mal pre mal / Bend, ki v kitarskem hrupu in ekspresivnih verzih išče katarzo

Frišna ljubljansko-novomeška naveza je stranski produkt druženja na ljubljanskih skejtarskih vozliščih, srečevanja pod metelkovskimi odri, ljubezni do alter muzike in potrebe po samoizražanju. Kvartet v sestavi Matic Flajs (vokal in sinti, 1994), Jakob Padevski (bobni in bas, 1996), Jan Robek (bas, kitara in vokal, 1996) in Luka Demšar (kitara in bas, 1997) je začel ustvarjati aprila 2023. Že nekaj mesecev kasneje je grupa prijateljev, ki je svoje frustracije prelivala v katarzične džeme, dobila vabilo za prvi nastop. Damjan Manevski (LELEE), ki je kasneje posnel njihovo prvo izdajo, je slišal zmotno govorico, da imajo bend. In tako so res postali bend, zasluge za to pa pripisujejo predvsem lokalni sceni, v katero so tudi aktivno vpeti, saj redno obiskujejo koncerte. Debata s članoma benda balans je denimo prinesla sodelovanje z založbo ŠOP, kjer je izšel njihov prvi komad sedé. Lani septembra pa so v samozaložbi izdali svoj prvenec – spontan in nespoliran dokument svojih strastnih glasbenih seans v Bunkerju (prostoru za vaje, ki je gostil številne ljubljanske zasedbe), ki je dobil tudi lično kasetno izdajo.

Njihovo fuzijo rjovečih kitar, lomljenih ritmov in ekspresivnih vokalov so zunanji opazovalci vrgli v noise rock koš, a se sami ne vidijo strogo v tej kategoriji. »Lahko bi bili tudi death pop ali white boy noise bend!« Na ti so si z domačimi veterani Nina Bulatovix in Nikki Louder, no wave in shoegaze tradicijo, ploščo Spiderland benda Slint (nekateri zmotno mislijo, da je platnica prvenca posvetilo tej klasiki), beograjsko garažno sceno ter skopskim podzemljem, predvsem skupinama Lufthansa in XARAKIRI. Blizu jim je tudi novi britanski kitarski val, imena, kot je irski Fontaines D. C., s katerim so igrali v Kinu Šiška. Toda njihov koktajl vplivov je precej barvit in obsega tudi obiskovanje klubskih dogodkov, projekte, kot je SBO, basovsko muziko in hip hop. So kitarski bend nove generacije, neobremenjen z alter dogmami 90. let in odprt za različne senzibilnosti, od skejt subkulture in slovenskega undergrounda (posebej slovenjgraška benda BibliBan ter Uryan!) do različnih umetniških krogov. Nekateri člani benda so tudi grafični oblikovalci in predstavniki skejt kolektiva LYC. Iz izkušenj na različnih področjih prisegajo predvsem na potrpežljivost, kolektivno delovanje in pristne odnose z ljudmi s sorodnimi interesi.

»Z imenom smo poskusili ujeti neki nihilistični naboj, ki povzame pozicijo nas samih, naših družin in naše generacije v družbi. V besedilih, ki jih sicer piše tudi Jan, sem se naslanjal na travme, ki mi jih ni uspelo izraziti skozi vizualno umetnost. Rdeča nit je občutek tesnobe, v zvoku in tudi v tekstih. Glasba velikokrat diktira besedila. In obratno. Morda zveni klišejsko, ampak res izhajamo iz emocij, od jokanja za bivšo do pizdenja čez državo,« razmišlja Matic.

Ne želijo si zgolj emulirati tega, kar jim je všeč, temveč izhajajo iz pozicije iskrenega avtorstva, zato enako šteje prispevek vsakega člana. Radi imajo čudnost, nekonvencionalne prijeme in odprte forme, ki omogočajo improvizacijo in nenadne aranžmajske zavoje. »Gre za to, da folk držiš na prstih,« pravi Jan. »Jakob in Jan sta morda bolj tehnična in ‘glasbena’, midva z Maticem pa ju poskušava dohajati po svoje. Iz tega nastane muzika, skozi katero lahko komuniciramo vsi štirje,« razmišlja Luka. »Upira se mi, da bi poslušalcem dajali to, kar pričakujejo. Raje zanalašč naredim nekaj, da bodo reakcije dvoumne. Svet je prenasičen s predvidljivo pozitivno glasbo,« pravi Jakob. Po eni strani si puščajo prostor za presenečenja, obenem pa veliko razmišljajo o obliki in vsebini njihove muzike. Do te mere, da za različne priložnosti pripravljajo različne repertoarje. »Z Insan smo denimo imeli zastavljen bolj artsy program, s Čao Portorož pa bolj punkerskega. Gibamo se med tema dvema poloma,« doda Luka.

Za sabo imajo dogodivščin polno balkansko mini turnejo. »V Beogradu mi je po 10-urni vožnji ob prihodu v stanovanje pozno ponoči iz omare padel luster na glavo in smo potem sredi noči iskali urgenco,« se spominja Jakob. V Skopju pa so v Stari čaršiji, kjer so nastopili v enem redkih makedonskih lokalov v množici albanskih, v skrbi spravili svoje gostitelje, saj so okoli hodili v makedonskih dresih, ki bi lahko hitro koga sprovocirali. »Blagor nevednim!« je takrat komentiral njihov makedonski kolega. V začetku aprila jih lahko v živo ulovite na festivalu Tresk.