Mogwai: The Bad Fire

+ + + +

Ni jih veliko, ki se v pogonu z visokimi obrati že 30 let uspešno upirajo in izogibajo zlizanosti, klišejskosti in splošni utrujenosti oznake »postrock«. Mogwai, skupina škotskih herojev, sodi v peščico ustrojev, ki so navdušili že v drugi polovici devetdesetih let in se do danes sicer držijo svoje špure, ne spreminjajo veliko in nikoli ne izvedejo resnega slogovnega preobrata ali posega, pa vendarle nekako ves čas ostajajo nad gladino – sveži, privlačni, domiselni in občasno duhoviti (sploh z naslovi posnetkov in albumov).

Člani so staknili glave in instrumente leta 1995 v želji po ustvarjanju »resne kitarske glasbe«, kmalu zatem pa so že ustvarili nepozabne singlice, edinstveno razpenjanje strunarsko distorziranih panoram in občasne markantne zvočne eksplozije, ki so jih v prvem desetletju novega tisočletja že ustoličili kot enega glavnih bendov »indie« scene. Enajsti album skupine Mogwai prihaja na krilih nepričakovane uspešnice As The Love Continues (2021), plošče, ki je prvi teden po izidu skočila na vrh britanske lestvice, za kar so člani benda pripomnili, da je »popolnoma nadrealistično«.

A visokoletečemu glasbenemu dosežku je sledil tudi padec. The Bad Fire prihaja po letih težkih preizkušenj članov, izgub in bolezni. Ustvarjanje nove plošče je bilo nekakšno »zatočišče«, proces, pri katerem je treba posebej omeniti tudi sodelovanje s superproducentom neskončnih referenc Johnom Congletonom.

The Bad Fire se ne oddaljuje preveč od pričakovanj, utemeljenih na 30-letni podlagi: še zmeraj gre za pretežno instrumentalno glasbo mogočnega kitarskega zvočnega zidu z uvodi ali izteki melodične nežnosti in redkimi vokalnimi vložki, ki so (ponovno) tudi daleč najbolj in hkrati edini pop deli albuma. Posnetki so se v preteklosti znali razvleči do maratonske dolžine, tokrat so »kratki« – nikoli ne sežejo dlje od dobrih sedmih minut. Material ponovno krasi izjemen občutek za odmerjanje in razvoj, ki nekajkrat pripelje do kričečih vrhuncev. Do njih se ekipi ne mudi – priprave so počasne, potrpežljive, a nikoli preveč monotone. Na nekaterih posnetkih bogatim kitarskim vladavinam delajo družbo linije synthov – sodelovanje je izjemno uigrano in nikoli prenatlačeno.

Po 30 letih ustvarjanja so vprašanja in dvomi, »ali so tokrat malo bolj na izi«, »ali nimajo več tiste prave ostrine« … malenkostni in odvečni. Mogwai sicer na plošči The Bad Fire nima (več) takšnega eksplozivnega naboja kot marsikdaj poprej, a ostaja v trenutku prepoznaven, predvsem pa za zdaj ne stavi na brezidejno preigravanje vrhuncev iz preteklosti. Ni še konec.