988. Po berlinskih gledaliških kuloarjih se je šepetalo: »Danes pride profesor Baltazar delat teater.« V Ljubljano je prišel »delat teater« že v sedemdesetih letih na povabilo režiserja in dramaturga Edija Majarona. Prva predstava v Lutkovnem gledališču Ljubljana (LGL), za katero je ustvaril likovno zasnovo za lutke in sceno, je bila predstava za otroke Gugalnica Franeta Puntarja. Stilizacija marionet je bila v okviru časa in prostora ideološko in kulturno razgibanih sedemdesetih let, četudi so bile lutke že bourekovsko karikirane – le kako ne bi bile – značajsko pa najbolj razigrani ščetinasti Skakači. Prav ta predstava bo zdaj v času razstave in v ciklu lutkotečnih predstav osvežena, tudi tokrat v režiji danes 84-letnega Edija Majarona.

Vendar je Bourek ustvarjal predvsem lutkovne predstave za odrasle in z njimi se je nepreklicno zapisal v slovensko, hrvaško in svetovno lutkovno zgodovino. Leta 1982 je na oder LGL postavil Božansko komedijo Isidorja Vladimiroviča Štoka. Predstave se je lotil kot totalni avtor. V njegovih rokah sta bili režija in tudi celostna likovna zasnova predstave (lutke, kostumi in scena), prav tako je bil celostni avtor pri uprizoritvi Molièrovega Namišljenega bolnika (1998). Na zimski večer 13. decembra 1987 pa se je zgodil dionizični teater. Na oder LGL je skupaj z režiserjem Edijem Majaronom postavil Aristofanovo pretkano in junaško Lizistrato, ki je antične ženske pozvala k seksualnemu bojkotu, da bi bojevnike prisilile k miru. Ustvaril je dionizične moške lutke ter igralke oblekel v kostume z izrazitimi ženskimi atributi, fantastične figure z močnim erotičnim nabojem. Ženske like so uprizarjale »bourekovsko« ekscentrično kostumirane igralke, moški, s katerimi so ženske manipulirale, pa so bili lutke. Edini moški v predstavi je uprizarjal – psa. Na delu so bile groteska, karikirane poteze, ekspresivna stilizacija figur in kostumov, vse to prežeto z erotizmom, kot Lizistrati pritiče.

Prav erotika je bila za Boureka pomemben gledališki komunikacijski kanal, z njo je predstavam vdahnil humor, veselje in užitek. Dionizičnost in elementi commedie dell’arte, pa tudi nemški princip Figurentheater (gledališče figur) so bila izhodišča Bourekovega gledališča. »Teater figur je v svojem izrazu, v nasprotju z lutkovnim gledališčem, bolj grob, sardoničen, sarkastičen, hudoben – bolj direkten,« je razložil Bourek.

Bil je avtor scenografij, po katerih se je v znameniti risanki gibal profesor Baltazar. Ko je deloval v Berlinu, se je po kuloarjih šepetalo: »Danes pride profesor Baltazar delat teater.«

Nekateri strokovnjaki menijo, da je v slogovnem in semantičnem smislu izhodišče njegovega gledališča pravzaprav gledališče ročnih lutk. Tjaša Juhart, kustosinja Bourekove ljubljanske razstave in vodja Lutkovnega muzeja v LGL, poudarja, da je pri Boureku vedno šlo za mimične lutke in da je osnova »brbljanje«, zato so morale biti vse njegove lutke sposobne odpirati usta.

Pogosto je povezal telo igralca z lutko, zanj je značilno posebno preigravanje odnosov med tremi akterji – igralcem, animatorjem lutke in lutko. Uporabljal je različne maske ali močno naličen obraz. Maskiral je tudi različne dele telesa in posegel celo po animaciji teh. Sukus predstav je izviral iz Bourekovega obširnega znanja, umetniške imaginacije, izkušenj in inovativne kreacije. Vse to se je izrazilo tudi v glasbeno-scenskem projektu Pogorela hiša, operi Josepha Haydna, namenjeni izvedbi z lutkami. K temu projektu sta ga povabila Jelena Sitar in Igor Cvetko. Bourek pa je kot kostumograf in scenograf sodeloval tudi z dramskimi gledališči v Wuppertalu, Dortmundu, New Yorku, Münchnu, Torinu in nekaterih gledaliških središčih nekdanje Jugoslavije.

Na razstavi, poimenovani Grdači / Lutke Zlatka Boureka, ki jo je pripravil Lutkovni muzej LGL, bomo prvič videli lutke iz njegovega berlinskega obdobja, na njej bodo v družbi lutk iz ljubljanskih in zagrebških predstav. Berlinski opus – Tri enodejanke Antona Čehova iz leta 1988, Rigoletto po besedilu Victorja Hugoja in Francesca Marie Piava (1989) in Shakespearova Ukročena trmoglavka (1993) – je Lutkovni muzej LGL dobil v dar prav letos, ko praznuje desetletnico. »Razstava Grdači bo sledila logiki svojevrstne ‘portretne galerije’. Ta bo zasedala osrednjo galerijsko steno. Predstavitev Bourekovih grdačev kot ’portretne galerije’ aludira na obdobje renesanse, katere sled opazimo v izbiri njegovih besedil za lutkovne predstave za odrasle, pa tudi v osebnosti Zlatka Boureka, ki je bil s svojo izjemno vsestranskostjo ne le ‘akademik klasičnega tipa’, kot so ga opisovali sodobniki, ampak pravi uomo universale najrazličnejših znanj in spretnosti,« je razložila Tjaša Juhart in poudarila, da je izraz grdači Bourekov neologizem, s katerim je ljubkovalno imenoval svoje nenavadne groteskne lutke.

V času razstave bodo v Slovenski kinoteki v četrtek, 20. marca, pripravili retrospektivo Bourekovih kratkih animiranih filmov. Dan kasneje, v petek, 21. marca, ob mednarodnem dnevu lutkarstva, pa bo v LGL potekalo strokovno omizje, na katerem bodo spregovorili o ustvarjalnem geniju Zlatka Boureka in o preizkušnjah, pred katerimi se je lutkovna dediščina znašla v sodobnosti.

Razstava:
Grdači / Lutke Zlatka Boureka
Kje: Galerija Kresija, Ljubljana
Kdaj: od 6. do 30. marca 2025