Kje so bili dijaki in študentje, katerih udeležbo je napovedal Rupar?

Prejšnji teden je potekal že 17. protest upokojencev pod vodstvom Pavla Ruparja, predsednika novoustanovljene stranke Glas upokojencev. Tokrat naj bi bil protest še širši, ne le upokojenski, temveč »vseslovenski protest upokojencev in vseh nezadovoljnih državljanov«. Ruparju bi se morala poleg strank SDS in NSi ter sindikata Neodvisnost pridružiti tudi organizacija dijakov in študentov s kratico ŠUS. Ne vemo pa točno, kaj ta kratica pomeni. V nekaterih objavah, ki so oglaševale protest, je ŠUS pomenil Študentsko uporno skupino, v drugih je kratica pomenila Študentje univerz Slovenije.

Pavel Rupar je v družbenih medijih zapisal, da »se nam bodo na 17. shodu, ki bo 19. februarja 2025, pridružili študentje in dijaki v organizaciji Študentje univerz Slovenije, česar sem res vesel. Gre za spontani protest univerzitetne populacije mladih po vzoru srbskih študentov.«

Organizacije, pod enim ali drugim imenom, ni mogoče najti v nobenem registru, na spletu ali v kateremkoli drugem kontekstu zunaj protesta upokojencev. Zato verjetno ni bilo presenečenje, ko o članih ŠUS na sredinem protestu ni bilo ne duha ne sluha. Najmlajši »udeleženci« protesta so bili dijaki in študentje, ki so se učili v bližnji Centralni tehnični knjižnici v stavbi TR3 na Trgu republike, ob zvokih Ruparjevega petja pa so prišli na trg, da bi videli, kaj se dogaja.

Vse kaže, da ŠUS ni nikoli obstajal, da so si organizatorji protesta upokojencev organizacijo izmislili, da bi se navezali na protestniško dogajanje v Srbiji, kjer so osrednje figure študentje, in da bi ustvarili vtis, da je njihovo protestniško gibanje bolj raznoliko, kot v resnici je. Rupar je očitno želel izkoristiti to, kar je zakuhal ljubljanski župan Zoran Janković, ko je podprl srbskega predsednika Aleksandra Vučića, del prebivalstva Ljubljane pa je bil nad tem ogorčen. Proteste proti skorumpiranemu režimu v Srbiji je želel povezati s svojimi protesti, katerih udeleženci se menda spopadajo s slovensko korupcijo, ki naj bi bila menda še hujša kot v Srbiji.

Celo eden izmed govorcev na protestu, predsednik Slovenske demokratske mladine (SDM, podmladek SDS) Luka Simonič, je dejal, da se mu zdi, da ŠUS ne obstaja zares. Za pojasnilo nam je uspelo priklicati Pavla Ruparja, a je dejal, da z Mladino ne bo govoril, ker s skrajnimi mediji ne govori.

Ni se zgodilo prvič, da si reakcionarne sile poskušajo prilastiti simbole protestov iz tujine in jih uporabiti za svoje politične cilje, ki niso povezani z izvirnimi protesti. Enako se je pred nekaj leti zgodilo z rumenimi jopiči, simbolom protestov v Franciji, ki so leta 2019 izbruhnili kot odziv na zvišanje cen goriva in varčevalne ukrepe. V Slovenijo jih je najprej pripeljal bivši mariborski župan Franc Kangler v sklopu protesta Rešimo Slovenijo, nato so rumene jopiče leta 2020 oblekli tudi skrajneži in neonacisti, ki so kot protiprotestniki delovali na protestih proti vladi Janeza Janše. Pri Ruparju je stvar sicer še bizarnejša – niti preoblečenih študentov in dijakov, ki naj bi ga podpirali, na protestu ni bilo.