Janša se je končno razkril kot pravi organizator Ruparjevih shodov

Nova koalicija razuma

Po navodilih Pavla Ruparja smo v alufolijo zavili dve šniti belega kruha s klobaso, v žep pa pospravili majhno šilce, če bo treba spiti kaj za pogum – in se odpravili na sredin protestni shod v Ljubljani. Rupar je tokrat pripravil že 17. »vseslovenski protest upokojencev«, kot jim pravi, čisto prvič pa se je med govorci na shodu pojavil tudi prvak opozicije Janez Janša. Ko smo korakali mimo vlade in potem postopali pred parlamentom, nas je sicer sredi ene bolj hladnih front v vsej zimi grela misel, ki jo vsako leto, če seveda ni na oblasti, približno ob takšnem času rad ponavlja Janša – da vendarle prihaja pomlad.

Ruparjevi shodi so že od začetka samo stranski proizvod SDS. Podobno kot aktivni državljan Aleš Primc je tudi Rupar na začetku deloval kot prikazen civilne družbe. Na ulici je opravljal umazano delo SDS. Pred RTV Slovenija je ustrahoval novinarje in pozival k neplačevanju RTV-prispevka, zdaj, ko je bil sprejet zakon o dodatkih k pokojninam umetnikov, upokojence podpihuje, kakšna krivica se jim bojda godi, ves ta čas pa poziva k odstopu Golobove vlade. Podobno kot Primc je ustanovil stranko, Glas upokojencev, ki bi bila, ako bi se pojavila potreba, na naslednjih volitvah lahko priročen satelit SDS. Takšen, ki bi mu uspelo prepričati tudi tiste malce bolj prostaške, povem-tako-kot-je volivce, za katere celo Janša deluje malce preveč mehkužen.

Iluzija, da za protesti Ruparja ne stoji SDS, ni bila nikoli zares prepričljiva. Če nič drugega, so člani SDS pozivali k udeležbi na protestih, nekateri so celo pomagali organizirati avtobusne prevoze nanje, Rupar pa je imel zmeraj zagotovljen prostor v strankinih kvazimedijih. Z Janševim nastopom na shodu, ki se ga je udeležilo nekaj tisoč ljudi, se je iluzija dokončno razblinila.

Na shodu so poleg Ruparja spregovorili predstavnika SDS Mojca Škrinjar in Luka Simonič, Zdravko Luketič iz Nove Slovenije in Janez Remškar iz SLS ter predsednik SNS Zmago Jelinčič. Pravi cvetober slovenske desnice. Čisto na koncu pa je ob bučnem aplavzu in vzklikanju Janša! Janša! Janša! oder zasedel tudi najbolj pričakovan govorec.

»V zahodnem delu sveta je zapihal veter sprememb. Kar še včeraj ni bilo mogoče, kar se je zdelo daleč, oddaljeno nekam v prihodnje generacije, je danes mogoče. In ta veter sprememb je treba izkoristiti. Ukradeno državo je treba dobiti nazaj,« je razlagal Janša. »Novi izumi, kako več potegniti iz vaših žepov za nevladnike, ilegalne migrante, teroriste v Palestini /.../, zmanjka pa za dostojne plače, pokojnine, boljše pogoje za to, da bi si mladi pridobili stanovanja.« Vse to se lahko spremeni po naslednjih volitvah. »Potrebujemo koalicijo razuma, ki bo imela v parlamentu 60 glasov, zato je potrebna formula: kdor ni proti nam, ta je z nami.«

Ko je Janša na odru našteval, kaj vse je narobe v državi, nam sicer ni dalo miru dejstvo, da je prav on tako rekoč vse od osamosvojitve bil ali minister, ali predsednik vlade, ali pa vodja opozicije. V parlamentu danes ni nikogar drugega s takšnim političnim stažem. Proti komu je potem protestiral? Upokojenci pod odrom, ki so Ruparjeve shode začeli obiskovati prav zaradi obljube, da jim bo pomagal znatno dvigniti pokojnine, pa so očitno pozabili, da je bila ravno Janševa vlada tista, ki je zadnjo veliko finančno krizo krpala prav na plečih upokojencev.