Nika Erjavec / Intermedijska umetnica, ki raziskuje čutne zaznave v umetnosti

V svojem delu, ki vselej prehaja med različnimi mediji, raziskuje kompleksne povezave med zaznavo prostora, materiala, zvoka, vibracije in svetlobe. Pravzaprav je, odkar pomni, zanjo kakršenkoli najdeni ali odpadni material imel zmožnost postati medij. Bržkone zato, ker oba njena starša izhajata iz prostorsko-kreativnih področij, njena mama je krajinska arhitektka, oče pa arhitekt in likovni pedagog. Že zgodaj sta jo obogatila z zavedanjem, da je tudi najpreprostejši, vsakdanji material lahko dragocena snov za raziskovanje in eksperimentiranje. In da (naravno) okolje vselej lahko ponudi močan ustvarjalni impulz.

Študirala je unikatno oblikovanje na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO), kjer se je njeno razumevanje medijev in materialov v teoriji in v praksi še poglobilo, magistrski študij pa je nadaljevala na oddelku za kiparstvo. To je bila zanjo priložnost za eksperimentiranje in iskanje lastnega avtorskega pristopa in metode ustvarjanja, vodilo pa jo je v raziskovanje senzoričnih zaznav onkraj (zgolj) vizualnega v umetnosti. Začela se je zanimati za razsežnosti zvoka in vibracije, ki sta kmalu zasedla osrednje mesto v njeni umetniški praksi. In z novimi dognanji in postojankami na umetniški poti ju raziskuje še danes. Njeno raziskovanje so prepoznali tudi na akademiji in ji za serijo instalacij in hibridno umetniško raziskavo (ne)VIDNO leta 2019 podelili študentsko Prešernovo nagrado. Leto kasneje je svoje delo predstavila na razstavi (Ne)vidna krajina, svoji prvi samostojni razstavi in obenem prvi samostojni razstavi v Mali galeriji Banke Slovenije.

Ljubljančanka Nika Erjavec (1994) se s svojimi umetniškimi instalacijami ne osredotoča le na raziskovanje zaznave, pač pa zastavlja tudi kritična vprašanja o sodobnem načinu življenja, potrošniški kulturi, okoljski krizi in odnosu človeka do narave. Pri tem pa ustvarja umetniška doživetja, ki niso zgolj vizualna, temveč so tudi telesna in senzorična, skoraj visceralna. Na svoji zadnji razstavi (ne)stvarnost, ki jo je lansko jesen pripravila v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani, je tako v intermedijski instalaciji združila gradbene elemente ter aranžmaje posušenih rastlin, nabrane na degradiranih, zapuščenih območjih, kjer ravno v odsotnosti človeka uspevajo biotsko pestri sistemi. Opremila jih je z mehanizmi igrač in masažnimi vibratorji, torej s potrošnimi predmeti za zagotavljanje hitrih užitkov. S tem je ustvarila vibriranje in trepetanje podobe, kjer se vidno izmika, kjer zvok, svetloba in vibracije ustvarjajo močno telesno-senzorično izkušnjo, ki ponovno oživlja te hibridne gmote.

Kot del kuratorske ekipe festivala Svetlobna gverila, ki s svetlobnimi instalacijami vsako pomlad poživi prestolnico, že nekaj let skrbi za prve intermedijske projekte mladih umetnikov v javnem prostoru. Že drugo leto v okviru Laboratorija Svetlobne gverile, ki mlade spodbuja k raziskovanju medija svetlobe in javnega prostora, dela tudi s študenti ALUO. Pri Svetlobni gverili ji je ključna ravno njena dostopnost, saj umetnost pride k tebi, nanjo naletiš na sprehodu po mestu, je vselej med ljudmi. V okviru festivala se občasno loteva tudi lastnih, samostojnih projektov, kot je na primer interaktivni svetlobni ambient Celične pokrajine, ki je kot stalna svetlobna postavitev na ogled od oktobra. Najdemo jo v paviljonu Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, ki je, odkar ga je neprofitni urbanistični studio Prostorož prenovil, prostor druženja in oddiha pacientov in medicinskega osebja. Nika Erjavec je v njem skozi igro svetlobe in senc ustvarila gibljivo animacijo prelivajočih se oblik, ki izhajajo iz oblik celičnih struktur in tkiv človeškega organizma.

Že vrsto let jo navdihuje tudi performativna umetnost, občasno deluje še kot scenografka, oblikovalka rekvizitov, fotografinja v gledališču. Rada se loti tudi programiranja in ustvarjanja lastnih elektronskih komponent ter interaktivnih sistemov za umetniške projekte, saj se ji zdi pomembna tehnična podkovanost, ki ji omogoča razmišljanje skozi različne medije. Sicer pa je kot človek in kot umetnica neskončno vedoželjna in nenehno poskuša odkrivati in se uriti v novih (praktičnih) veščinah, pri čemer ji zavedanje o vse večji prepletenosti umetnosti in tehnologije daje občutek, da je še veliko tistega, kar lahko odkrije.