Večnamenski romski centri – superprojekt, do katerega pa ima dostop le peščica Romov

»Kadar govorimo s predstavniki centra za socialno delo, šole ali pa zdravstva, vedno pravijo: pošiljajte otroke v vrtec in šolo. Pa jim včasih rečem, če se že toliko ukvarjate s šolo in vrtcem, dajte se vsaj toliko še z vodo in elektriko. Precej lažje bi bilo pošiljati otroke v šolo, če bi imeli to dvoje,« je novembra lani ob našem obisku ribniških Romov tarnala Jasna Hudorovič iz romskega naselja Goriča vas, enega od treh neformalnih in komunalno neurejenih romskih naselij v občini. Gre za eno izmed občin z romsko manjšino, kjer zakon ne predvideva niti romskega svetnika in je prepad med Romi in občinskimi oblastmi še očitnejši. V petek objavljeni javni razpis za financiranje »mreže večnamenskih romskih centrov« predvideva tak center tudi v Ribnici. Pa ga bodo res dobili? O kakšnih centrih je sploh govor? Kaj je njihov namen? In kaj bi bilo treba storiti, da bi tovrstni smiselni, a sporadični projekti postali dolgoročno učinkovit pripomoček za izhod iz več desetletij romske bede?

Za vzpostavitev desetih romskih centrov je zagotovljenih 5,5 milijona evrov, 80 odstotkov jih zagotavlja evropski socialni sklad. V njih naj bi se izvajale aktivnosti, namenjene »krepitvi in izboljševanju socialno-ekonomskega položaja pripadnikov romske skupnosti, dvigu kakovosti njihovega življenja, spodbujanju in krepitvi njihovega vključevanja v širšo skupnost ter vzpostavljanju zaupanja in sodelovanja z večinskim prebivalstvom«. Sami smiselni in nujni cilji.

Da bi lažje razumeli, za kaj gre, moramo nekoliko v preteklost, kakih 15 let. Tedaj se je v Sloveniji začel prvi tovrstni (tudi evropsko sofinanciran) projekt dela z romsko skupnostjo. Pri njem so sodelovali tudi Romi, in sicer v samih romskih naseljih, program pa je nosil učen naslov »Dvig socialnega in kulturnega kapitala v okoljih, kjer živijo Romi«. Vse to je bilo tedaj nekaj povsem novega. »Osnovna ideja je bila, da je treba v središče projektne ideje postaviti romsko naselje. Drugače od prejšnjih projektov, ki so Rome iztrgali iz naselja, jih odpeljali recimo v center za socialno delo in tam opravili aktivnost ter jih vrnili v naselje,« pojasnjuje vodja tedaj revolucionarnega načina dela z Romi dr. Miran Komac in dodaja, da je šlo hkrati za idejo, ki je govorila o »nuji celostnega pristopa, od prostora, izobraževanja, kulture, ekonomije«. Pomemben del projekta je bila namreč tudi komunalna ureditev nekaj romskih naselij, v katere so postavili večnamenske centre. Ureditev naselij je bila kakopak izvedljiva le v občinah, kjer so občinske oblasti naklonjene urejanju teh neurejenih naselij. Komac še opozarja, da je pri teh projektih nasploh »brez aktivne vloge občinskih oblasti, začenši z županom, uspeh običajno omejen«.

Uspeh projektov, ki jih razpisuje država in financira Evropska unija, je paradoksalno še najbolj odvisen od dobre volje lokalnih oblasti.

Novi način dela z romsko skupnostjo, ki je prvič torej potekal med letoma 2010 in 2013, je predvideval postavitev večnamenskega centra v romsko naselje. Tak center je potem točka, kjer se izvajajo številne aktivnosti – od romskega vrtca, priprave otrok na osnovno šolo, učenja slovenščine, do dela z romskimi starši na vseh ravneh, tudi glede možnosti izobraževanja in zaposlovanja, plačevanja računov, opravkov pred upravnimi organi … Skratka, gre za pomoč pri reševanju različnih vsakdanjih tegob in težav, ki povprečnemu prebivalcu, ki živi urejeno življenje, ne pomenijo posebnih ovir v življenju, Romom pa.

A ko so se evropska sredstva porabila, so se končale tudi aktivnosti. Ali bolje rečeno – njihovo morebitno nadaljnje izvajanje, morda vsaj v okrnjeni obliki, je bilo prepuščeno dobri volji lokalnih oblasti. Država je sicer (ponovno evropsko financiran) projekt večnamenskih romskih centrov oživila med letoma 2017 in 2021, v centrih pa se zadnja leta občasno izvajajo projekti učne pomoči, ki jih tudi v veliki meri sofinancira Evropska unija, izvajajo pa Centri šolskih in obšolskih dejavnosti. Tako nekako skozi leta vztraja devet večnamenskih centrov v romskih naseljih oziroma ob njih.

Novi razpis predvideva štiriletno delovanje desetih večnamenskih centrov, a to nikakor ne pomeni, da bo vzpostavljenih deset novih centrov v naseljih, kjer jih sedaj ni. Nasprotno, to dejansko pomeni zgolj to, da bodo v obstoječih centrih lahko pridobili sredstva in ponovno obudili nekatere aktivnosti. Ne gre namreč za sredstva, s katerimi bi se nabavljali in postavljali kontejnerji, v katerih potem delujejo centri, pač pa za programska sredstva. Razpis jasno določa, da se program lahko izvaja le v primernih prostorih. Zanje pa mora poskrbeti nekdo drug. V današnjih razmerah, ko država predvsem gleda stran, so to lahko le lokalne oblasti. Pri njih mora torej obstajati pripravljenost, da se v neko naselje postavi tak objekt, in tudi pripravljenost, da se postavitev financira. Naklonjenost takšnemu ali drugačnemu urejanju neurejenih romskih naselij pa je na občinskih ravneh prej izjema kot pravilo.

Težava je torej v tem, da ni kontinuitete dela niti v nekaj že obstoječih romskih naseljih. In sicer zato, ker država tega ne uredi sistemsko – da bi bile torej omenjene aktivnosti v zakonodaji predvidene kot redne in financirane iz proračuna. Morebitna občasna evropska sredstva bi tako bila le še dodaten plus. »Nujna bi bila permanentna prisotnost v naseljih, iskanje možnosti za ekonomsko osamosvojitev in za pobeg iz romskega naselja, tistim, ki to želijo,« pravi Komac. Ker pa ni tako, se kar naprej vračamo k prvi težavi. In tu se velja ponovno spomniti na Komačevo opozorilo, da je uspešnost teh projektov, ki jih razpisuje država, v veliki meri pa financira Evropska unija, na koncu še najbolj odvisna od dobre volje lokalnih oblasti. Odvisna torej od posameznih županov in občinskih svetnikov. Le od njihove volje bo na primer odvisno, ali bo v sklopu najnovejšega projekta zaživel tudi kak nov večnamenski romski center. Na primer v Ribnici. Pravzaprav bi glede na pogoje v razpisu le v Ribnici lahko dobili dodaten večnamenski (romski) center. Da se bo to dejansko zgodilo, bo potrebno tvorno sodelovanje (in nekaj javnih sredstev) z ribniškim županom Samom Pogorelcem. Gre za župana, ki morebitno napeljavo vode v naselja pogojuje s plačevanjem računov, pošiljanjem otrok v šole in pospravljanjem okoli romskih barak. In gre za župana, ki je nad urejanjem romskih naselij dvignil roke, češ da temu nasprotujejo krajevne skupnosti.

Evropska sredstva bi se morala stekati predvsem v pozabljena in neurejena romska naselja, pa se ne.

Sredstva za preostalih devet romskih centrov bo brez dvoma uspelo pridobiti že utečenim programom, delujočim večnamenskim centrom. Ti so v občinah Krško, Novo mesto, Črnomelj, Škocjan, Kočevje, Trebnje, Grosuplje, Beltinci in Črenšovci in bodo torej lahko naslednjih nekaj let Romom ponudili nekaj več različnih oblik pomoči. V preostalih okoli 70 večjih in predvsem manjših romskih naseljih v Sloveniji, kjer tega že doslej niso bili deležni, pa ne bo nič drugače kot doslej.

Za večino Romov torej tudi poslej ne bo nič kaj več pregovornega »korenčka«, le vedno več »palice«. Glede na to, kako vztrajni so v stranki NSi s predlogi za »reševanje romske problematike«, ni dvoma, da se obeta povečana represija za romsko skupnost z vsakršno vlado, katere člani bodo. V torek so ponovili svojo zavezo, da bodo uvedli izplačevanje socialne pomoči zgolj v dobrinah, prepovedali opravljanje vozniškega izpita Romom s prenizko izobrazbo, uzakonili zaporno kazen tudi za otroke med 14. in 16. letom ter omogočili izločitev »problematičnih« romskih otrok iz šol in njihovo šolanje v »posebni instituciji«.