Med dvema ognjema

Christoph Steidl Porenta, sicer zlatar in srebrokovač iz Ljubljane, a tudi član malteškega viteškega reda, že vse od začetka vojne v Ukrajino vozi humanitarno pomoč. Ocenjuje, da je je tja odpeljal že za okoli 140 ton. Pomoč vozi v enega od ženskih samostanov, kjer sta tudi dve redovnici iz Slovenije. Večinoma dostavlja zdravila in medicinske pripomočke, kot so invalidski vozički, tudi za otroke: »V Ukrajini je po zdravilih veliko povpraševanje,« razlaga, »tudi zato, ker pri njih ni zdravstvenega sistema, kot ga poznamo v Sloveniji. Če si zlomiš roko, moraš plačati. Če moraš na rentgen, moraš plačati. Če imaš sladkorno, si zdravil ne moreš privoščiti.«

Odkar je v Ukrajini vojna, se je država precej spremenila: »Ko smo tja prvič peljali pomoč, so bile ceste obupne. Ure in ure smo se vozili dobesedno po kolovozih. Kmalu pa so, kar naenkrat, vse ceste na novo asfaltirali. Vsi smo se čudili in se spraševali: kako so bili tega sposobni v vojni? A nam je seveda kmalu postalo jasno, da so dobre ceste potrebovali predvsem zaradi transporta orožja.« Ta opazka razkriva eno od pomembnih razsežnosti konflikta – s čimer se Porenta strinja –, in sicer da je bila Ukrajina sposobna razmeroma organizirano nastopiti proti napadalcem, s presenetljivo visoko motivirano željo po uporu, ki je presenetila tudi Putina. Ta je, kot je znano, sprva nameraval v zgolj nekaj dneh s svojo specialno operacijo zasesti Kijev.

Putin je vojno v Ukrajini začel v prepričanju, da bo ta lahka tarča. Danes vemo, da so bili organizatorji specialne operacije prepričani, da je Ukrajina politično globoko razcepljena država, ki se bo ob že majhnem pritisku sesedla vase. A se to ni zgodilo. To je v pogovoru za Mladino pred dobrim letom poudaril tudi nemški filozof Peter Sloterdijk: »Najpomembnejša stvar v tem konfliktu je nepripravljenost večine Ukrajincev, da jim vlada Moskva. To je zadnje in prvo dejstvo v tej vojni. Tudi če Ukrajine ne bi oskrbovali z orožjem, Ukrajinci ne bi mogli ali želeli biti srečni pod rusko vladavino. Rusija bi morda zasedla Ukrajino, vendar bi imeli 50 ali 100 let gverilske vojne, ker Ukrajinci niso pripravljeni, še posebej na zahodu države, kjer se spominjajo gladomora, živeti pod Rusijo. Na vzhodu Ukrajine živijo ukrajinski Rusi, ki bi se morda pustili nadvladati, ampak tudi ti so zdaj videli, kakšen jezik govori Rusija.«

Je bila Ukrajina tista, ki je dejansko začela vojno, kot je dejal Trump ta teden? Na neki način da, saj se je Ukrajina uprla nadvladi, avtokraciji, ruskemu sistemu državnega kapitalizma.

Paradoksalni učinek Putinove vojne je tako bil, da je Ukrajina s tem šele zares nastala. »Menim, da Ukrajine pred to vojno ni bilo v takšni obliki, a zdaj je tam na tak način, kot sta bili Poljska ali Italija v 19. stoletju, ko sta se kot naciji formirali z osvobodilno vojno,« je dejal Sloterdijk. A kakšna je ta država, nova Ukrajina? Porenta si je med svojimi obiski zapomnil velike razlike med bogatimi in revnimi. »V Ukrajini sem videl takšne vile, tako bogate ljudi, kot malo kje drugod. A na drugi strani sem tam videl tudi skrajno revne ljudi in veliko revščino. Ko se voziš skozi to deželo, vidiš nekaj, česar po Evropi ni zelo veliko: hiše z ograjami, za katerimi je vsak kvadratni meter zemlje obdelan. Ko pomisliš, zakaj bi kdo ob svoji hiši zasadil zelenjavo na povsem vsak del dvorišča, je seveda odgovor samo eden. To sta pomanjkanje in revščina,« razlaga.

Vojno v Ukrajini lahko opišemo površinsko. Recimo kot rusko kršenje mednarodnega prava. Kot norost nekega diktatorja, kot boj med demokracijo in diktaturo, kot spopad civilizacij, o čemer je v ZDA pisal nekoč slavljeni Samuel Huntington, ali kot posledico razmerij med velesilami. Uradni razlog za začetek vojne, kot ga je Putin prvič nakazal že na münchenski varnostni konferenci leta 2007 in ki ga je ta teden ruska delegacija na srečanju z ameriškimi predstavniki v Riadu ponovno poudarjala, naj bi bila širitev Nata. »Rusija ne bo sprejela Natovih čet v Ukrajini kot del kakršnegakoli mirovnega sporazuma,« je dejal njihov zunanji minister Sergej Lavrov ta teden. A vse te in podobne izjave imajo veliko pomanjkljivost. Oboroženi konflikt med Ukrajino in Rusijo se je namreč začel z letom 2014, s tako imenovano oranžno revolucijo v Kijevu, ne zaradi grožnje z Natom, ampak zaradi ukrajinskega podpisa pridružitvenega sporazuma z EU in zmago proevropske politike v Ukrajini. Ta teden je Putin izjavil, da Rusija ne nasprotuje priključitvi Ukrajine Evropski uniji – a prav zaradi tega se je konflikt zares začel.

Branko Milanović, srbsko-ameriški ekonomist in preučevalec neenakosti od začetka vojne, ponuja bolj razčlenjeno razlago tega konflikta. Porenta je namreč pravilno zaznal: ni nepomembno, da je Ukrajina najrevnejša evropska država. Po BDP na prebivalca je štirikrat revnejša od Rusije. V Ukrajini so šele leta 2004 dosegli takšen BDP per capita, kot so ga imeli ob kolapsu Sovjetske zveze leta 1991. Na drugi strani pa je okoli leta 2008 skupno premoženje 50 najbogatejših Ukrajincev pomenilo kar 85 odstotkov BDP države. Podobno je sicer tudi v Rusiji, skupni imenovalec obeh držav pa naj bi bila – tudi zaradi tradicije enostrankarskega političnega sistema – dojemljivost ljudskih množic za nacionalizem. V tranziciji sta Ukrajina in Rusija svoje gospodarstvo zavozili. Ljudje so razočarani. In kaj je z vidika bogatih oligarhov prikladneje kot vojna ali nostalgija po nekdanji Sovjetski zvezi in vzbujanje antipatij do »Zahoda«.

Dopisnica RTV Slovenija iz Moskve Vlasta Jeseničnik pravi, da putinizem kot režim temelji na povzdigovanju ruske zmage v drugi svetovni vojni. »V kontekstu vojne v Ukrajini to sliko ponavljajo v smislu: ponovno se borimo proti nacistom.« A eden od najbolj slavljenih filozofov v Rusiji je po novem Ivan Iljin, ki je dejansko izumitelj ruskega nacionalizma in ki je v svojih delih izražal podporo fašizmu ter se navduševal nad Benitom Mussolinijem in Adolfom Hitlerjem. Ta državna ideologija, ki jo danes zastopa Aleksander Dugin, od leta 2023 tudi direktor Višje politične šole Ivana Iljina, Rusijo slika kot nekakšno nedolžno državo, kot romantično neskončno vas, kot dobro voljo in vedrino, Zahod pa kot dekadenco, velemesto, mehanizem in ledeno racionalnost, izkrivljenost. Rusija je država teritorialne trdnosti, Zahod pa je sprevrženost, nenehna nevihta, ki želi to nestabilnost prinesti v Rusijo. A vse to, če parafraziramo Milanovića, je zgolj pesek v oči: Rusija je kleptokracija, razprodana država, ki temelji na najbolj krutem kapitalizmu – ki pa ji lahko majhna skupina vlada le na podlagi takšnih nacionalističnih mitov.

Očitno je Ameriki uspelo Rusijo odklopiti od povezav z EU in jo privezati k sebi. Sedaj vprašanje ni več Rusija, ampak ali so ZDA res še evropske zaveznice.

Ukrajina je sicer tudi šla po tej poti, a je leta 2014 z oranžno revolucijo očitno želela smer spremeniti. Zapustila je »belorusko« pot, kar sedaj v Evropi in mnogih drugih delih sveta, predvsem na Zahodu, zbuja simpatije. Je bila Ukrajina tista, ki je dejansko začela vojno, kot je ameriški predsednik Trump dejal ta teden? Na neki način da, saj se je Ukrajina uprla nadvladi, avtokraciji, ruskemu sistemu državnega kapitalizma. In Ukrajina je očitno s to odločitvijo, da se ne bo več udinjala avtokratom in da si bo prizadevala za prijaznejšo državno ureditev, plačala zelo visoko ceno. Porenta razlaga, da je pri njegovih obiskih Ukrajine to tudi precej očitno. Med vožnjo mimo vasic s skrbno obdelanimi vrtovi v oči bodejo tudi pokopališča. »Voziš se skozi majhne vasice, z danes ogromnimi pokopališči. En grob zraven drugega. In ko potem govoriš z vaščani, ti povedo: Naših mladih fantov ni več, vsi so padli.« Ukrajina je bila nekoč država z okoli 50 milijonov ljudi, danes jih je na ozemlju, nad katerim ima Kijev nadzor, manj kot 30 milijonov.

V preteklem tednu je Trump v ZDA začel spreminjati ameriško politiko do vojne v Ukrajini in Rusije. Brez sodelovanja z Ukrajino ali evropskimi državami je začel mirovne pogovore z Rusijo. V kakšnem položaju je sedaj Ukrajina? Eden najboljših poznavalcev razmer v Ukrajini je Christian Wehrschütz, ki od leta 2014 kot dopisnik avstrijske televizije ORF poroča iz Ukrajine. Wehrschütz pravi, da je svet na začetku vojne, leta 2021, podcenjeval Ukrajino in precenjeval Rusijo, nato pa je po neuspehu ruskega »bliskovitega napada« prehitro začel podcenjevati Rusijo. A na koncu je postalo jasno, pravi, da »ruska moč temelji na kvantiteti. Njihova ofenziva je kot voda. Če ne more naprej, gre levo, in če ne levo, potem desno. Poleg tega je Rusija tudi tehnično veliko napredovala in na primer znatno izboljšala iranske drone.«

Propad ukrajinske protiofenzive leta 2023, razlaga Wehrschütz, je bistveno vplival na potek vojne. Takrat je postalo jasno, da Ukrajina ni več sposobna ponovno osvojiti izgubljenih ozemelj, da je Evropa pri svoji pomoči dosegla meje, do katerih lahko mobilizira svoje strateške rezerve, in da do političnega zloma v Rusiji ne bo prišlo. »Novega Lenina v zaplombiranem vlaku – le da bi tokrat šel v Moskvo – ni na obzorju,« dodaja. Rusko napredovanje je bilo od takrat sicer upočasnjeno, a ne zaustavljeno. Vprašanje je tudi, razlaga, ali ni bila ukrajinska ofenziva na rusko ozemlje v smeri Kurska napaka, saj je izčrpala ukrajinske sile in podaljšala fronto. Ukrajina je sicer sedaj fronto v okolici mesta Pokrovsk večinoma stabilizirala, a ni jasno, kako dolgo bo to trajalo. Trenutne razmere na bojišču so odvisne od dotoka podpore iz Evrope in ZDA, predvsem ZDA pa so tiste, ki so edine sposobne Ukrajini pomagati z natančnimi obveščevalnimi podatki.

Hkrati se je v tem času pokazalo, da ima Rusija zaveznike, ki so ji zvesti – Severno Korejo, Kitajsko, Iran in v veliki meri tudi globalni jug. Wehrschütz pojasnjuje, da se je s političnim premikom v ZDA – oziroma z njihovo konservativno revolucijo – seveda spremenila tudi ameriška politika: »V ZDA se je znova odprlo staro vprašanje glede odnosov s Kitajsko. Sprašujejo se, ali to morda ni napačna vojna. V bistvu gre za vprašanje, ali s tem, ko pritiskamo na Rusijo, te ne potiskamo v naročje Kitajske, ki je naša dejanska tekmica.« S pogajanji med Rusijo in Ukrajino v Savdski Arabiji ter münchensko varnostno konferenco se lahko začne ukrajinska nočna mora – dve veliki sili bi lahko našli kompromis na račun Ukrajine. Zato so za Ukrajino v ospredju morebitna varnostna jamstva Zahoda, saj vstop v Nato ne bo mogoč.

Eden od najbolj slavljenih filozofov v Rusiji je po novem Ivan Iljin, ki je dejansko izumitelj ruskega nacionalizma ter je v svojih delih izražal podporo fašizmu in se navduševal nad Adolfom Hitlerjem.

»V preteklih dogovorih Ukrajina teh jamstev ni imela. V budimpeškem memorandumu iz leta 1994, s katerim se je Ukrajina odpovedala jedrskemu orožju, so ZDA vztrajale pri izrazu ’assurances’, ker niso bile pripravljene dati dejanskih jamstev. To pomeni, da Ukrajina za ZDA doslej ni imela statusa kot Japonska, Južna Koreja ali Izrael. Hkrati to ni bil mednarodni sporazum, temveč memorandum, ki ga Ukrajina niti ni ratificirala.« Varnostna jamstva ZDA in vodilnih držav EU, ki bi si to ime tudi dejansko zaslužila, trenutno sicer niso na vidiku. Za Ukrajino ostaja ključno vprašanje trajne vključenosti v evropsko varnostno arhitekturo. Varnost Ukrajine – razumljena kot ozemlje, ki ga nadzoruje Kijev – mora biti jasno določena v mirovnem sporazumu, pri čemer bo močna in sodobna vojska verjetno osrednji element ukrajinske varnosti, napoveduje Wehrschütz.

Uradni slovenski predstavniki sicer niso pesimistični. Slovenski predstavnik pri Natu Andrej Benedejčič miri. Nato še ima poveljstvo za sistemsko pomoč Ukrajini, visoki predstavnik je v Kijevu in povezave ostajajo. Pomoč v Ukrajino prihaja, fronta se ne bo zlomila. Tudi zavezništvo med ZDA in Evropo naj bi bilo trdno, čeprav so razprave med zaveznicami včasih precej neposredne. Pravzaprav, poudarja Benedejčič, je Nato projekt Evrope, ki si želi povezave z ZDA, in ne obratno: »Nato je izvorno evropski projekt, kako prepričati Američane, da ostanejo z nami. Že večkrat so se v preteklosti želeli umakniti, a smo vedno dosegli konsenz, da te povezave ostanejo.« To je povezano tudi s povsem praktičnimi vprašanji: »Tisti, ki omogoča strateške premike, je Amerika. Ostale zavezniške države težko dosežejo velike poteze brez sodelovanja z ZDA,« pravi. Francoske izjave, recimo Emmanuela Macrona o vzpostavitvi ločenih evropskih obrambnih sil, saj da je Nato »možgansko mrtev«, pa naj jemljemo z rezervo, svetuje.

Ta francoska linija naj bi bila namreč bolj odjek politike bivšega predsednika de Gaulla – ta je Francijo znamenito umaknil iz Natovih vojaških struktur, dokler se Francija pod Sarkozyjem ni vanje vrnila – in je povezana z interesi francoske obrambne industrije, pravi Benedejčič. Tudi svetovalec za nacionalno varnost pri predsedniku vlade Vojko Volk ni pesimist. Pravi, da je Rusija danes šibka država: »Ne vem, kdo bolj potrebuje mir. Putin je ugašajoča zvezda z jedrskim orožjem. Kursk, nekaj sto kvadratnih kilometrov ozemlja, ki ga je v Rusiji okupirala Ukrajina, je seveda zanj sramota. Putin tega izgubljenega ozemlja ne more ponovno osvojiti niti s pomočjo vojakov iz Severne Koreje. In koliko časa že oblega Pokrovsk! Nič še ni končano. Ali še drugače: Da, Putin bo morda maja razglasil zmago. A jo je tudi Milošević leta 1999.«

A tako enostavno seveda ni. Vlasta Jeseničnik, dopisnica RTV iz Rusije, je na primer v pogovoru poudarila, da je Rusija ena najnevarnejših držav v tem trenutku, in za zdaj vse kaže, da bo s tem, ko se bo ta vojna končala pod njihovimi pogoji, nedvomno opogumljena. »Če Putin začuti, da lahko z nekim izgovorom vsili svojo voljo, bo to tudi storil, tako kot je napadel Ukrajino z izgovorom, da je bila tam ruska manjšina zatirana. V zadnjih 15 letih sem bila velikokrat na vzhodu Ukrajine in tega nisem zaznala,« pravi. Putin po njenem nima težav s tem, da bi začel novo vojno. Morda sicer ne tako kmalu. A ko si bo Rusija opomogla od tega konflikta, bo to veliko tveganje, napoveduje. »Rusija se je sistematično pripravljala na to vojno. Zgolj na zasedbo Krima se je po moji oceni pripravljala več let. In ti izzivi bodo sedaj še večji, saj se sistem ustaljenih pravil v mednarodni skupnosti ruši.«

V tranziciji sta Ukrajina in Rusija svoje gospodarstvo zavozili. Ljudje so razočarani. In kaj je z vidika bogatih oligarhov prikladneje kot vojna, nostalgija po Sovjetski zvezi in vzbujanje antipatij do »Zahoda«.

Evropa je morda danes pri dogovorih med Rusijo, ZDA in Kitajsko potisnjena na rob, a tudi ruski oligarhi raje kot v Pekingu ali New Yorku svoje vile kupujejo v Londonu ali francoskih obmorskih mestih na Azurni obali, kot sta Nica ali Cannes. Evropa nima toliko orožja, je pa v Evropi lepo živeti, kar je tudi ena od oblik moči. In drugič, vprašanje je, ali se interesi Evrope res tako ujemajo z interesi ZDA. Pred 20 leti se je EU že začela tesno povezovati z Rusijo, Rusija je imela z EU podpisane posebne trgovinske sporazume in še nedavno so se ruski generali sprehajali po Natovih prostorih. Šlo je za logično združitev energetske in surovinske baze Rusije s tehnološko-inovacijskim znanjem Evrope, kar je bil odgovor tedanjih evropskih politikov na konkurenčno tekmo z ZDA in Kitajsko. V tistem času smo videli, da so v ZDA poskušali to zvezo ošibiti z različnimi pobudami, večinoma usmerjenim k tako imenovani Novi Evropi, torej novim članicam EU, kot je bila na primer Iniciativa treh morij, na podlagi katere je v Evropo začelo teči več ameriške nafte. V tem tednu smo videli epilog tega procesa. Očitno je Ameriki uspelo Rusijo odklopiti od povezav z EU in jo privezati k sebi. In zato zdaj vprašanje ni več Rusija, ampak ali so ZDA res še evropske zaveznice.