Marsovska revolucija

Nedelja, 21. oktobra 1934, je bila prav poseben dan za jugoslovanski strip. Takrat je beograjska Politika na celotni strani objavila prvih šest pasic kriminalnega stripa Detektiv X-9 Dashiella Hammetta in Alexa Raymonda, ki je samo mesec prej izhajal v ameriškem Evening Journalu. Strip je zaradi izjemnega zanimanja bralcev sprožil pravi plaz, saj so tudi drugi časopisi sledili Politikinemu zgledu in začeli na svojih straneh objavljati dnevne pasične ali tedenske celostranske stripe tujih in kasneje tudi domačih avtorjev (pri nas so lahko bralci Jutra leta 1936 brali Radijsko patrolo Eddieja Sullivana in Charlesa Schmidta).

Zagreb seveda ni hotel zaostajati za Beogradom. V nedeljo (včasih so bile nedeljske izdaje redne, časopisi pa niso izhajali ob ponedeljkih), 15. septembra, je v zagrebškem dnevniku Novosti luč sveta ugledalo prvo nadaljevanje znanstvenofantastičnega stripa Kraljica podzemlja scenarista Krešimirja Kovačića (1889– 1960) in risarja Andrija Maurovića (1901– 1981), ki sta maja že zaorala hrvaško stripovsko ledino s priredbo Févalovega viteškega romana Zaročenka meča.

Tokrat Kovačić ni posegel po literarni priredbi, pač pa je v slogu razkošnega Flasha Gordona in pod vplivom romanopiscev Julesa Verna (Potovanje v središče zemlje), Arthurja Conana Doyla (Izgubljeni svet), H. G. Wellsa (Prvi ljudje na Mesecu) in Aleksandra Beljajeva (Otok izgubljenih ladij) napisal napeto pustolovsko pripoved, ki ni v ničemer zaostajala za ameriškim stripom in znanstvenofantastičnimi romani naštetih avtorjev, ampak jih je celo prekašala.

Pri Krešimirju Kovačiću je namreč zgodba o trojici avanturistov, znanstveniku Georgu Fowlerju, policistki Jessie Sampson in trgovcu Salomonu Thomsonu, ki se v železni krogli spustijo v notranjost Zemlje, zgolj okvir za prikaz utopične ureditve države, spominjajoče na idealno komunistično ureditev. Vsa lastnina prebivalcev podzemeljskega mesta Avankara je skupna, vsaka družina ima svoje bivališče, ki ji ga da država, od katere ravno tako dobi obleko in hrano, denarja ne poznajo, prav tako ne kriminala in vojn.

Krešimir Kovačić je marsovsko civilizacijo prikazal kot dekadentni evropski Zahod v zatonu, ki ga lahko reši samo proletarska revolucija.

Risar Andrija Maurović je leta 1976 v nekem intervjuju dejal, da je bil »tako imenovani znanstvenofantastični strip« dejansko »politični protest in propaganda proti kapitalizmu« ter se je zavzemal za »komunistično enakopravnost«. Čeprav v stripu še zdaleč niso bili vsi enakopravni, prebivalstvo je bilo namreč razdeljeno na tri razrede, v prvem so bili ljudje, ki so se ukvarjali z lovom, poljedelstvom in nasploh gospodarstvom, v drugem je bila tehnična inteligenca, vladajoči razred pa so sestavljali učenjaki, umetniki in književniki. Nadrealistični svet v središču zemlje z visokimi koničastimi stavbami in razkošnim interjerjem je narisan v slogu scenografije nemških ekspresionističnih filmov, še posebej Langovega Metropolisa. To je še zlasti razvidno iz naslednjega stripa istega hrvaškega tandema Marsovska ljubimka, ki ga je Kovačić priredil po razvpitem trivialnem romanu Alekseja Tolstoja Aelita.

Grof Aleksej Nikolajevič Tolstoj (1893–1945) je bil kompleksna in kontroverzna osebnost. Bil je ruski plemič in zato goreč antikomunist in se je na začetku vojne boril proti boljševikom. Leto po oktobrski revoluciji je emigriral na Zahod; iz Odese, ki je bila pod nadzorom pripadnikov bele garde, je odšel prek Carigrada v Pariz in se nazadnje ustalil v Berlinu. Po zmagi rdečearmejcev v državljanski vojni je leta 1923 stoično sprejel novo družbeno stvarnost in se z alegoričnim utopičnim romanom Aelita (pri nas je izšel leta 1961), v katerem je opisal boljševistično revolucijo na Marsu, s Stalinovim blagoslovom zmagoslavno vrnil v Sovjetsko zvezo. Emigrantski rojalistični krogi na Zahodu so ga imeli za izdajalca, režimska sovjetska politika pa ga je prikazala kot buržuja, ki je spoznal svojo zmoto in sprejel novi, pravičnejši družbeni red, v katerem je dovolj prostora za vse in ki ne izključuje nikogar. Med ljudstvom se ga je prijel vzdevek »tovariš grof« ali »rdeči grof« in dejansko je živel kot pravi rdeči plemič. Ko ga je nekoč v Parizu emigrantski pisateljski kolega Ivan Bunin (1870–1953), sicer prvi Rus, ki je dobil Nobelovo nagrado za književnost (1933), okaral, kako lahko sploh živi v komunizmu, mu je hedonistični Tolstoj sarkastično odgovoril: »Čisto lahko, Ivan Aleksejevič. Imam mlado ženo, staro palačo v Moskvi, dači v Barvihi in Carskem selu ter tri avtomobile. Reci, kar hočeš, ampak komunisti res cenijo pisatelje!«

Samo leto po Tolstojevi vrnitvi v domovino je režiser Jakov Protazanov (1881–1945) po njegovem spokorniškem romanu posnel film Aelita: Kraljica Marsa, ki je postal prva prava sovjetska uspešnica. Po njem so, denimo, poimenovali tudi leta 1969 opuščeni sovjetski projekt poleta s človeško posadko na Mars. Film o dveh Rusih, ki na Marsu sprožita ljudsko vstajo, se sicer samo ohlapno drži izvirne fabule, poudarek je predvsem na prikazu življenja v pooktobrski Rusiji in graditvi nove družbene ureditve. Najopaznejši segment v filmu je marsovska konstruktivistična scenografija slikarjev Izaka Rabinoviča in Viktorja Simova ter kostumografija slikarke Aleksandre Ekster, ki je imela velik vizualni vpliv na kasnejša znanstvenofantastična dela, od katerih sta najbolj znani Langov Metropolis (1927) in Raymondov Flash Gordon (1934).

Na Maurovićev strip film ni imel neposrednega vpliva, so pa v risbi vidni močan filmski kontrast ter filmski plani in kadriranje. Značilnosti nemega filma tridesetih let vidimo tudi v melodramskih ljubezenskih prizorih med osrednjima junakoma, postavnim Losom in krhko Aelito, v subtilni mimiki in gestikulaciji njunih teles.

Drugače od filma se je Kovačić v stripu precej bolj držal izvirnika, vseeno pa je poleg obširnih opisov Marsa, ki jih je prepustil razkošni vizualizaciji Andrije Maurovića, in gostobesednih dialogov, skrčenih na minimum, spremenil nekaj stvari, med drugim značaj glavnih protagonistov in vzroke potovanja na Rdeči planet, s čimer pa ni v ničemer osiromašil same zgodbe. Inženir Mstislav Los in njegov pomočnik, demobilizirani vojak Aleksej Gusev, se z raketo odpravita na Mars, tam pa odkrijeta fantastično in skrivnostno civilizacijo, v kateri vlada globok prepad med vladajočo kasto in delavci. Pustolovski Gusev zaneti vseljudski upor proti tiranskemu vladarju Marsa, intelektualni Los pa se zaljubi v njegovo hčer Aelito.

Krešimir Kovačić je marsovsko civilizacijo prikazal kot dekadentni evropski Zahod v zatonu, ki ga lahko reši samo proletarska revolucija. Njegova priredba za strip je bila za tiste čase izjemno pogumna, saj je v Jugoslaviji še malo pred tem vladala diktatura kralja Aleksandra (leta 1934 so ga v Marseillu ubili ustaši), komunistična partija pa je bila z zloglasno obznano, zakonom o zaščiti javne varnosti in reda v državi, prepovedana že od leta 1920 in je delovala v ilegali.

Avtorja sta v strip pronicljivo vnesla tudi nekatere reference na oktobrsko revolucijo. Tipičen je prizor, v katerem Gusev, narisan v značilni Leninovi govorniški drži, nagovarja množico debeloglavih domorodcev z besedami: »Zdravstvujte, tovariši Marsovci! Živel interplanetarni proletariat vesoljskih svetov!« V zagrebškem dnevniku Novosti je bil izzivalno objavljen ravno na božič leta 1935. Kovačić je sicer malce spremenil pozdravni govor, ki se je v izvirniku glasil: »Zdravo, tovariši Marsovci, prinašava vam pozdrave sovjetskih republik.« Aluzija na prvo državo delavcev in kmetov v deželi, kjer je večina komunistov trohnela po zaporih, bi bila le preveč insinuacijska, čeprav je monarhistična cenzura popolnoma spregledala vse socialistične prispodobe, simbole in poanto zgodbe, ker so bili pač v – stripu.

Oba, dejansko prevratniška in komunistično propagandna stripa, Kraljica podzemlja in Marsovska ljubimka, je vladajoča ureditev povsem spregledala, v današnjem demokratičnem času pa odziv politike na družbenokritične stripe, žal, tudi ni kaj prida drugačen. Od Mavrovega Jaka Sulca iz šestdesetih let prek Gatnikove Magne Purge v sedemdesetih ter Amaliettijevih Petih očetov Neninega otroka v osemdesetih, ko je v Mladini in s Tomažem Lavričem na čelu na sceno stopila tretja generacija slovenskih striparjev, ki je z družbenokritičnimi stripi aktivna še danes, ni bilo res kakšnega dramatičnega odziva vladajoče politike, prej ignoranca. To smo nazorno videli tudi pri stripu Zorana Smiljanića in Marijana Pušavca Zadnji let Tonija Mrlaka ali pa Lavričevi Tolpi mladega Ješue, če omenim le dva malce novejša stripa. Kljub temu pa družbeno angažirani strip gre naprej!