Žrtve trgovine z ljudmi

Slovenski delodajalci že težko čakajo na prihod večje množice »pridnih«, »ustrežljivih«, »prilagodljivih« in »delovnih« Filipink in Filipincev. Od prvotne zamisli o okrepitvi toka filipinske delovne sile v Slovenijo je minilo več kot pet let. Sedanja vlada pa želi s sporazumom med državama predvsem zavarovati filipinske delavce in pridobiti tudi kader za delo v zdravstvu in dolgotrajni oskrbi. A vprašanje je, ali bo dosegla katerega od dveh osnovnih zastavljenih ciljev. Ali pa bo glavnina zaposlovanja filipinskih delavcev – pa tudi recimo delavcev iz Bangladeša, Nepala, Indije in Šrilanke – še naprej potekala na sporne načine, ki mejijo na trgovino z ljudmi.

O delavcih iz jugovzhodne Azije

Podatki o številu tujih delavcev v Sloveniji kažejo, da jih je skupaj že skoraj točno 150 tisoč. Daleč največjo skupino še vedno sestavljajo delavci iz BiH, v Sloveniji jih dela 72 tisoč. Vse druge skupine so precej manjše, še največja med njimi je skupina delavcev iz Srbije, teh je skupaj 17 tisoč. To sta tudi edini državi, s katerima ima Slovenija sklenjen sporazum o zaposlovanju.

Glavni namen takšne formalizacije sodelovanja tudi s Filipini, zatrjujejo na ministrstvu za delo, ki ga vodi Luka Mesec, naj bi bilo omejevanje kršitev delavskih in nasploh človekovih pravic. Te so redni spremljevalec zagotavljanja delovne sile iz tretjih držav, med katerimi so v zadnjem času za Slovenijo najzanimivejše države jugovzhodne Azije. Prav te skupine delavcev – s Filipinov, iz Indije, Nepala in Bangladeša – so daleč najhitreje rastoče. Zgolj v zadnjem letu se je v Sloveniji zaposlilo enkrat več indijskih delavcev, kot jih je bilo dotlej, ter celo po približno dvakrat več nepalskih, bangladeških in filipinskih delavcev.

Konec leta 2023 je v Sloveniji delalo le dobrih sto Filipincev, leto kasneje, konec lanskega leta, jih je bilo že 324. Njihovo število se eksponentno povečuje, enako tudi število pripadnikov preostalih etničnih skupin iz jugovzhodne Azije, način zaposlovanja teh ljudi pa bi lahko opisali kot zaposlitveni »divji zahod«. Delavce slovenskim podjetjem, torej delodajalcem, ponujajo in tudi dostavljajo agencije za posredovanje dela, pogosto prek Hrvaške, kjer je na tem področju divji zahod še nekoliko bolj divji kot pri nas. Poleg tega posredovanje delavcev prek druge države ciljni državi otežuje nadzor nad spoštovanjem delavskih in preostalih človekovih pravic.

Slovenija s Filipinov ne bo mogla pridobivati delovne sile za zdravstveni sistem – zdravnikov, medicinskih sester in tehnikov.

Zamisel o množičnem zaposlovanju filipinske delovne sile v Sloveniji ni nova in se je prvič pojavila oktobra 2019, v času vlade Marjana Šarca in ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška, ko je na Filipine tudi odšla večja vladno-gospodarska delegacija na čelu z državnim sekretarjem, sicer dolgoletnim uslužbencem in funkcionarjem Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) Alešem Cantaruttijem. Po državnozborskih volitvah je vodenje vlade prevzela koalicija Svobode, SD in Levice in zamisel posvojila. Podpis memoranduma med državama je bil predviden že lani februarja, ko naj bi v Manilo potoval minister za delo Luka Mesec. A to se ni zgodilo in leto kasneje, 13. marca letos, naj bi memorandum med obiskom na Filipinih podpisala zunanja ministrica Tanja Fajon.

O filipinskih zdravstvenih delavcih

Vlada je sicer želela pridobiti predvsem zdravstvene delavce in delavce za domove starejših. A lani poleti so Filipini Slovenijo obvestili, da želijo v memorandum vnesti določbo, da sodelovanje med državama ne velja za zdravstvene delavce, in to v celoti za zdravnike in tudi medicinske sestre ter zdravstvene tehnike. Slovenija je, kolikor vemo, v to privolila, saj so bili Filipinci neomajni. Razlog so filipinske notranjepolitične razmere.

Na kratko, Filipini so z vidika življenjske ravni in človekovih pravic opustošena država, kar se rado zgodi, ko gre za kolonizirana območja. Najprej so bili španska kolonija, potem ameriška – do konca druge svetovne vojne tudi formalno, odtlej pa neformalno. Usmeritev v izvažanje delovne sile je bila kakopak ameriška zamisel oziroma zahteva, saj so ZDA potrebovale delovno silo. Ta del filipinskega gospodarstva je zaradi tega dobro razvit in edini delujoč oziroma »uspešen«. Tako uspešen, da na Filipinih na nekaterih področjih že desetletja vlada pomanjkanje delovne sile. To recimo velja prav za zdravstvene delavce. Ti se zaradi boljših možnosti za delo v tujini – bolje rečeno zaradi porazno slabih možnosti doma – če je le mogoče, odpravijo na delo v tujino. Dvaindvajsetega maja lani se je recimo filipinski minister za zdravje Teodoro Herbosa zaradi tega sešel s predsednikom Bongbongom Marcosom ter po sestanku javnosti priznal, da v filipinskem zdravstvenem sistemu primanjkuje 190 tisoč zdravstvenih delavcev. Zahteva, da bi slovensko-filipinski sporazum onemogočal pridobivanje delovne sile za zdravstvo, se zato zdi logična. Sploh, ker imajo Filipini s številnimi državami podpisane zavezujoče dogovore, zaradi katerih jim morajo vsako leto dostaviti določeno število zdravstvenih delavcev.

O delavskih pravicah

Obisk zunanje ministrice Tanje Fajon na Filipinih sredi marca se sicer predstavlja kot vladno-gospodarska delegacija. To tudi bo. GZS v sodelovanju z javno agencijo Spirit, ki spada h gospodarskemu ministrstvu, v sklopu večdnevnega obiska na Filipinih pripravlja program za slovenska podjetja, torej delodajalce, ki bi jih zanimalo sodelovanje s Filipini.

Kakor je pojasnila namestnica direktorja Centra za mednarodno poslovanje pri GZS Nataša Turk, GZS in Spirit ne pripravljata srečanj, ki bi se dotikala problematike zaposlovanja filipinskih delavcev v Sloveniji: »Če poenostavimo, kadrovska problematika, torej zaposlovanje filipinske delovne sile, je v domeni dogodka, ki ga samostojno organizira zavod za zaposlovanje, in zavod bo tudi postavil merila, katera podjetja se tega dogodka lahko udeležijo in katera teh meril ne izpolnjujejo.«

Pridobivanje in zaposlovanje delavcev iz jugovzhodne Azije je nenadzorovan proces, kjer ne manjka spornega ravnanja.

A kot razberemo iz uradne objave na spletni strani zavoda, ta k udeležbi vabi tudi podjetja, ki delujejo na področju »zdravja in dobrega počutja« in »turizma«. Program je torej med drugim namenjen podjetjem, ki si želijo pridobiti filipinsko delovno silo. Sploh, ker je del na spletni strani GZS objavljenega programa tudi »srečanje z zaposlitvenimi agencijami«. In katera podjetja bodo tja potovala v režiji gospodarske zbornice? Nataša Turk pojasnjuje, da skladno z veljavno ureditvijo podatek o prijavljenih podjetjih oziroma potnikih na Filipine ni javen in bi bilo mogoče razkritje sodelujočih šele po izpeljanem obisku in le s soglasjem posameznega udeleženca.

Po naših informacijah naj bi z delegacijo na Filipine odšlo več predstavnikov podjetij, ki so se že doslej izkazala s spornim ravnanjem pri zaposlovanju tujih državljanov. Nekateri njihovi nekdanji zaposleni naj bi imeli celo status žrtve trgovine z ljudmi. Med spornimi delodajalci naj bi bili avtoprevozniki, hotelirji, družinska podjetja in seveda kadrovske agencije oziroma agencije za posredovanje delavcev. Prav te so tiste, ki jih želijo na ministrstvu za delo in zavodu za zaposlovanje, kolikor bi bilo le mogoče, izločiti iz procesa zaposlovanja filipinskih delavcev v Sloveniji. Če drugega ne, je problem agencij v tem, da delavcem zaračunavajo provizijo za opravljeno storitev. Za začetek morajo eno, dve, tri ali še več mesečnih plač, ki jih prejmejo v Sloveniji, prepustiti agenciji za posredovanje dela v državi izvora. Potem pa še evropski, recimo slovenski ali hrvaški agenciji, ki poleg tega služi na dveh koncih – najprej pobere provizijo od delavca, ker mu je priskrbela delodajalca, potem pa še od delodajalca, ker mu je priskrbela delavca. Na spletni strani agencije Spirit je med organizatorji vladno-gospodarske delegacije, ki bo odšla na Filipine, naveden tudi Slovensko-filipinski poslovni klub. Ta je dejansko krinka za kadrovsko agencijo za uvoz filipinske delovne sile ProSkillPH, ki jo, tako kot klub, vodi Anamarija Toth Kostevc.

V tem pogledu je razumljiva skrb, da bi se obisk na Filipinih spremenil v svoje nasprotje. In da bi se tam izvajale predvsem propaganda in dejavnosti, ki jih želijo na ministrstvu za delo in zavodu za zaposlovanje preprečiti, da bi nekoliko bolje zavarovali delavce. Kot pojasnjujejo na zavodu za zaposlovanje bodo v sklopu vladno-gospodarske delegacije v Manili pripravili ločeno prireditev za delodajalce Spoznajte iskalce zaposlitve s Filipinov in se povežite z njimi.

Tako so se odločili, ker na ministrstvu in zavodu zagovarjajo »zaposlovanje na podlagi neposrednega sodelovanja med pristojnimi institucijami, torej princip ’government-to-government’. Takšen formalen in kontroliran način zaposlovanja bi bil primeren z vidika zaščite filipinskih delavcev v Republiki Sloveniji.« Na zavodu dodajajo, da je v skupnem interesu obeh držav, da vzpostavita »varen okvir delovnih migracij, ki temelji na spoštovanju načel ’fair recruitment’«. Vztrajajo tudi, da je treba ozaveščati vse, ki delujejo na trgu dela, da morajo imeti »tuji delavci enake pravice in enako obravnavo kot domači«, ter da jim je treba omogočiti »uspešno vključitev v družbo in zmanjšati možnost njihovega izkoriščanja in morebitnih zlorab na delovnem mestu. To je tudi namen načrtovanega dogodka, ki ga zavod marca načrtuje v Manili.«