Kam lahko postavimo klimatsko napravo?

Predpisi na občinski ravni že obstajajo, vendar se ne uveljavljajo

Na Hrvaškem je z začetkom tega leta začel veljati nov predpis, ki na državni ravni ureja, kam se sme namestiti klimatska naprava. Po novem je zunanje enote klimatskih naprav prepovedano nameščati na fasade stavb, ki so obrnjene proti javnim prostorom, kot so ulice, trgi in parki. Zunanje enote morajo biti postavljene na delih fasade, ki niso obrnjeni proti javnim prostorom, ali pa na balkonih, strehah in drugje, kjer niso neposredno vidne z ulice. Namen nove zakonske ureditve je ohranitev estetske podobe stavb, pa tudi zmanjšanje vpliva zvočnega onesnaženja na javni prostor. Za hrvaško gospodarstvo je namreč turizem pomembna panoga, s tem želi vlada poskrbeti, da bi bili ulice in trgi največjih mest brez zunanjih enot klimatskih naprav, ki bi kazile videz mesta.

Zakon ne deluje retroaktivno, klimatske naprave, ki so bile postavljene pred 1. januarjem 2025 in ne ustrezajo predpisom, ne bodo odstranjene. Za kršitev je za fizične osebe zagrožena kazen od 1000 do 5500 evrov, za pravne osebe pa od 2000 do 10.000 evrov. Kaznovan je lahko tudi izvajalec nezakonitih del, plačati mora od 5500 do 10.000 evrov kazni. Nadzor nad spoštovanjem zakona bo opravljalo hrvaško ministrstvo za prostor, gradnjo in državno premoženje, v praksi pa ga bo izvajalo mestno redarstvo. Zakon je začel veljati šele pred tremi meseci, tako da je prezgodaj, da bi se njegovi učinki že pokazali, nedvomno pa uveljavljanje sprememb spremljajo druge države v regiji, ki takega zakona nimajo, med njimi je tudi Slovenija.

»Individualne klimatske naprave so sestavljene iz zunanje in notranje enote. Zunanja enota je zaradi potrebe po veliki izmenjavi zraka opremljena z močnim ventilatorjem. Gre za tehnično napravo, ki je oblikovana predvsem utilitarno. Zaradi videza, pa tudi zaradi brnenja in šumenja, ki ga povzroča ventilator, naj bi bila locirana na mestu, ki je skrito pred pogledi in čim bolj oddaljeno od oken bivalnih prostorov,« je pojasnil Arne Vehovar, ki kot samostojni arhitekt deluje v podjetju Kubus interier.

Težava je predvsem s starejšimi večstanovanjskimi objekti, ki nimajo sistemsko urejenega hlajenja in gretja, kjer lastniki posameznih enot težave pogosto rešujejo posamično, meni Vehovar. »Ob lastninjenju družbenih stanovanj, žal, številne podrobnosti niso bile premišljene in dorečene. Ena pomembnejših je predvsem način upravljanja in vzdrževanja skupnih delov stavb. In fasada je nedvomno skupni del stavbe, ki nikakor ne bi smel biti prepuščen samostojnim in neusklajenim posegom posameznega lastnika. Posledica nedosledne zakonodaje in predvsem pomanjkljivega nadzora so zasteklitve balkonov in lož, menjave oken s spremenjenimi delitvami in materiali ter barvami okvirjev, pa tudi nameščanje klimatskih naprav. Takšni neusklajeni posegi so, če želimo skladen videz stavbe, seveda povsem nedopustni.«

Klimatske naprave niso le neestetske, pomembno prispevajo tudi k zvočnemu onesnaženju mest.

Na ministrstvu za naravne vire in prostor opozarjajo, da je načrtovanje prostora glede na zakon o lokalni samoupravi v pristojnosti posameznih občin, ki to urejajo v občinskih prostorskih načrtih (OPN). Menijo, »da je sistem v zvezi z namestitvijo klimatskih naprav ustrezno postavljen in nimamo v programu dela priprave predpisa, ki bi postavitve klimatskih naprav urejal za celotno državo«.

Marsikdo bi lahko rekel, da bi bilo tovrstno omejevanje postavljanja klimatskih naprav še en primer nesmiselne zakonodaje, ki le omejuje svobodo lastnikov stanovanj, sploh v času podnebnih sprememb, ko so poletja vse bolj vroča. A podatki kažejo, da je zvočno onesnaženje resna težava, ki izredno negativno vpliva na zdravje ljudi. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je v objavi za javnost sporočila, da je »hrup podcenjena grožnja, ki lahko povzroči številne kratkoročne in dolgoročne zdravstvene težave, kot so na primer motnje spanja, učinki na srce in ožilje, slabša delovna in šolska uspešnost, okvare sluha in tako dalje«. Poudarila je, da je zvočna onesnaženost predvsem težava razvitih delov sveta, najbolj Evrope, kjer je to drugi najpomembnejši okoljski dejavnik tveganja, takoj za onesnaženostjo zraka.

Poudarila pa je še, da so nekatere družbene skupine ranljivejše od drugih. »Ker otroci v postelji preživijo več časa kot odrasli, so bolj izpostavljeni nočnemu hrupu. Kronično bolni in starejši ljudje so občutljivejši za motnje. Delavci, ki delajo v izmenah, so izpostavljeni večjemu tveganju, saj je struktura spanja pri njih bolj obremenjena. Poleg tega so manj premožni, ki si ne morejo privoščiti, da bi živeli na mirnih stanovanjskih območjih ali imeli ustrezno izolirane domove, nesorazmerno izpostavljeni zvočni onesnaženosti.« Treba je še poudariti, da je največji povzročitelj zvočnega onesnaženja skoraj vedno promet in da ureditev nameščanja klimatskih naprav sama po sebi ne bi rešila problematike, bi pa pripomogla k rešitvi, še posebej v gosto poseljenih mestih.

Matej Štrubelj, direktor podjetja Klimstro, ki se ukvarja z nameščanjem klimatskih naprav, je razložil, da se različne klimatske naprave razlikujejo po glasnosti. »Najtišje so Mitsubishijeve, Daikinove in Panasonicove. Pri postavitvi vseh klimatskih naprav je treba zunanjo enoto namestiti tako, da se zvok ne odbija od sten, ker je to najbolj moteče. In ja, dražje klimatske naprave so načeloma tišje, ampak ne vedno. To je odvisno tudi od modela posamezne znamke.« Smernice glede postavitve, ki povzroča najmanj hrupa, pa se ne upoštevajo vedno, sploh, ko stanovalci nameščajo klimatske naprave na lastno pest.

Težje je empirično izmeriti, kakšen vpliv ima skaženi videz fasad na mesto in njegove prebivalce, ampak jasno je, da ima videz javnega prostora, v katerem se vsakodnevno gibajo meščani, vpliv na njihovo počutje. Poleg tega z lepšim videzom mesto nedvomno dobi tudi več turističnih obiskovalcev, to pa mu koristi predvsem finančno.

Na ljubljanski občini ne vodijo evidence, koliko ljudi je bilo zaradi klimatskih naprav kaznovanih, sklepamo pa lahko, da jih je bilo zelo malo.

Kot že omenjeno, v Sloveniji nameščanje klimatskih naprav ni urejeno na državni ravni, so pa nekatere omejitve sprejete na občinski ravni, navadno v občinskih prostorskih načrtih, ena izmed občin, ki so sprejele omejitve, je Mestna občina Ljubljana (MOL). V prestolnici je že zdaj prepovedano, da bi bile zunanje enote klimatskih naprav vidne na ulični fasadi objektov. »Namestitev klimatskih naprav je dopustna v objektu ali na balkonih stavb, na podstrešju, na ravni strehi in na dvoriščni fasadi, pri novogradnjah tudi kot sestavni del oblikovane fasade. Klimatska naprava ne sme imeti motečih vplivov (hrup, vroči zrak, odtok vode) na okoliška stanovanja in prostore, v katerih se zadržujejo ljudje,« piše v prostorskem načrtu.

Že na sprehodu po ljubljanskih ulicah pa vidimo, da se tega predpisa nekateri ne držijo, klimatske naprave so vidne na fasadah, ki gledajo na javni prostor, povzročajo tudi veliko hrupa, sploh v polzaprtih prostorih, kot so na primer atriji večstanovanjskih stavb, zdi pa se, da so kršitelji zelo redko kaznovani. Služba, pristojna za sankcioniranje kršiteljev, je inšpektorat mestne uprave MOL, tam pa odgovarjajo, da »glede števila kršitev predpisov v zvezi s klimatskimi napravami ne vodimo posebne evidence. Pomembno se nam zdi predvsem ozaveščanje občanov, da pred postavitvijo klimatske naprave pridobijo potrebne informacije, kje se ta lahko postavi, ter da pridobijo morebitna soglasja Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Prestavljanje že postavljenih klimatskih naprav namreč pomeni velik strošek, zato je preventiva bolj smiselna. Pri večstanovanjskih stavbah je pri tem zelo pomembna vloga upravnika.«

Na splošno je pri vsej zgodbi ključno to, da se stanovalci v večstanovanjskih stavbah glede hlajenja poenotijo med sabo ob pomoči upravnika. Ali kot pove Arne Vehovar: »Kljub številnim zakonom in pravilnikom, ki urejajo upravljanje in vzdrževanje večstanovanjskih stavb, in kljub zahtevi po najmanj 50-odstotnem soglasju solastnikov skupnih delov stavbe se, žal, samovoljni posegi posameznih lastnikov še vedno pojavljajo. Nameščanje klimatskih naprav brez ustreznega premisleka, načrtovanja in dogovora vseh stanovalcev večinoma močno kazi videz stavbe, predvsem pa lahko zaradi zvočnega onesnaženja in dodatne toplotne obremenitve poslabšuje bivalne razmere v bližnjih stanovanjih. Kot pri večini prostorske zakonodaje se izkaže, da so stvari zakonsko razmeroma smiselno urejene, bistvena težava pa sta predvsem skoraj neobstoječi nadzor in neizvajanje ustreznih sankcij.« Vsak, ki ima izkušnje z življenjem v večstanovanjski stavbi, seveda ve, da je soglasje s sosedi pogosto težko doseči, a je kljub temu potrebno, kakršnakoli že je zakonodaja.