Dolina smrti

Podoba, prepredena s temnimi megličastimi oblaki, v središču katere je v tla zasajen križ, nekoliko stran od njega, na njegovi desni, pa je mogoče izluščiti temno silhueto moškega, ki nemo strmi predse. Gre za fotografijo 62-letnega Marijana Perkona na pokopališču v Levpi, kjer so pokopani člani njegove družine – zaradi izpostavljenosti azbestu je namreč izgubil mamo, očeta, brata in strica. Tudi sam ima azbestozo z začetki mezotelioma, raka ovojnice, ki obdaja notranje organe v prsni in trebušni votlini ter je povečini posledica vdihovanja azbestnih vlaken, pri čemer je latentna doba izjemno dolga in lahko traja tudi 40 in več let. »Na sliki mojih pljuč tudi zdravnik ni vedel, kaj je še notri – strupi, v glavnem. Res je to dolina smrti ... kjer se umira na obroke. Prej je bil azbest, stiren in tudi zdaj tole tudi ni tako nedolžno ... a bomo izvedeli, ko bo že kasno. Tako je – pojde, dokler pojde.«

Te besede je zaupal priznani fotografinji Manci Juvan (1981), ko je več mesecev, vse od decembra 2022, obiskovala prebivalke in prebivalce srednje Soške doline in se seznanjala z njihovimi zgodbami in posledicami, ki sta jih na lokalni skupnosti pustili dolgotrajna proizvodnja in uporaba azbesta v nekdanji cementarni, sprva imenovani Cementi Isonzo, v štiridesetih letih prejšnjega stoletja Kombinat 15. september Anhovo, nato Salonit Anhovo, danes pa Alpacem Cement – ta cementarna sosežigalnica kljub dolgoletnim opozorilom stroke še naprej ogroža lokalno prebivalstvo.

Mednarodno uveljavljena fotografinja, fotoreporterka in videodokumentaristka je fotografsko in videogradivo s kuratorjem Janijem Pirnatom zbrala na razstavi Dolina v ljubljanski galeriji Vžigalica, ki bo na ogled do 16. marca.

Ne preseneča, da omenjena tematika odzvanja v vse več umetniških projektih, spomnimo se le filma Mož brez krivde, odličnega celovečernega prvenca zamejskega Slovenca Ivana Gergoleta, ki govori o smrtonosnih učinkih azbesta in pogorišču, ki ga ti pustijo v intimnih sferah človeške biti. Tudi Manca Juvan se je projekta delno lotila v filmskem mediju – poleg videogradiva na razstavi namreč v koprodukciji z RTV Slovenija razvija še dokumentarni film, za katerega upa, da bo še dodatno pripomogel k senzibilizaciji širše javnosti.

Do kdaj bomo materialne potrebe postavljali pred zdravje – osebno, človekovo in tudi zdravje okolja?

Fotografija zgoraj omenjenega Marijana Perkona nas nagovori v skrajno levem prostoru galerije, kjer je na predelni steni okrog ekrana z videoposnetkom v mreži razporejenih dvajset fotografij. Dvajset fotografij, ki pa nosijo mnogo več zgodb, na njih so namreč upodobljene prebivalke in prebivalci Doline, nekateri imajo ob sebi še uokvirjene portrete svojih najbližjih, ki so jih (prezgodaj) izgubili zaradi hudih bolezni, povezanih z izpostavljenostjo azbestu. Njihovi obrazi in pogledi pričajo o neprizanesljivem življenju in hudih človeških tragedijah in izgubah, pa tudi o kljubovanju in vztrajnosti. Če preberemo njihove zgodbe v obrazstavnem besedilu, izvemo, da nekaterih izmed njih danes ni več med nami.

Denimo Jožefa Zidariča (1956– 2024), upodobljenega v profilu na balkonu svoje hiše v Desklah, pred ozadjem zelenih pobočij in treh ptic, ki preletavajo nebo. Sam nikoli ni delal v »fabriki«, tam so bili zaposleni njegovi starši, bil pa je predsednik krajevne skupnosti Deskle in je pred leti prebolel raka na glasilkah, ki bi po besedah zdravnikov lahko bil tudi posledica onesnaženosti okolja. Lani je umrl zaradi pljučnega raka. »Cena je zelo velika – najbolj se vidi, ko greš na pokopališče in opaziš starost ljudi, ki so umrli,« je dejal. »A druga cena, ki se skoraj ne pokaže in se ne poudarja, je ta, da je ’Anhovo’, zavestno ali podzavestno, podjarmilo te ljudi. Pri nas bo vse dala fabrika, bo vse fabrika naredila, gradila. Mi nismo bili sposobni nič narediti. To prinaša tako pasivnost, nepovezanost v kraju. Zaraščena pokrajina – kaj boš gnal žival, če boš šel v fabriko? Ti bo fabrika vse dala! To je miselnost in to je morda še huje kot samo bolezen, ki jo je tovarna prinesla.«

Manca Juvan je namreč lokalnim prebivalcem, s katerimi je prihajala v stik in so na razstavi portretirani na fotografijah ali pa so njihova pričevanja in osebne zgodbe zajeti v videogradivu, zastavila le eno vprašanje: Kako je tovarna zaznamovala njihovo življenje v preteklosti in danes?

Do njihovih zgodb je sicer prišla precej po naključju. Oziroma spletu naključij. Fotografinja, ki je objavljala v časopisih, kot so The Times, The Guardian, National Geographic in The New York Times, za svoje družbeno angažirano fotografsko delo pa je prejela številne nagrade, med drugim pohvale Društva novinarjev Slovenije za svoje delo iz Afganistana, je vrsto let živela v tujini. Dokumentirala je življenje v Istanbulu, Iranu, Venezueli in na Tajskem, leta 2016 je v sodelovanju s Sašo Petejan in Urško Strle izdala fotografsko monografijo Varuhi žlice (Guardians of the Spoon), ki govori o ohranjanju spomina na internacijo v italijanskih koncentracijskih taboriščih med drugo svetovno vojno. Knjiga, ki sta jo oblikovala Sara Badovinac in Peter Zabret iz studia PRAPESA, je na 32. Slovenskem knjižnem sejmu dobila nagrado za najbolje oblikovano knjigo v kategoriji monografije in bibliofilske izdaje.

Ko se je Manca Juvan vrnila v Slovenijo, so njeno pozornost nenadoma pritegnile novice o težavah s pitno vodo zaradi onesnaževanja v Anhovem. »Ko sem živela v t. i. državah tretjega sveta, sem prvič v življenju zares začutila, kaj je onesnaženje in kako se to pozna na telesu in dihanju, kaj pomeni pomanjkanje pitne vode,« pove. »In ko sem se vrnila v Slovenijo in sem spremljala novice, ki so takrat odmevale v medijih, nisem mogla verjeti, da je to lahko tak žgoč problem tudi sredi Evrope,« pravi. Prek te teme se je začela poglabljati tudi v problematiko azbesta.

Zdi pa se ji, da je o azbestni problematiki treba dvigniti ne le medgeneracijsko, temveč tudi medregionalno zavest, jo celo vpeljati v vzgojno-izobraževalni sistem.

V srednjem, prehodnem, lahko bi rekli informativnem razstavnem prostoru galerije, kjer si lahko ogledamo tudi posnetke strokovnjakov, kot so specialistka medicine dela, prometa in športa dr. Metoda Dodič Fikfak, dr. Griša Močnik iz Centra za raziskave atmosfere (Univerza v Novi Gorici) in dr. Tadej Troha z ZRC SAZU, je stena od vrha do tal polepljena s fotokopijami izrezkov časopisnih člankov in naslovnic na temo problematike Anhovega od leta 1971 do danes. S tem Manca Juvan opozarja, da ne gre za medijsko nepokrito ali prezrto temo. Pravzaprav je bilo o njej v letih napisanega ogromno.

Zdi pa se ji, da je o azbestni problematiki treba dvigniti ne le medgeneracijsko, temveč tudi medregionalno zavest, jo celo vpeljati v vzgojno-izobraževalni sistem. »Ne le o azbestu in problemu industrijskega onesnaževanja, pač pa tudi o tej večni življenjski dilemi, s katero se razstava v svojem bistvu pravzaprav ukvarja: do kdaj bomo postavljali materialne potrebe pred zdravje, osebno, človekovo in zdravje okolja. In kako je mogoče drugače misliti povezavo med materialno eksistenco in zdravjem, ker tako brez enega kot brez drugega ni življenja.«

Stik z lokalnim prebivalstvom je navezovala počasi in postopoma in za njihov pogum pri odpiranju o tako težkih temah izgube in bolezni jim je izredno hvaležna. Bistveno se ji zdi, da razstava osvetljuje različne življenjske položaje in izkušnje, ki so zbrani v enem prostoru. Ob njihovih pričevanjih je namreč začenjala razumeti, da je dolina razdeljena bolj, kot si je sprva predstavljala. Kot zapiše publicistka in aktivistka Jasmina Jerant v svoji knjigi Primer: Anhovo: Med azbestom, odpadki, razvojem in zdravstveno krizo (Mladinska knjiga, 2024), je cementarna namreč že v petdesetih letih prejšnjega stoletja ob lastni rasti »skrbela« tudi za svoje delavce. Zgradila je stanovanjska bloka v Anhovem in Kanalu, znotraj svojih prostorov odprla delavsko okrepčevalnico, opremila ambulanto, sprejela sklep o graditvi kulturnega doma v Desklah in skrbela za šolanje strokovnega kadra. Pa asfaltirala cesto Anhovo–Plave, zgradila vodovod v Desklah, Kamnici ter vodovod v Kanalu. Salonit je bilo tisto podjetje, ki je vedno zaposlovalo in se vključevalo v življenje krajanov, s tem pa v desetletjih postalo nenadomestljivi del življenja v Soški dolini. Toda za kakšno ceno?

Tretji, skrajno desni razstavni prostor galerije Vžigalica med drugim prikazuje videoposnetke plesnih tečajev, treningov pikada, odbojkarskih tekem in drugih družbeno-kulturno-športnih dejavnosti, kjer se v ozadju vselej bohoti našitek na majici ali pa sponzorski pano z imenom Alpacem. Kontrasti temu družabnemu življenju so tihožitne podobe krajev, ki so ostali ujeti v svojem času, od nekdaj lično urejenih in danes popolnoma preraščenih vrtov do zapuščenih hiš in izložb.

Razstavo zaključujejo magične, skoraj sanjske fotografije čarobne narave, ki obdaja okoliške kraje. Zbrane so okrog v prozorno folijo zavite azbestne plošče, ki leži na tleh galerije. Prostor je zasnovan kot meditativno zatočišče, kjer ima obiskovalec možnost predelati gosto in težko vsebino prejšnjih prostorov.

Obenem pa je Manca Juvan želela z njimi poudariti, kako izjemna je narava, ki jo onesnažujemo, in kakšno neverjetno sposobnost ima, da se kljub temu onesnaževanju regenerira in zna poskrbeti sama zase, pa naj bo to z nami ali brez nas.

Pa vendar je okolje v Anhovem zaradi desetletja trajajočega industrijskega onesnaženja tako zelo prizadeto, da bi bila njegova preobrazba lahko mogoča zgolj in samo s preobrazbo sosežigalnice-cementarne Alpacem, ki ji država danes dopušča največji letni (so)sežig odpadkov. Torej z njenim zaprtjem.

A tudi s tem nevarnost za ljudi in okolje še dolgo ne bi izginila. Azbest se v proizvodnji ne uporablja že od leta 1996, pa je od leta 2018 v Sloveniji najhujšo diagnozo, diagnozo agresivnega azbestnega raka mezotelioma, skupno dobilo 156 ljudi, od tega velik del iz goriške regije. Ja, lokalno prebivalstvo dobro ve, kakšno breme je živeti z nemočjo in strahom, kdaj bo zadelo novega bližnjega. Ker ga, žal, bo.

Fotografska razstava:
Manca Juvan: Dolina
Kje: Galerija Vžigalica, Ljubljana
Kdaj: do 16. marca