Kje gradi Slovenija?

V dobrem desetletju 2010– 2022 smo v Sloveniji izgubili 8568 hektarjev kmetijskih zemljišč, od tega četrtino ali 2080 hektarjev s pozidavo, preostanek z zaraščanjem. Kritično pri tem je, kot navajajo na kmetijskem ministrstvu, da se pri nas za pozidavo, kar pomeni nepovratno uničenje, namenjajo večinoma najkakovostnejša kmetijska zemljišča, to so njive na ravnini z visokim proizvodnim potencialom, zaraščajo pa se predvsem travniki in kmetijska zemljišča z nižjim proizvodnim potencialom, ki so manj ugodna za obdelavo.

Kmetijsko ministrstvo zdaj le predlaga konkretnejše ukrepe, kot je občutno zvišanje odškodnin za gradnjo na kmetijskih zemljiščih, sofinancira pa celo TV-šov »za izvajanje promocije kmetijskih zemljišč, poklica kmeta in kmetijstva«.

Epidemija covida, vojna v Ukrajini in energetska kriza so ob vse izrazitejši podnebni krizi zadnja leta dodatno opozorili na šibkost verig za oskrbovanje s hrano ter nestalnost cen hrane. Jasno je postalo, da bodo morale države zaradi podnebne krize okrepiti prehransko varnost in samooskrbo. Vendar v Sloveniji do zdaj za to nismo storili kaj dosti, saj se je politika osredotočala na izboljšanje energetske samooskrbe, ne pa tudi prehranske. Tako se je recimo v letih 2020– 2023 (za leto 2024 še ni podatkov) stopnja samooskrbe z zelenjavo znižala z 48 odstotkov na 33, pri krompirju s 60 odstotkov na manj kot 40. Če bi na primer po dosedanjih načrtih zgradili drugi blok jedrske elektrarne v Krškem, bi bilo za to spet nujno uničenje najboljših kmetijskih zemljišč. Za gradnjo bi bilo po sedanjih ocenah treba zagotoviti 312 hektarjev dodatnih zemljišč v Krškem, kar 67 odstotkov ali 209 hektarjev pa bi bilo ravno najboljših kmetijskih zemljišč, razkriva predinvesticijska dokumentacija. Odkup teh zemljišč bi skupaj stal okoli 110 milijonov evrov.

Kmetijsko ministrstvo ima sicer podrobno analizo kmetijskih zemljišč že več kot leto dni. A najboljša zemljišča v Sloveniji ne izginjajo zaradi gradnje elektrarn, njive izginjajo zaradi pozidave, torej širitve naselij in z njimi povezane infrastrukture. »Gre za najkakovostnejša kmetijska zemljišča v ravnini,« piše v analizi. S pozidavo je bilo v zadnjem desetletju nepovratno izgubljenih skupno 2080 hektarjev kmetijskih zemljišč, kar je površina 14 Blejskih jezer. »Zaraščene površine lahko kadarkoli vzpostavimo nazaj v kmetijsko rabo, pozidava pa trajno degradira površino oziroma tla, ki so neobnovljiv naravni vir,« opozarjajo, »najboljše njivske površine imajo največje donose, najmanj omejitev pri izbiri kultur in načinov pridelave ter omogočajo večjo konkurenčnost pridelave glede na ostala zemljišča, s čimer k prehranski varnosti prispevajo največji delež.«

V Sloveniji imamo sicer v rabi skupno 595 tisoč hektarjev kmetijskih zemljišč, od tega jih je kar 75 odstotkov na območjih s slabšimi možnostmi za kmetijsko dejavnost. Po zadnjih podatkih Eurostata za leto 2020 spadamo v skupino držav z najnižjim deležem njivskih površin na prebivalca. »Imamo le 0,08 hektarja njivskih površin na prebivalca, kar je zelo skrb zbujajoč podatek, če je predpostavka, da povprečen človek na leto potrebuje 780 kilogramov hrane. Za pridelavo takšnih količin hrane je potrebnih 0,45 hektarja kmetijskih zemljišč na prebivalca, od tega 0,21 hektarja njivskih ter 0,24 hektarja travniških površin,« navajajo na ministrstvu in strnejo: »Po ocenah je bila v zadnjih desetih letih izgubljena prehranska varnost za več kot 20.000 prebivalcev Slovenije. Vsak izgubljeni hektar njivske površine odvzame kruh za prehrano desetih ljudi.«

Varovalke, ki naj bi pred pozidavo varovale najboljša ravninska kmetijska zemljišča, v zakonodaji sicer so, a so očitno premostljive, pomembno besedo imajo namreč občine in klasične »razvojne vizije«, pri katerih so postranska škoda vedno kmetijska zemljišča. Spomnimo se na primer avtomobilske lakirnice Magne, ki je v mirovanju, zanjo pa so namenili skoraj sto hektarjev najboljših kmetijskih zemljišč. Na nepremičninskih portalih je recimo tudi zdaj mogoče najti oglase, v katerih prodajalci prodajajo kmetijsko zemljišče z obljubo skorajšnje prekvalifikacije v zazidljivo zemljišče. Ena takih je recimo dobrih 8300 kvadratnih metrov velika parcela v občini Domžale: »Za nepremičnino je bila v letu 2023 oddana pobuda za spremembo namenske rabe iz kmetijskega v stavbno zemljišče, in sicer na podlagi izdelane idejne zasnove za gradnjo desetih dvojčkov in ene samostojne hiše.« Prodajalec hoče za kvadratni meter 100 evrov, na istem območju pa se kmetijska zemljišča prodajajo po 13 ali 15 evrov za kvadratni meter.

Kmetijsko ministrstvo pod ministrico Matejo Čalušić po desetletjih napačnega vodenja zemljiške politike zdaj predlaga ukrepe za varstvo najboljših kmetijskih zemljišč, zlasti njiv, v javni obravnavi je predlog sprememb zakona o kmetijskih zemljiščih. Pospešiti želi določitev tako imenovanih območij trajno varovanih kmetijskih zemljišč v občinah. Ta institut je bil že pred več kot desetimi leti (2011) uzakonjen ravno z namenom, da bi se preprečila pozidava najboljših kmetijskih zemljišč in opuščanje kmetovanja na njih, vendar do danes nobena lokalna skupnost v Sloveniji v svojih prostorskih aktih ni določila območij trajno varovanih kmetijskih zemljišč. Razlogov za to je več, prvi je seveda nezainteresiranost občin. Ministrstvo predlaga dva ukrepa. Samo naj bi pripravilo strokovne podlage za ta območja za celotno državo in na temelju teh bodo občine lahko pospešile postopke vključitve območij trajno varovanih kmetijskih zemljišč v svoje prostorske akte. Hkrati bodo morale v prostorske akte prevzeti območja trajno varovanih kmetijskih zemljišč v lasti Republike Slovenije, ki jih bo vlada določila z uredbo; skupno naj bi šlo za okoli 30 tisoč hektarjev kmetijskih zemljišč. Po predlogu bodo imele občine pet let časa za uskladitev prostorskih aktov, ministrstvo pa bi jih spodbudilo tudi s posebnim razvojnim dodatkom. »Ta dodatek bi občinam s povprečnino zagotavljal stalni prihodek in jih motiviral za varovanje ključnih površin. Trajna zaščita kmetijskih zemljišč je namreč investicija, ki omogoča dolgoročno prehransko varnost celotne države,« utemeljujejo na ministrstvu.

Predlagajo tudi občutno višje odškodnine za investitorje, ki vložijo vlogo za izdajo dovoljenja za gradnjo objekta, s katero bodo posegli na kmetijsko zemljišče. Na zvišanje teh odškodnin se je v Vestniku že odzval Roman Žveglič, zdaj že nekdanji predsednik Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije (KGZS): »Ko bo enkrat strošek kmetijskih zemljišč 30 odstotkov stroška investicije, se bo tudi investitor začel spraševati, ali ima smisel graditi na najboljših kmetijskih zemljiščih ali pa bo iskal cone, kjer so že objekti, ki so nefunkcionalni in se lahko podrejo, ali degradirana zemljišča in podobno.«

Odškodnina zaradi spremembe namembnosti se izračuna kot zmnožek tlorisne površine kmetijskega zemljišča in faktorja za konkretno zemljišče. Ta se povečuje s kakovostjo zemljišč in zdaj znaša od 0,5 evra do 20 evrov. Po sedanjem predlogu ministrstva pa bi bili faktorji občutno višji in bi znašali od pet do kar 300 evrov. Seveda je to šele predlog, ki ga čaka še javna razprava. Nobenega dvoma ni, da bo pritiskov na ministrstvo in vlado veliko, saj zemljišča za gradnjo danes sodijo med najzanimivejše naložbe, ki omogočajo hiter zaslužek.