Iztis nevladnikov

Decembra 2021 je Janševa koalicija spremenila zakon o urejanju prostora, ki je temeljni predpis prostorskega načrtovanja pri nas. Ključne spremembe so začele veljati šele pol leta kasneje, 1. junija 2022, na dan nastopa vlade Roberta Goloba. A suhoparne tehnične spremembe se v konkretnih postopkih prostorskega umeščanja izrisujejo šele zdaj. »Gre za de facto degradacijo sodelovanja javnosti, ki je iz postopkov glede na obstoječo prakso izpadla,« opozarja pravnik Aljoša Petek iz PIC, Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja. V vladi Roberta Goloba težave, pričakovano, ne vidijo.

Veljavni zakon o urejanju prostora, znan po kratici Zurep-3, je nastal pod bivšim ministrom Andrejem Vizjakom. Ta si je kot minister za okolje ves mandat povsem odkrito prizadeval omejiti okoljske organizacije s statusom delovanja v javnem interesu varovanja okolja in narave ter pospešiti energetske projekte, zlasti gradnjo hidroelektrarn na Savi (pred ministrovanjem in po njem je bil zaposlen v skupini HESS – Hidroelektrarne na Spodnji Savi). In zakon o urejanju prostora je bil le eden od ukrepov v to smer. Obsežen zakon s kar 343 členi je decembra 2021 izglasovalo 44 poslancev SDS, NSi in SMC, proti so bili poslanci LMŠ, SD in Levice. Zakon naj bi, kot je še na zadnji seji pojasnjeval Vizjakov državni sekretar arhitekt Bojan Purg, po strukturi v celoti sledil veljavnemu zakonu, ki je bil v uporabi od junija 2018, z njim naj bi zgolj »izboljšali« področja, ki da so se v času izvajanja zakona izkazala za »potrebna prenove oziroma nadgradnje«.

In eno takih področij je bil po oceni Vizjakove ekipe seveda postopek celovite presoje vplivov na okolje, ki so mu pri največjih infrastrukturnih projektih v okviru prostorskega načrtovanja odvzeli status samostojnega upravnega postopka in iz njega posledično izključili okoljske organizacije. Novi zakon namreč uvaja združen in delno združen postopek, ki presojo vplivov na okolje združuje s pripravo prostorskih izvedbenih aktov, vse pa se konča z izdajo celovitega dovoljenja, ki investitorjem omogoča začetek gradnje. Ali drugače: okoljske organizacije s priznanim statusom delovanja v javnem interesu varovanja okolja se po novem v postopke umeščanja največjih projektov v državi lahko vključijo in dajo pripombe le na začetku, ko je vložen predlog za državni prostorski načrt, in čisto na koncu, po praviloma večletnem za javnost zaprtem postopku, v katerem so se investitor in državne institucije uskladili glede pogojev gradnje in izdaje dovoljenj.

Pri največjih projektih, od cest do elektrarn, postopek presoje vplivov na okolje nima več statusa samostojnega upravnega postopka, okoljske organizacije so iz njega izključene.

»V Sloveniji je bila do tega novega zakona vzpostavljena praksa, da smo se nevladne organizacije kot stranski udeleženci vključevali v postopke državnega prostorskega načrtovanja v okviru celovite presoje vplivov na okolje. Tako je bilo pri vseh največjih projektih v državi, od hidroelektrarn do cest, železnic in objektov, ki najbolj posegajo v okolje in naravo, kot je tudi drugi blok jedrske elektrarne. Zdaj pa celovita presoja vplivov na okolje ni več samostojni upravni postopek znotraj prostorskega načrtovanja in v ta postopek, ki je izjemno pomemben in kjer se presojajo najpomembnejši vplivi nekega projekta, preprosto nimamo več enakovrednega dostopa,« pravi Aljoša Petek iz PIC.

Uveljavitev novega zakona pa ni prinesla sprememb le za novo začete postopke državnega prostorskega načrtovanja, pač pa so bili nekateri že prej odprti postopki umeščanja v prostor, v katerih so imeli nevladniki že priznan status stranskih udeležencev, pod Golobovo vlado na pobudo investitorjev formalno končani ter nato ponovno začeti na novem pristojnem ministrstvu, v skladu z novo zakonodajo. »V teh postopkih pa stranska udeležba, kot smo jo poznali še nedavno, ne obstaja več,« opozarja Petek. To je posebej kritično, ker pri nas podjetje, ki je investitor, sam izbere (in plača) izvajalca okoljskega poročila za svoj projekt, namesto da bi ta izbor med akreditiranimi izvajalci naredila država ali neka nevtralna skupina, kot že več let predlagajo nevladniki in s čimer bi se zagotovila neka izhodiščna nevtralnost.

Eden od projektov, kjer so okoljske organizacije izgubile stransko udeležbo v postopku celovite presoje vplivov na okolje, je gradnja treh hidroelektrarn na Savi: Suhadol, Trbovlje in Renke. Organizacije Eko krog, Društvo za preučevanje rib Slovenije (DPRS) in PIC so sredi 2021 dobile status stranskih udeleženk v upravnem postopku celovite presoje vplivov na okolje, lani poleti pa jih je ministrstvo za okolje, energijo in podnebje obvestilo, če strnemo, da so ga izgubile. Postopek izdaje mnenja o ustreznosti okoljskega poročila z dodatkom za varovana območja za državno prostorsko načrtovanje so namreč ustavili in ga začeli voditi po novem zakonu. Pri konkretnem projektu so okoljske organizacije že konec leta 2023 dale vrsto pripomb k okoljskemu poročilu. Eden ključnih očitkov je bil, da gre za načrtno drobljenje projekta in manipulacijo zakonodaje, saj okoljsko poročilo ne obravnava vplivov celotne verige devetih do dvanajstih hidroelektrarn, ki jih načrtuje Holding Slovenske elektrarne na »edinem daljšem še nepregrajenem odseku reke Save v Sloveniji« med Medvodami in Suhadolom. Mag. Jure Vetršek, predsednik Eko kroga, je opozarjal tudi, da poročilo precenjuje proizvodnjo elektrike v treh hidroelektrarnah, emisije pa da so podcenjene, manjkale naj bi tudi ključne analize. A te pripombe so izzvenele v prazno.

»Prejšnja, Janševa vlada se vsaj ni pretvarjala in je jasno kazala, da ji ni mar za okolje in naravo ter da želi onemogočiti prizadevanja okoljskih organizacij, ki imajo status delovanja v javnem interesu ohranjanja narave in varovanja okolja in so glas živega, ki samo nima glasu. Zdajšnja Golobova vlada je imela polna usta obljub o drugačni politiki in o vključevanju, od prvega dne pa zgolj potuhnjeno nadaljuje in nadgrajuje, kar je prejšnja vlada začela v škodo okolja in narave ter v korist kapitala,« pravi Andreja Slameršek iz DPRS. Okoljske organizacije, ki so bile vključene v postopke celovite presoje vplivov na okolje, so lahko sproti zahtevale vpogled v dokumentacijo, v raziskave in strokovna mnenja, kjer je pri nas, kot dodaja Andreja Slameršek, ogromno nepravilnosti in nestrokovnosti. Prav pred dobrim tednom je bil na pogojno zaporno kazen obsojen dolgoletni, leta 2019 razrešeni direktor državnega zavoda za ribištvo Dejan Pehar, za katerega je zdaj jasno, da je v zadnjih letih celo izvajal raziskave in dajal mnenja za investitorje v hidroelektrarne, tudi za hidroelektrarno Mokrice.

Sedanja koalicija z Vizjakovo ureditvijo nima težav. Zakon o urejanju prostora je doslej že dvakrat spremenila, a se članov, ki omejujejo vključenost okoljskih organizacij, ni dotikala.

Aljoša Petek opozarja, da po novi zakonodaji noben postopek državnega prostorskega umeščanja še ni končan. »Trditve, da bomo okoljske organizacije vključene na koncu, pred izdajo vseh dovoljenj za gradnjo, so pesek v oči. Imeli bomo zgolj 30 dni časa, da preučimo gore strokovne dokumentacije in damo pripombe, čeprav bo vnaprej jasno, da gre za jalovo početje in neko zaključno fazo, ki jo pač morajo obkljukati, da je postopek videti vključujoč in demokratičen. Dosegli ne bomo zelo verjetno nič. Investitor in država se bosta pri največjih projektih usklajevala za zaprtimi vrati in sklepala kompromise, naše pripombe na koncu tega procesa pa seveda ničesar ne bodo ustavile, sodne poti, ki bodo edine na voljo in je zaradi veljavne pravne ureditve njihova učinkovitost zelo vprašljiva, pa so dolge, drage in začetka posegov v naravo pogosto ne ustavijo,« še dodaja Petek.

Sedanja koalicija z opisano ureditvijo, kot kaže, nima nobenih težav. Zakon o urejanju prostora, sprejet 2021, je doslej celo že dvakrat malenkostno spremenila, a se članov, ki omejujejo vključenost okoljskih organizacij, ni dotikala.

Z ministrstva za naravne vire in prostor, ki ga vodi Jože Novak, izbranec Gibanja Svoboda, na pripombo, da nova pravila državnega prostorskega načrtovanja v primerjavi s postopki prej pomembno krčijo vključenost okoljevarstvenih in naravovarstvenih organizacij, odgovarjajo s floskulo: »Postopek priprave prostorskih planov in načrtov omogoča široko in učinkovito sodelovanje javnosti. ZUreP-3 zavezuje pripravljavca prostorskega akta (občine pri občinskih in ministrstvo, pristojno za prostor, pri državnih prostorskih aktih) k veliki transparentnosti, javnosti podatkov, obravnavanju vseh prejetih predlogov in pripomb ...« Ob tem gre opozoriti, da formalna obravnava pripomb seveda ne pomeni upoštevanja pripomb.