Novi red

Začnimo ta zapis o geopolitičnih spremembah, o novo nastajajočih razmerjih med velesilami, o osamosvajanju Evrope od Amerike in o vseh stranskih učinkih teh procesov, kot je vojna v Ukrajini, s sicer obrobno zgodbo, ki pa jo v Sloveniji zelo dobro poznamo. To je primer bančnega komitenta iz Irana, ki je pod psevdonimom Miki Miška, Jaka Racman in Stric Skopušnik v letih 2009 in 2010 prek NLB nakazoval milijone evrov, med drugim tudi za nakupe zamrznjenih piščancev in opreme za fitnes. Pišemo seveda o aferi Irangate, ki so jo v Sloveniji leta 2017 sprožili v SDS. Njihov namen je bil sicer notranjepolitičen. Želeli so dokazati, da so slovenske leve ali liberalne stranke povezane z mednarodno korupcijo najvišjega ranga. A kljub velikemu političnemu teatru ta škandal ni dobil mednarodne pozornosti. Zakaj ne?

Ker so v SDS spregledali širši geopolitični kontekst: iranski državljan, ki je v aferi Irangate prek NLB pral denar, je bil namreč eden od številnih iranskih državljanov, ki so prek evropskih bank tedaj »prali denar«. Pravzaprav niti niso prali denarja, ampak so bile njihove v EU legalne transakcije posledica spora med ZDA in EU oziroma različnih politik, ki so jih tedaj vodile ZDA in Evropa do Irana.

Primer ima daljšo zgodovino. Razlog, zaradi katerega je Iran postal problematična država, je bila nafta. V 70. letih prejšnjega stoletja so namreč številne z nafto bogate države podržavile svoje energetske vire, tudi Iran leta 1979, ko so tam strmoglavili šahovo diktaturo, ki je bila od leta 1953 pod nadzorom ZDA in Britanije. Ko se je Iran s svojo revolucijo leta 1979 osamosvojil in dekoloniziral, so v ZDA proti Iranu, ki je tretji največji proizvajalec nafte na svetu, uvedle sankcije. Zamrznile so njegovo premoženje v ZDA in prepovedale trgovanje s to državo. Evropa je ameriškim ukrepom sprva sledila, a že v drugi polovici devetdesetih let sta se začela pristopa razhajati. Evropa je bila bolj naklonjena milejšim ukrepom, na primer omogočanju tujih investicij v iransko energetsko infrastrukturo. Še jasneje pa sta se evropska in ameriška politika do Irana začeli razlikovati med letoma 2007 in 2010, ko je EU podpirala razvoj in vlaganja v iransko infrastrukturo, telekomunikacije ali letalstvo, ZDA pa ne. To je bil tudi čas, ko je naša »Miki Miška« prek NLB iz Irana naprej v svet opravljala različne transakcije.

Trumpovi ukrepi spominjajo na slovenski ZUJF, torej na varčevalne ukrepe, ki jih države sprejemajo zaradi strahu pred finančnim zlomom.

V Sloveniji smo se pri aferi Irangate ujeli v nekakšni mikrodebati o vlogi protikorupcijske komisije, o vlogi kriminalistov in delu sodišč, dejansko pa so bila v ozadju vprašanja veliko večja. Različen odnos do Irana je že tedaj povzročil precejšnja trenja med EU in ZDA. EU je hotela voditi svojo zunanjo politiko do Bližnjega vzhoda ločeno od ZDA in posledično je tedaj Iran začel trgovati s podjetji iz Evrope, ne pa s podjetji iz ZDA. Ker pa mednarodna trgovina, predvsem z nafto, poteka v dolarjih, poslovanje z dolarji pa omogočajo predvsem največje banke, ki imajo zato podružnice v ZDA, so Američani hitro našli način, kako te evropske sanje o neodvisnosti zatreti. Evropske banke, ki so poslovale z Iranom, so v ZDA oglobili z ogromnimi kaznimi. Maja 2015 so ZDA največjo francosko banko BNP Paribas kaznovale z rekordnimi 8,9 milijarde dolarjev globe, ker banka med letoma 2004 in 2012 ni upoštevala ameriških sankcij. Francozi, ki so bili največji zagovorniki neodvisne EU, so jo torej najbolj skupili, a niso bili edini. ZDA so kaznovale praktično vse evropske banke: Lloyds, Credit Suisse, Barclays ABN AMRO, Standard Chartered, ING, RBS … HSBC je morala plačati dve milijardi dolarjev in tako naprej. Evropska unija je zato verjetno v zameno kasneje kaznovala ameriške internetne multinacionalke, kot sta Google ali Apple, a ne v tako visokih zneskih.

V tem finančnem spopadu je zmagala Amerika. Posledica sicer enostranskih ameriških kazni je bila, da so evropske banke z Iranom nehale poslovati, pa čeprav so jih v Evropi spodbujali. Zakaj? ZDA so lahko enostranske ukrepe uveljavile globalno, ker povojni svetovni monetarni sistem, včasih imenovan tudi kot bretonwoodski, temelji na dolarju, ki je svetovna valuta, in na ameriških finančnih institucijah. EU si tega sicer ni dovolila, leta 2019 je poskusila ponovno trgovati z Iranom: Tedaj je celo vzpostavila tako imenovani sistem INSTEX za trgovanje z »neobčutljivimi« (humanitarnimi) izdelki iz Irana, kot so hrana, kmetijski pridelki in zdravila. Šlo je za velik organizacijski podvig – Iran je moral na drugi strani namreč oblikovati svoj mehanizem, imenovan STFI. A tudi ta poskus ni uspel. Prek obeh sistemov je bilo izvršenih le nekaj testnih transakcij, saj banke in velika podjetja niso hoteli tvegati. Poskus EU, da bi dokazala svojo zmožnost suverene zunanje in gospodarske politike, je kljub ogromnemu trudu propadel. A čeprav je propadel, je bil še en dokaz o vse večjih neravnovesjih in o naraščajočem globalnem nezadovoljstvu. »Takšen mednarodni sistem, v katerem smo sedaj, je nevzdržen,« pravi predstojnik katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede Matjaž Nahtigal. »In če želimo ohraniti odprto mednarodno gospodarstvo ter uravnotežen mednarodni razvoj, obenem pa omogočati prostor za avtonomen nacionalni razvoj, je potrebna reforma mednarodnih institucij.«

Bretonwoodski sistem, ki je bil vzpostavljen po drugi svetovni vojni, z institucijami, kot so IMF in Svetovna banka ali Svetovna trgovinska organizacija in Banka za mednarodne poravnave, je na začetku temeljil na enostavni logiki: razviti svet, recimo ZDA, bo nerazvitemu prodajal blago ali storitve z visoko dodano vrednostjo v zameno za surovine ali za izdelke z nizko dodano vrednostjo. Finančni tokovi bi tako ostali v ravnovesju. A ker so se številni nerazviti že zdavnaj razvili – ker Kitajski ni več treba kupovati televizorjev v ZDA, ali uporabljati njihove umetne inteligence –, neravnovesja rastejo. Ta se na primer kažejo kot visok ameriški trgovinski primanjkljaj: ZDA lahko še naprej veliko uvažajo in manj izvažajo le zato, ker drugim državam prodajajo tudi svoje obveznice, s čimer si povečujejo dolg. Največ ameriškega dolga imata v lasti Kitajska in Japonska, ki pa zato nikakor nista zainteresirani za »bankrot« Amerike, torej za devalvacijo oziroma razvrednotenje dolarja, saj bi s tem sami izgubili svoje vložke. Kitajska še naprej želi, da ostane dolar svetovna valuta. Kar pa na drugi strani – zaradi precenjenega dolarja – znižuje »konkurenčnost« ameriških dobrin. Vprašanje na koncu je, kako dolgo vse to še lahko obstaja. Če bi prišlo do enkratnega kolapsa – razprodaje ameriškega dolga – bi to prizadelo predvsem ZDA.

Nekateri znaki, da je ta sistem nevzdržen, so morda že očitni. Trumpovi ukrepi z odpuščanjem javnih uslužbencev, z višanjem carin in celo načrtom znižanja obrambnih izdatkov ali pritisku na Evropo, naj začne prevzemati večji del obrambnih izdatkov ali trgovanjem z ukrajinskimi rudnimi bogastvi v zameno za vojaško pomoč, spominjajo na slovenski ZUJF, torej na varčevalne ukrepe, ki jih države sprejemajo zaradi strahu pred finančnim zlomom – pri nas je ZUJF sprejela druga Janševa vlada. V Wall Street Journalu so prejšnji teden objavili svareč članek, sodeč po katerem so ZDA že prestopile mejo vzdržnih javnih financ. Ključni znak za to naj bi bilo razmerje med stroški za odplačila obresti in stroški za obrambo. Leta 2024 so ZDA za obrambo namenile – preračunano v evre – 1018 milijard evrov, za obresti pri odplačilu svojega dolga pa že 1034 milijard evrov. Za primerjavo, v Sloveniji bomo letos za obresti plačali 780 milijonov evrov, za obrambo pa 1,1 milijarde evrov. Janis Varufakis, bivši grški finančni minister in ekonomist, znan tudi po svojih knjigah o vlogi ZDA v trenutnem globalnem finančnem sistemu, je ta teden v svoji analizi Trumpovih potez trdil prav to: Trump ni tako »nor«, kot ga želijo mnogi predstaviti, ampak zgolj bolj robato počne to, kar je administracija od ameriških predsednikov že leta zahtevala. Preoblikovati želi svetovni gospodarski red. Z zvišanjem carin želi druge države prisiliti v nadzorovano razvrednotenje dolarja. ZDA želijo s carinami v relativnem smislu znižati državni dolg, trgovinski primanjkljaj, želijo poceniti dolar in povečati konkurenčnost ameriškega izvoza, želijo povzročiti mednarodno inflacijo dolarja – ne pa domače.

Nemčija je bila doslej, poleg Velike Britanije, evropska zagovornica dobrih odnosov z ZDA, zagovornica ameriških interesov in ameriške prisotnosti v Evropi. In zato so rezultati nemških volitev in prve izjave bodočega kanclerja tako pomembni.

A največje tveganje pri tem seveda je – je zapisal Varufakis –, da utegnejo ob tem žrtvovati dolar oziroma da bi »lahko Kitajska in njeni partnerji ustvarili alternativni monetarni sistem, ki bi spodkopal dolar«. Če se bo torej ta nova trgovinska vojna preveč razvnela in povzročila prevelike nestabilnosti, če bi zaupanje v dolar kot varno valuto, v kateri lahko države hranijo vrednost, padlo, ga lahko nadomesti kitajski juan. Kako pomembno ali občutljivo je to vprašanje, je vidno tudi iz zadnjih Trumpovih izjav. Trump, ki grozi z 10- ali 25-odstotnimi carinami, je omenil tudi ukrepe, ki bi jih uvedel, če bi tako imenovane države BRICS, predvsem Brazilija, Rusija, Indija in Kitajska, uvedle svojo »mednarodno« valuto mimo dolarja, torej če bi začele trgovati z juanom. »Če se želijo te države igrati z dolarjem,« je dejal Trump, »tedaj bi ZDA uvedle 100-odstotne carine na vse njihove izdelke.« Varufakis je v času prvega Trumpovega mandata, leta 2021, v intervjuju za Mladino opisal način, kako bi se lahko tudi Evropa osamosvojila od ZDA, pri čemer je to ponazoril prav z odnosom do Irana. »Vprašal bi vas retorično,« je začel, »zakaj ZDA prezirajo EU v geopolitičnem smislu.« Dejal je še: »Če ste Angela Merkel, to dobro veste. Veste namreč, da ima Evropa sedaj pred seboj zelo resen izziv z digitalno kitajsko valuto. Vprašal bi vas, zakaj je bil doslej evro neuspešen v tekmi za svetovno valuto. Odgovor je: ker je nemogoče tekmovati z dolarjem. Z dolarjem pa je nemogoče tekmovati zato, ker na drugi strani nimate ekvivalenta ameriški zalogi obveznic.«

Zakaj je dolar kar naprej svetovna valuta? »Če si Kitajec, če si Japonec, če si iz Savdske Arabije in nekaj prodajaš v ZDA, v zameno dobiš dolarje. In kaj lahko narediš s temi dolarji? Kupiš lahko ameriške obveznice. Ampak pri evru takšnega ekvivalenta ni, ni evropskih obveznic. Tudi če bi nam svet, torej Evropi, prodajal svoje dobrine in bi jim mi dajali evre, kaj bi lahko kupili za te evre? Slovenskega ali grškega dolga, vaših ali naših obveznic seveda ne bodo kupovali, ker nam ne zaupajo ali se ne želijo poglabljati v naše finance. Bi pa bilo vse drugače, če bi imeli evropske obveznice. Spomnite se, kaj je naredil Trump Evropi, ko je izbruhnila afera z Iranom. Raztrgal je dogovor, ki ga je Obamova administracija sklenila z Iranom, hkrati pa je tudi prepovedal evropskim podjetjem, ki trgujejo z Iranom, poslovanje v ZDA. Ker praktično vsak večji svetovni posel poteka v dolarjih, jim je s tem prepovedal vsakršen posel. Gospa Merkel, spomnil bi vas, zakaj Trumpu tukaj niste mogli nasprotovati. Zakaj ne? Ker ni evropskih obveznic, bi ji rekel.«

Zadnji stavek je ključen za razumevanje tako imenovanega transatlantskega partnerstva. Je ključen tudi za razumevanje nemške vloge pri tem in končno je ključen za razumevanje zadnjih nemških volitev. Kar namreč opisuje Varufakis, je le ena plat medalje. Danes vemo, da obstaja še druga: če bi EU začela graditi svoj od dolarja ločeni mednarodni finančni sistem, recimo z izdajo evroobveznic, kot predlaga Varufakis, bi takšna finančna osamosvojitve od ZDA seveda vplivala na varnostno komponento odnosov med ZDA in Evropo. Med ZDA in Evropo obstaja namreč nekakšen odnos kohabitacije. ZDA zagotavljajo Evropi obrambni ščit, Evropi torej krijejo del obrambnih stroškov, v zameno pa se Evropa ne odpove dolarju pri mednarodnih odnosih. Največje koristi od teh transatlantskih odnosov je doslej imela Nemčija, ki se je v zadnjih letih tudi odpovedala večjemu delu svoje vojske – Nemčija ima le še okoli 300 tankov. Francija je bila zato lahko že od nekdaj kritična do ZDA, tudi zato Macronova do ZDA ali Nata kritična stališča niso bila tako presenetljiva ali izstopajoča. Drugače pa je z Nemčijo. Nemčija je bila doslej poleg Velike Britanije glavni evropski zagovornik dobrih odnosov z ZDA, zagovornik ameriških interesov in ameriške prisotnosti v Evropi. In zato so rezultati nemških volitev in prve izjave bodočega kanclerja tako pomembni.

Med ZDA in Evropo obstaja odnos kohabitacije. ZDA zagotavljajo Evropi obrambni ščit, krijejo torej Evropi del obrambnih stroškov, v zameno pa se Evropa ne odpove dolarju pri mednarodnih odnosih.

Ta teden je na nemških parlamentarnih volitvah zmagala krščanska unija (CDU /CSU), njen kanclerski kandidat pa je predsednik stranke Friedrich Merz. Ta je že na volilni večer napovedal vrnitev doslej pasivne ali blokirane Nemčije v mednarodno politiko in aktivno gradnjo evropske obrambe oziroma nekakšno osamosvojitev Evrope od ZDA. »Po izjavah Donalda Trumpa prejšnji teden je jasno, da te administracije ne skrbi usoda Evrope,« je dejal. In nadaljeval: »Moja absolutna prednostna naloga bo čim hitreje okrepiti Evropo, da bomo lahko korak za korakom resnično dosegli neodvisnost od ZDA.« Namignil je, da je ta cilj zelo nujen in da tudi ni prepričan, ali bodo voditelji transatlantskega zavezništva na junijskem vrhu »še vedno govorili o Natu v njegovi sedanji obliki ali pa bo treba veliko hitreje vzpostaviti neodvisne evropske obrambne zmogljivosti«. Kako bi lahko to potekalo? Obramboslovec Klemen Grošelj pravi, da je tehnično to mogoče izvesti: jedrski ščit lahko Evropi zagotovita Francija in Velika Britanija, evropska zaščita pred jedrskimi izstrelki pa je tudi že v razvoju. »Gre za projekt Skyshield, pri katerem sodeluje tudi Slovenija in znotraj katerega pod vodstvom Nemčije in na podlagi izraelske tehnologije oziroma raket Arrow 3 razvijamo evropsko obrambo.« Sicer bi bilo bolje, če bi Evropi obrambo še naprej zagotavljale ZDA, a očitno izbire več ni, kar pomeni, da bodo obrambni proračuni zato poskočili proti trem odstotkom. »Bo pa to očitno res obrambna zveza in ne ekspedicijska struktura,« razmišlja Grošelj.

Ustavimo se za trenutek: se lahko to res zgodi? Je to realno? Slovenski predstavnik pri Natu Andrej Benedejčič želi, da vse te izjave in napovedi jemljemo s ščepcem soli: »Vsak dan se ukvarjam s temi vprašanji, poznam delovanje Nata od znotraj in v zadnjem času pogosto kar obnemim ob neznosni lahkosti nekaterih izjav. Nato, ki je lani praznoval tri četrt stoletja obstoja, je tudi jedrsko zavezništvo. Verjetno si lahko predstavljate kompleksnost usklajevanj na to temo. In potem naj Francija, ki na svojo izrecno željo sploh nikoli ni bila del tega sistema in z njim povezanih postopkov, kar naenkrat vskoči in ga nadomesti s svojim nacionalnim jedrskim ’dežnikom’?« Realnost Evrope je, pravi, da so Ukrajincem v ključnem trenutku z orožjem pomagali Američani in Britanci in da je v Natu splošno znano, kako je leta 2011 v operaciji v Libiji evropskim zaveznicam zmanjkalo bomb. »Če odmislimo vse pretiravanje in poskušamo biti odkriti, moramo priznati, da nam ZDA že leta in leta polagajo na dušo, da moramo v Evropi odgovorneje jemati svojo varnost, zato Trumpove izjave niso nobeno presenečenje, temveč najbolj plastičen odraz frustracije, ki se na drugi strani Atlantika nabira že več let. Na koncu se bo zgodilo to: Nato bo končal transformacijo v klasično odvračalno in obrambno držo, število zavezniških poveljstev v Evropi se bo znova povečalo, vlaganj v obrambo bo več in v nekaj letih bo evropsko krilo zavezništva spet tako močno, kot je bilo že nekoč. Vse ostalo se mi zdi nerealno. Ne verjamem namreč, da bi neki tako utečen in preverjen sistem kolektivne obrambe zavrgli samo zato, ker je nekdo nekaj slišal na münchenski varnostni konferenci,« pravi in dodaja, da samo izdelava visokotehnološkega zahodnega tanka traja približno leto dni, Evropa pa za zdaj sama, brez pomoči Amerike, tudi ni sposobna organizirati premikov večjih vojaških formacij.

Na drugi strani pa si tudi ZDA ne želijo umika iz Evrope. Umik ZDA iz Evrope bi pomenil vzpostavitev – z besedami ukrajinskega predsednika Zelenskega – evropske vojske ali če uporabimo besede bodočega nemškega kanclerja »resnično neodvisne Evrope«. A zares vojaško neodvisna Evropa očitno tudi ne bi imela razloga, da bi se še naprej prilagajala ameriškim gospodarskim interesom, resnično neodvisna Evropa bi začela izdajati svoje obveznice in resnično neodvisna Evropa bi vzpostavila evro kot svojo valuto v mednarodnem trgovanju, s čimer bi seveda ogrozila primat dolarja in s čimer bi imele ZDA naenkrat državni dolg, ki ga same ne bi mogle odplačati. Evropa brez ameriške vojske bi tako lahko vodila v bankrot ZDA. Tega si ZDA seveda ne želijo. Novi transatlantski odnosi bodo tako po vsej verjetnosti nekakšen kompromis med obema možnostma. ZDA bodo Evropi še naprej zagotavljale in deloma financirale obrambo, na koncu bodo ZDA dale tudi varnostna jamstva Ukrajini, EU pa na drugi strani ne bo izdala evroobveznic, ampak evroobveznice za določene namene, kot je obramba. Novembra lani so na Poljskem, v Varšavi, poljski, nemški, francoski, španski, italijanski in britanski zunanji ministri oblikovali skupno izjavo, v kateri so se med drugim zavezali h »krepitvi evropske varnosti in obrambe z uporabo vseh razpoložljivih vzvodov, tudi z gospodarsko in finančno močjo Evropske unije«, a tedaj je Nemčija zavrnila odgovor na vprašanje, ali podpira predlog za izdajo obrambnih obveznic po podobnem vzorcu, kot jih je Evropa izdala po epidemiji. Po novem to verjetno ne bo več vprašanje. Po epidemiji se je za namene okrevanja EU lahko zadolžila za 800 milijard evrov, evropska komisija že ima nalogo, da do poletja prouči podoben ukrep, to je skupni obrambni proračun EU v višini 500 milijard evrov za naslednjih 10 let, pri čemer bi obrambo izločili iz zakonodaje o omejevanju letnih izdatkov.

Zares vojaško neodvisna Evropa očitno tudi ne bi imela razloga, da bi se še naprej prilagajala ameriškim gospodarskim interesom. Evropa brez ameriške vojske bi vodila v bankrot ZDA.

Geopolitično to pomeni, da bo prihodnja mednarodna ureditev očitno veliko bolj multipolarna, kot je bila v zadnjih desetletjih. Kar je dejansko dobra novica za Evropo. Rusija je danes šibkejša, ZDA se spoprijemajo s svojimi trgovinskimi neravnotežji, pri Kitajski pa že leta in leta velja, da »samo še malo«, pa bo prehitela Zahod, kar se tudi ne zgodi. Kot pravi politologinja Sabina Lange, na globalni ravni Evropa že dolgo sklepa fleksibilna partnerstva predvsem z državami globalnega juga. »Eden od streznitvenih trenutkov, zaradi katerega je EU odnos do večine držav na svetu spremenila v bolj partnerskega, naj bi bil ruski napad na Ukrajino.« To kot pozitivni razvoj vidi tudi Nahtigal: vzpostavljanje strateške avtonomije EU, torej nekakšna »osamosvojitev« Evropske unije od ZDA, zanj pomeni preseganje modela dvopolarnega sveta (ZDA – Kitajska), bolj proaktivni evropski pristop k oblikovanju novega mednarodnega gospodarskega in družbenega modela razvoja. Po njegovem bi zato EU morala strateško avtonomijo zgraditi ob sodelovanju in iskanju zavezništev povsod po svetu: z ameriškimi liberalci in tudi z demokratičnimi državami globalnega juga, na primer z Brazilijo. Lahko pa se ta preobrazba seveda sfiži: Trumpova administracija, pravi Nahtigal, in njegovi razočarani podporniki lahko v primeru lastne neuspešne gospodarske politike v ZDA vso krivdo preložijo na Kitajsko, na EU, na migrante. In navzdol obrnjena spirala se bo potem vrtela le še hitreje.