Morajo domnevne žrtve spolnega nasilja res deliti krivdo z domnevnim storilcem?

Nekdanji koprski škof dr. Jurij Bizjak je pred upokojitvijo v koprsko škofijo sprejel nekdanjega jezuita in umetnika Marka Rupnika, obtoženega spolne in psihične zlorabe najmanj 20 redovnic v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, večinoma iz ljubljanske skupnosti Loyola. V intervjuju za Večerovo prilogo V nedeljo je upokojeni škof ugotavljal, da je to res naletelo na precejšnje neodobravanje javnosti, a da so za to poskrbeli predvsem mediji. Nato pa zadevo Rupnik pospremil še z besedami: »Mojzes piše tako: če se nekaj zgodi v mestu, potem pripeljite storilca pred mestna vrata in ju posujte s kamenjem – njega, ker jo je napadel, in njo, ker ni vpila.« Po njegovem gre za »vprašanje delitve krivde«. Pa to res drži?

Pri Slovenski škofovski konferenci mnenja o Bizjakovih trditvah niso povedali, češ da z odpovedjo službi ni več njen član. Prav tako niso hoteli komentirati postopkov v zadevi Rupnik – januarja so iz Vatikana namreč sporočili, da so končali preiskavo, o zadevi pa naj bi dokončno odločilo neodvisno razsodišče – ker za to menda niso pristojni.

Za mnenje smo povprašali sociologinji dr. Jasno Podreka in dr. Marijo Zidar, ki raziskujeta primere žensk, zlorabljenih znotraj cerkvenih skupnosti. Zadnja je sodelovala tudi z italijansko novinarko Federico Tourn, ki je v italijanskem časniku Domani prva objavila intervjuje z domnevnimi Rupnikovimi žrtvami.

»Izjava odraža prav tisto, kar je simptomatično za ravnanje katoliške cerkve v primerih spolnih zlorab in spolnega nasilja – razporejanje odgovornosti med storilca in žrtev, neprepoznavanje zlorabe moči in zlorabe spiritualnosti v imenu doseganja spolnega zadovoljevanja ter prikrivanje in opravičevanje takšnih dejanj,« opozarja Jasna Podreka. »Najbolj skrb zbujajoče je, da upokojeni škof Rupnikovega ravnanja ne postavi v okvir sistemske zlorabe moči, ampak ga relativizira s tem, da poudarja ’različna mnenja’ o njegovi krivdi, namesto da bi prepoznal resnost očitkov in pomen varovanja žrtev.«

Čeprav Rupnik za svoja dejanja še ni bil kaznovan, bi morala katoliška cerkev vsaj načelno prepoznati problem takšnih zlorab in jih jasno obsoditi, je prepričana. Podobne izjave banalizirajo trpljenje žrtev, utrjujejo okolje, v katerem se zlorabe ne jemljejo resno, ter krnijo zaupanje v cerkev.

»Sklicevanje na starozavezno Mojzesovo postavo, češ da bi bilo treba nekdanje redovnice po postavi kamenjati, ker ’niso vpile’, pomeni skrajen poseg v dostojanstvo žrtev, saj nekdanje sestre, ki so pričale o zlorabah proti svoji volji, označi za prešuštnice, torej voljne 'greha',« pa pravi Marija Zidar. »Glede namigovanja, da se čez zlorabe niso pritožile, pa so posamezne članice skupnosti povedale, da so se o Rupnikovih zlorabah že leta 1994 pisno pritožile tako ljubljanski nadškofiji in tedanjemu nadškofu Alojziju Šuštarju kot tedanjemu slovenskemu jezuitskemu vodstvu, kasneje pa tudi jezuitskemu vodstvu v Rimu.«

Pri tem je nenavadno, še doda, da je Bizjak uporabil Peto Mojzesovo knjigo v delu, ki obravnava kazni za prešuštvo – božja postava pravi takole: »Če je dekle, devica, zaročena možu, pa jo kdo sreča in leži pri njej, oba pripeljite k vratom tistega mesta in ju posujte s kamenjem, da umreta; dekle zato, ker v mestu ni vpila, moškega pa zato, ker je onečastil ženo svojega bližnjega. Tako odpravi zlo iz svoje srede!« Pozabil pa je omeniti, da je Jezus nanjo odgovoril v Janezovem evangeliju. Ko so pismouki in farizeji predenj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju, jim je odgovoril: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.«