Ne gre za občutek krivde

»Pred vsakim protestom mora organizator prebrati, kaj se ne sme vzklikati. Pogosto je prepovedana beseda genocid ali intifada, torej palestinska vstaja proti izraelski okupaciji. Vedno je prepovedan slogan From the river to the see, Palestine will be free. Ljudje so aretirani tudi zaradi izpeljank, kot je ta na moji majici,« je Andraž Rožman, novinar in pisatelj, v uvodu opisal dogajanje na zadnjih propalestinskih protestih v Berlinu. Na prireditvi v ljubljanskem Pritličju je le dan po gostovanju Francesce Albanese v Berlinu in le nekaj dni pred nemškimi volitvami za občinstvo spregovoril z Ramsisom Kilanijem, propalestinskim aktivistom, ki ga želijo izključiti iz stranke Die Linke, in z Doris Ghannam, nemško predstavnico svetovnega gibanja BDS (bojkot, dezinvesticije, sankcije), ki si prizadeva za ustavitev mednarodne podpore izraelskemu zatiranju Palestincev.

Rožman je na prireditvi, ki jo je pripravilo slovensko Gibanje za pravice Palestincev, sedel v majici z napisom »From the Risa to the Spree, Palestine will be free«. Risa je restavracija v predelu Berlina Neukölln, kjer se zbirajo podporniki Palestine, Spree pa je reka, ki teče skozi Berlin. »V Berlinu ta majica pomeni aretacijo, ker naj bi bila antisemitska. Te besede spominjajo na nekakšen verbalni delikt, policijska brutalnost na protestih je izjemna.« Od 7. oktobra so zaradi sodelovanja na propalestinskih protestih po ocenah aretirali več kot 4000 ljudi.

»Svoboda v Nemčiji? Francesci Albanese niso dovolili govoriti v Münchnu in na več lokacijah v Berlinu. Govorimo o visoki uradnici organizacije Združenih narodov, mednarodni pravni strokovnjakinji. Tukaj smo,« je za uvod povedal Ramsis Kilani, eden od vodilnih predstavnikov palestinskega gibanja v Berlinu. Skliceval se je na predavanji, ki bi ju Francesca Albanese morala imeti prejšnji teden na Ludvikovi in Maksimiljanovi univerzi v Münchnu (LMU) in na Svobodni univerzi v Berlinu (FU), a sta bili obe odpovedani. Vodstvi univerz sta se sklicevali na »morebitna varnostna vprašanja«, v Berlinu sta na univerzo pritiskala konservativni župan Kai Wegner in izraelski veleposlanik Ron Prosor, prvi je javno zahteval »takojšnjo odpoved prireditve in jasno stališče proti antisemitizmu«.

Ramsis Kilani in Doris Ghannam sta člana berlinskega Odbora za Gazo, ki je soorganiziral zadnji obisk Francesce Albanese, posebne poročevalke Združenih narodov za človekove pravice na zasedenih palestinskih ozemljih, v Berlinu. Med organizatorji je bilo tudi evropsko levo politično zavezništvo DiEM25 Janisa Varufakisa in hrvaškega filozofa Srećka Horvata. Po odpovedi predavanja na berlinski univerzi so v mestu našli drugo lokacijo. »Šlo je za prostor z okoli 1000 sedeži v Kühlhausu,« je povedala Doris Ghannam. To je sedemnadstropna stavba, ki je bila na začetku 20. stoletja zgrajena kot hladilnica, zdaj pa je prireditveno prizorišče. »Ko smo prišli tja, so tam že bili napisi kot ’Francesca je antisemitka’, ’Podpirate teroriste’. O dgovorni v Kühlhausu so bili v šoku, ker resnično niso vedeli, kakšen pritisk je sposobna ustvariti ta država na ljudi, ki ne delajo povsem tako, kot ona želi. Nanje nista pritiskala le policija in župan, krščanski demokrat, ampak so jim grozili, da bodo izgubili možnost uporabe lokacije, da se bodo umaknili financerji … Na tej točki so predlagali novo lokacijo, veliko manjšo, kjer nastaja dnevnik Junge Welt. Policija nam je vnaprej povedala, da nas bo spremljala, kamorkoli bomo šli, domnevno zaradi naše varnosti,« je opisovala Doris Ghannam in dodala, da so predstavniki oblasti izvajali pritiske na vse lastnike prostorov, v katerih so napovedali prireditev v znak solidarnosti s Palestino. Na tretji lokaciji jim je vendarle uspelo. »Policisti v popolni opremi za obvladovanje nemirov so ostali v nabito polni sobi, a poročevalka Albanese je povedala, kar je nameravala, in tudi Eyal Weizman, kar je ključno. Ko sta nekajkrat v različnih kontekstih ponovila geslo From the river to the see … je policija rekla: Dovolj je.« Weizman je britansko-izraelski arhitekt, profesor in politični aktivist, ustanovitelj in direktor raziskovalne skupine Forensic Architecture, ki deluje na londonski Univerzi Goldsmiths in uporablja arhitekturne tehnike za raziskovanje kršitev človekovih pravic in spopadov po svetu. »Nastopa je poslušalo več kot 5000 ljudi prek spleta. S tem ko stopnjujejo represijo, je tudi nas več,« je povedala Doris Ghannam, a dodala: »Ko je Francesca Albanese na koncu rekla, da ne more dočakati, da zapusti Nemčijo, me je globoko pretreslo, čeprav sem v več desetletjih aktivizma doživela marsikaj. Na tej točki še nismo bili.« Britanski dnevnik Morning Star je povzel poročevalkine navedbe, da še nikoli ni doživela »toliko groženj in takšnega ustrahovanja« kakor med potovanjem v Nemčijo: »Kot Evropejka tega ne bom nikoli pozabila.«

Nemški vladajoči razred se vede, kot da gre pri zasedbi Gaze in odnosu do nje za moralno vprašanje, dejansko pa gre za hladno preračunljivost.

In kako sogovornika razlagata tako ravnanje Nemčije? Najpogostejši izgovor je krivda, povezana s holokavstom, sistematičnim pobojem Judov, ki ga je med drugo svetovno vojno izpeljala nacistična Nemčija. »Nemški vladajoči razred deluje, kot da gre za moralno vprašanje, krivdo, a v resnici gre za hladno preračunljivost, ki temelji na novih političnih in ekonomskih ambicijah Nemčije,« meni Ramsis Kilani in opozarja na vseprisotno poenostavljeno propagando, katere učinek so tudi nova gibanja na levici, kot je anti-Deutsch. »Tudi na levici imamo tendence, ki se imenujejo Antinemci, kar je čudno ime, saj niti po naključju ne nasprotujejo nemški vladi ali državi, ampak nasprotno. Njihov pogled je precejšnja poenostavitev stvari: torej nekdanja nacistična Nemčija je bila zlobna, ker je pobijala Jude, Judje so enako država Izrael, in ker ZDA podpirajo Izrael, so ZDA dobre. To sklepanje izhaja iz propagande, zelo prisotne v Nemčiji, kjer je država Izrael isto kot ’vsi Judje sveta’, tudi sionizem so ’vsi Judje sveta’.«

S tako naracijo želi Nemčija pretrgati z nacistično preteklostjo in pokazati, pravi Kilani, da so Nemci zdaj zanesljivi, da podpirajo državo Izrael in da ji torej lahko zaupamo, Nemci pa spet lahko delajo svetovno politiko in še zlasti zdaj v času Trumpa dobijo vodilno vlogo v Evropi. Nemčija torej (spet) misli, da je boljša, je dodal. »Gre za sklepanje: v zgodovini smo bili tako grozni, da mi, samo mi vemo, kaj vse je antisemitizem, mi lahko o tem učimo ves svet in mi smo danes toliko boljši in smo se toliko naučili. Torej spet: mi, mi, mi, mi … Tako danes deluje nacionalizem v Nemčiji, nekoliko drugače kot prej in v drugih državah, po logiki: bili smo zelo zelo slabi, a postali smo samoreflektirani, moralni in zdaj smo zelo zelo dobri.« S tem je nemški nacionalizem bolj moralen od drugih, je cinično dodal Rožman.

Izhodišče nemške politike do Palestine je dejansko nacionalizem, saj želi nemška politika s tem sporočiti, da je Nemčija zdaj dobra država. A navsezadnje ne gre zanjo, ampak za trpljenje v Gazi.

Drža, pri kateri se Izrael enači z »vsemi Judi sveta«, je po Kilaniju izrazito antisemitska, usmerjena je proti Judom, ki ne prevzemajo opisane naracije, in proti vsem tako mislečim. »Ne gre torej za nemško krivdo, ampak za nemški nacionalizem, rasizem, imperializem. S krivdo recimo ne moreš razložiti, kako so utišani in odstranjeni tisti, ki so preživeli holokavst in se zdaj oglašajo v zagovor Palestincem. Zagotovo so nekateri v nemški družbi, ki so iskreni v tem občutku krivde in sramu, a večino zdaj v Nemčiji vodita strah in represija države, strah pred izgubo službe. Vladajoči razred v Nemčiji ne čuti te krivde, pač pa gre za preračunljivost, ki jo usmerjajo geopolitični in ekonomski interesi Nemčije. ’Nemška krivda’ je ideološka legitimacija za absolutno brezsramno mednarodno delovanje. Ankete ob vsem kažejo, da velika večina Nemcev ne podpira tega, da Nemčija pošilja orožje Izraelu.«