Ko nehaš graditi, umreš

Nikoli nisi tako bogat, da za pomoč ne bi potreboval prijatelja – sploh v stiski. Kdor malo da, veliko da. Prva hiša se gradi za soseda, druga za sorodnika, tretja zase. Vsak je sam svoj mojster. Nikar na silo, raje vzemi večje kladivo. Če je lepo postrani, je tudi dobro.

V času ustvarjanja monografije Samograditeljstvo sta avtorja, mlada arhitekta Anja Trobec in Jernej Girandon, opravila anketo, s katero sta raziskovala, kako posamezniki dojemajo sodelovanje na delovnih (samo)graditeljskih akcijah, ki vselej temeljijo na pomoči bližnjim in sosedski solidarnosti. Vsakega izmed anketirancev sta med drugim povprašala tudi po samograditeljskih rekih in mislih, izrečenih med delovnimi akcijami. Njihove modrosti, navedene v prvem odstavku, slikovito pričajo o naravi in zakonitostih, pa tudi o nekaterih pasteh tako obsežnega in velikopoteznega projekta, kot je gradnja doma v lastni režiji. Eden od teh rekov, ki smo ga izbrali za naslov članka, denimo govori o kruti resničnosti gradnje doma z lastnimi rokami, saj je to pogosto ne le dosmrten, temveč neskončen projekt in še po smrti samograditelja pade na pleča njegovih dedičev. Ja, čeprav avtorja samograditeljstvo podpirata in želita z monografijo pravzaprav ne le »obuditi zavest o tej pomembni dejavnosti«, temveč tudi razbliniti vzvišena stališča, ki jih ima arhitekturna stroka do tega početja, vztrajno opozarjata, da gradnje doma v lastni režiji ne smemo romantizirati, saj gre za sila zahteven in naporen proces, ki ni primeren za vsakogar.

Jernej Girandon pri tem izhaja iz lastnih izkušenj, ki so v sklepnem delu monografije natančno popisane in dokumentirane. Arhitekt je pred leti na Gorjuši, v majhni vasici, ki leži na zakraselem levem bregu rečice Rače, sam oziroma ob pomoči sorodnikov in prijateljev zgradil družinski dom. V samogradnjo, ki je temeljila na strategiji recikliranja materialov, so v dveh letih vložili 3733 ur dela, pri katerem je sodelovalo dobrih 30 arhitektovih bližnjih. Na podlagi njegovih izkušenj sta avtorja ustvarila obsežen priročnik, »zbirko bistvenih stvari, ki naj bi današnjemu samograditelju v času informacij in dezinformacij pomagale pri načrtovanju gradnje in izvedbi gradnje v lastni režiji«. S priročnikom, ki natančno popiše vse faze procesa, od načrtovanja prek birokratskih godelj do izvedbe, sta želela osvetliti tudi teme, »ki današnjega človeka strašijo in s tem odvračajo od samogradnje«. Čeprav vztrajno opozarjata na zahtevnost tako velikopoteznega početja, vendarle ugotavljata, da je to na koncu sila nagrajujoče, po njunih besedah gre za »izjemno intenzivno življenjsko izkušnjo s številnimi zgodbami«.

Girandon v pogovoru za Mladino razloži, da se za samogradnjo praviloma odločijo tisti, ki se lahko zanesejo na podporo skupnosti. »Pomembno je tudi, da znamo presoditi svoje sposobnosti in smiselnost izvedbe posameznih del v lastni režiji,« opozori izkušeni samograditelj. Nadalje razloži, da je največja past sodobnega samograditeljstva zbiranje pravih informacij, zato so v monografiji tudi metodološki napotki, kje in kako lahko najdemo ustrezna pojasnila. »Zelo veliko težav lahko povzročijo hitre spremembe in s tem oddaljitev gradnje od projektov, to lahko vodi v nepredvidene napake, ki včasih pripeljejo tudi do postopka spremembe gradbenega dovoljenja, kar pa pomeni dodaten čas, denar in odlog pri pridobivanju uporabnega dovoljenja, ki je pogoj za hišno številko,« pravi.

Ko sistem odpove

Prastara praksa samograditeljstva ima pri nas bogato tradicijo – »bilo je pravilo, ne izjema,« zapišeta avtorja – a je zadnja desetletja, nekje od osamosvojitve države, precej zapostavljeno. Zdaj domove raje kupujemo, kot gradimo, to pa je po mnenju avtorjev monografije posledica tega, da so se domovi spremenili v tržno dobrino, namesto da bi jih obravnavali kot pravico.

Ugotavljata, da romantiziranje samogradnje »zbuja predstavo o preprostejših in bolj izpolnjujočih časih«. V tem prepoznavata protislovje, saj je samograditeljstvo absolutna norma v državah v razvoju, tam je nuja, ne izbira. Zaradi vse bolj astronomskih cen nepremičnin, nenehnih spodrsljajev (napol neobstoječe) stanovanjske politike in pomanjkanja tiste sorte redkih ptic, ki jim pravimo obrtniki, pa samograditeljstvo za nekatere tudi pri nas postaja nuja. »Ko sistem odpove, je včasih treba preprosto zavihati rokave,« avtorja zapišeta v uvodnem nagovoru. V samograditeljstvu prepoznavata eno od redkih možnosti, kako lahko tisti, ki se finančno preprosto ne morejo znajti na (čedalje bolj neprizanesljivem) trgu nepremičnin, sami rešijo stanovanjski problem.

Anja Trobec v pogovoru za Mladino najprej odločno pove, da je naša stanovanjska politika šibka in neartikulirana. Meni, da bi bilo lahko samograditeljstvo zato logičen odgovor na to pomanjkljivost, pri tem pa prepoznava paradoks, saj se je samograditeljstvo razcvetelo predvsem v času socializma, torej v obdobju, ko so nastajala tudi najbolj ambiciozna stanovanjska naselja. »Prav ta dediščina socializma je glavni razlog, zakaj stanovanjska preskrba danes še ni v popolnem razsulu,« pravi. Zato se ji zdi nenavadno in protislovno, da je danes, ko sta gradbeni material in znanje dostopnejša kot kadarkoli prej, želja po samograditeljstvu večidel izginila. »Včasih so ljudi gnale močne amaterske ambicije, iz čiste strasti so gradili betonske ladje in si upali sanjati,« pravi arhitektka. »Danes se sanje ne gradijo več, ampak se kupujejo.« Meni, da imamo ljudje »potrebo po oblikovanju svojega prostora, po ustvarjanju z lastnimi rokami in uživanju v rezultatih svojega dela. A namesto tega smo odtujeni od samega procesa; gradnjo doma apatično prepuščamo trgu in strokovnjakom, kot da je bilo že od vekomaj tako in kot da drugače sploh ne bi moglo biti.«

Slepe pege

Arhitekt in kolumnist Miloš Kosec v spremni besedi monografije Samograditeljstvo opozori, da imajo arhitekti do samograditeljskih postopkov vzvišen in pokroviteljski odnos. Prepričan je, da so se dolžni temu odnosu upreti in da samograditeljstvo raziskujejo kot »vzporeden in množičen fenomen, ki je pomemben za korekcijo slepih peg arhitekturnega poklica«. Ob tem opozori tudi na »škodljivo razdelitev vplivnih con« oziroma na to, da so v domeni arhitektov predvsem mesta, v predmestja in na podeželje pa načeloma ne posegajo. »Arhitektom so ostala velika gradbišča znotraj urbanih centrov, v zameno pa smo se odpovedali dejavnemu poseganju v bivalno okolje večine prebivalstva,« zapiše Kosec. Jernej Girandon meni, da je odnos do samograditeljstva prežet z negativno mislijo, kar izhaja predvsem iz nerazumevanja fenomena: »Gre za izjemno strategijo, ki je reševala stanovanjsko stisko celotnih generacij, zato si samograditeljstvo po desetletjih nerazumevanja končno zasluži ponovno strokovno obravnavo.«

Tudi Anja Trobec opaža, da se je arhitekturna stroka večinoma umaknila s podeželja in tako bivalno okolje večine prebivalstva prepustila naključnemu razvoju. »V zameno za peščico doslednih, a izoliranih arhitekturnih realizacij se odmika od svojega temeljnega poslanstva – oblikovanja trajnostnega in kakovostnega bivalnega okolja za vse,« pravi. Če poenostavimo: danes prevzema arhitekturna stroka vlogo predvsem pri gradbenih projektih, ki jih napajajo velike vsote denarja, sleherniki pa so prepuščeni sami sebi. Anja Trobec opaža, da »arhitektura pogosto nastaja le tam, kjer ni finančnih omejitev«. Ravno zato je prepričana, da arhitekturna stroka, če želi izboljšati kakovost grajenega prostora, ne sme zatirati samograditeljstva, temveč ga mora podpirati in se vanj vključevati.

Skratka, naklonjenost samograditeljstvu, ki jo izražajo avtorja monografije in pisec spremne besede, ni v nikakršnem nasprotju z idejo, da je vloga arhitekta ključna pri gradnji kakovostnih bivalnih objektov. Anja Trobec je pravzaprav prepričana, da je nelagodje arhitekturne stroke v odnosu do samograditeljstva povsem neupravičeno: »Samograditeljstvo ne pomeni zanikanja arhitekturnega načrta, temveč njegovo drugačno uresničitev – brez klasičnih gradbišč in poklicnih izvajalcev.« Med samograditeljstvom in mislijo, da je arhitekt ključen pri ustvarjanju kakovostnega bivalnega prostora, torej ni nikakršnega neskladja. Pravzaprav je nasprotno. »Arhitekturna stroka ima priložnost kultivirati samograditeljske prakse in jih povzdigniti na višjo raven,« pravi Anja Trobec. Ob tem poudari, da težava nikakor ni v samograditeljih, temveč predvsem v arhitektih, saj ti »pogosto ostajajo ujeti v elitističnih vzorcih razmišljanja, namesto da bi se ustvarjalno odzivali na dejanske potrebe ljudi«.

Kako pa lahko arhitekturna stroka ohrani svojo profesionalno avtoriteto in sočasno sodeluje s samograditelji, ki so pogosto nagnjeni k zavračanju »vsiljenega« strokovnega mnenja? Jernej Girandon najprej poudari, da bi morali arhitekti spoštovati vsakogar, ki se sam loti gradnje, saj je samograditeljstvo zares intenzivno in naporno početje. Vseeno pa meni, da je treba tudi »samograditelje nujno opozoriti, da v fazi izvedbe ne morejo več graditi ’malo po svoje’. Če si izberejo kakovostnega projektanta in nadzornega, jim ta težave rešuje in jih ne povzroča.« In doda: »Za dober rezultat je potrebno zaupanje in razumevanje vseh vpletenih.« Pravzaprav je prepričan, da sodobno samograditeljstvo ne pomeni gradnje brez stroke: »To danes ni več mogoče.«

Estetska degradacija

Jernej Girandon ne želi soditi kakovosti in estetske dovršenosti samogradenj na slovenskem podeželju, saj meni, da nima zadostnega vpogleda v posamezne samogradnje, v bran samograditeljem pa vseeno pove, da je »pomanjkanje obrtnikov res veliko, številni resnično kakovostni izvajalci pa so praviloma navadnim ljudem nedostopni«. Ko Anja Trobec razmišlja o kakovosti samogradenj na slovenskem podeželju, najprej poudari pomembnost ločevanja pojmov in pove, da samogradnje ne smemo enačiti s črno gradnjo. Slovar novejšega besedja to definira kot »gradnjo, ki ni v skladu z veljavnimi zakoni in predpisi«, samogradnja pa je po razlagi v SSKJ enostavno »gradnja, ki jo kdo opravi sam«. Kot opozori Anja Trobec: ne glede na to, ali gre za samograditeljsko ali profesionalno izvedeno stavbo, mora ta upoštevati občinski prostorski načrt. »Zakonodaja lahko bolj ali manj omeji samograditeljstvo, vendar to ne pomeni, da bo zaradi tega več ali manj stihijske gradnje. Črna gradnja je lahko narejena samograditeljsko, lahko pa z najeto profesionalno delovno silo,« pojasni.

Arhitektka opaža, da nekatere samogradnje na Slovenskem kažejo na izredno iznajdljivost in odgovoren odnos do prostora, sočasno pa priznava, da se večina spoprijema s tehničnimi in estetskimi izzivi. Pravi, da si lahko običajen samograditelj razmeroma brez težav zagotovi streho nad glavo oziroma preprost in funkcionalen dom, torej tipično opečnato hišo z nerazgibanim tlorisom, majhnimi okni in tankoslojnim ometom. »A ko gre za presežne arhitekturne rešitve, napredne materiale ali sofisticirane detajle, se naloga močno zaplete,« trdi. In nadaljuje: »V današnji družbi, kjer je bivanje postalo del potrošniškega procesa, samogradnja ni več samoumevna niti vizualno zaželena.« Opaža, da hiša danes ni več le dom, temveč tudi sredstvo za opozarjanje na status: »V tej enačbi je samograditeljstvo pogosto razumljeno kot sinonim za neuspeh ali celo družbeno sramoto.«

Pri poskusih presežnih arhitekturnih rešitev lahko tehnični in estetski izzivi, ki jih omenja arhitektka, privedejo do dokaj poraznih rezultatov in ti so na našem podeželju precej pogost pojav. Za uvid v to niti ne potrebujemo poglobljenih arhitekturnih analiz, temveč se lahko po dokaze preprosto odpravimo na teren, na primer v katerokoli predmestno naselje, v katerem slehernik na petminutnem sprehodu naleti na kakšno estetsko vprašljivo samogradnjo. Petdeset odtenkov slovenskih fasad v divjih fluorescenčnih barvah, okna nesorazmernih dimenzij in strehe z nakloni, ki kljubujejo zakonitostim arhitekture in fizike, so nekatere od značilnosti improviziranega in eklektičnega kolaža slogov, ki kroji našo podeželsko in predmestno arhitekturno krajino. Ja, zdi se, da lahko samograditeljstvo, še posebej, če v proces ni vpletena stroka – njeno pomoč pa marsikateri »sam svoj mojster« trmasto zavrača, saj »zna sam najbolje« – vodi v estetsko degradacijo arhitekturne krajine in urbanistično kaotičnost podeželja. V tem kontekstu se zdi samograditeljstvo dvorezni meč. A Jernej Girandon poudarja, da bi »morala biti etična izbira rešitve stanovanjske stiske pred estetiko«. Dokler torej ljudem uspe zgraditi streho nad glavo, niti ni tako bistveno, ali je ta streha grda. Tudi Anja Trobec je prepričana, da so tovrstne kritike pogosto napačno usmerjene: »Glavni problem ni samograditeljstvo, pač pa odsotnost regulativnih in načrtovalskih politik, ki bi ga znale usmerjati in kultivirati.«