Ukinimo vse! Zakaj pa ne?

Ameriški predsednik Donald Trump je prejšnji mesec naročil temeljito revizijo državnega financiranja nevladnih organizacij, ki »spodkopavajo nacionalni interes«, cilj naj bi bil financiranje uskladiti z ameriškimi interesi in prednostnimi nalogami nove administracije. Povedano drugače, naročil je rezanje denarja za nevladne organizacije, ki mu gredo preveč v nos oziroma bi si mu upale v prihodnje ugovarjati. Lahko si samo predstavljamo, kakšno veselje je moralo ob tem preplaviti vilo na ljubljanski Trstenjakovi ulici, kjer domuje SDS – bilo je, kot bi opisovali njihove najlepše sanje.

V SDS imajo »nevladne organizacije«, kar jim je seveda uspelo pretvoriti v propagandni izraz, od nekdaj za sovražnike številka ena. Janez Janša je v času zadnje vlade ves svoj gnev usmeril na ljubljansko Metelkovo ulico 6 in organizacije na tem naslovu – te delujejo predvsem na področjih neodvisne umetniške produkcije ter raziskovanja in zagovorništva manjšin – poskušal celo deložirati. Zaradi nevladnikov nimamo dovolj domov za starejše! Zaradi nevladnikov imamo zastoje na cesti! Zaradi nevladnikov si ne moremo privoščiti helikopterjev za gašenje požarov! Če bi zmagali na naslednjih volitvah, v SDS napovedujejo, da bodo tokrat sneli rokavice. Z novo ameriško administracijo, napoveduje Janša, bodo raziskali domnevno nezakonito financiranje nevladnih organizacij iz tujine, z dopolnitvami ustavnega reda pa med drugim zaščitili »demokracijo kot vladavino izvoljenih«.

A še nekaj se je zgodilo pretekli teden. Ob besednem spopadu med Trumpom in ukrajinskim predsednikom Volodimirjem Zelenskim v SDS niso bili več gotovi, kam se postaviti. Na stran evropskih voditeljev, ki so se zgražali nad načinom, kako se je obnašal Trump, in se postavili v bran Zelenskemu? Ali ob bok madžarskemu prijatelju Viktorju Orbánu, ki je zapisal, da se je Trump »pogumno zavzel za mir«? A jim je uspelo najti neko sredinsko, a licemersko pot. Usedli so se na dva stola hkrati.

»Zaradi povečanih obrambnih izdatkov ni potrebe po bistvenem krčenju sredstev za obstoječi način življenja v Evropski uniji,« je tako miril Janša. Precej denarja bi lahko zbrali denimo že s »prenehanjem subvencioniranja posameznih nerazumnih ukrepov ’zelenega prehoda’«, »zavarovanjem zunanjih meja EU« ali pa, še bolje, »ukinitvijo fondov za plačevanje ’woke’ projektov doma in po svetu«. Seveda je Janši uspelo najti način, kako ne reči nič žalega čez Trumpa, mu ostati zvest, obenem pa za težave, ki jih je Trump pomagal zakuhati, ponujati prav Trumpove recepte.

A te recepte je SDS oziroma Janša že uporabil. Ko smo se v Sloveniji spopadali z epidemijo bolezni covid-19, je Janševa vlada predlagala, naj se denar odvzame nevladnikom. Ko so Slovenijo predlani prizadele katastrofalne poplave, so v SDS navijali, naj se denar najde pri nevladnikih.

Nevladniki nimajo svojega sedeža v ljubljanski vili, ne igrajo golfa na Mavriciju z največjimi dobičkarji v zdravstvu ali se hladijo na njihovih jahtah.

In tudi zdaj, ko naj bi bilo treba povečati obrambne izdatke, Janša pravi, naj vzamemo nevladnikom. V SDS, ob podpori Nove Slovenije, priporočajo, da bi pohiteli in cilj famoznih »dveh odstotkov« BDP za obrambo, ki ga dolgujemo zvezi Nato, dosegli že prihodnje leto. To pomeni, da bi od nekod morali vzeti dodatnih 400 milijonov na leto. Pri nevladnikih, seveda. A kaj to pomeni? Da bi morali odtegniti denar organizacijama, ki po podatkih Erarja prejmeta največ javnih sredstev – Rdečemu križu Slovenije in Zavodu sv. Stanislava – in sta skupaj v zadnjih petih letih prejeli okoli 70 milijonov evrov? Ali raje različnim gasilskim in kulturnim društvom, ki jih bomo prav tako našli v skupini nevladnikov? Seveda ne, opoziciji so v napoto zgolj specifične organizacije.

»Tudi tokrat so tarča tisti nevladniki, ki načrtno gledajo vsakokratni oblasti pod prste in pazijo, da nam ne ugrabijo države,« pravi Goran Forbici, direktor krovne mreže slovenskih nevladnih organizacij CNVOS. »Kot pri vseh desnih populistih je tudi odnos naše opozicije do nevladnikov malce shizofren. Nenehno bi jih ukinjali, a hkrati brez njih ne morejo. Vsaka politika instantnih rešitev pač nujno potrebuje fantomske krivce. Če v Sloveniji ne bi imeli družbenokritičnih nevladnikov, bi si jih v opoziciji najverjetneje kar izmislili.«

Že tako imajo na desnici največkrat v zobeh tistih 10, morda 15 organizacij z nekaj deset zaposlenih, njihov skupni letni proračun pa tudi ni večji od šest do sedem milijonov evrov, od česar je slovenskih davkoplačevalskih sredstev za manj kot dva milijona, razlaga Forbici. Najpogosteje se zaganjajo v skupno iniciativo nevladnikov Glas ljudstva, v kateri je zbranih okoli 100 organizacij in je odločno nastopila proti prejšnji Janševi vladi. Po podatkih, ki so jih pripravili v vladi, naj bi vse organizacije iz te iniciative leta 2023 prejele okoli 4,4 milijona evrov. Nekatere med njimi nič, kakšne samo nekaj sto, morda tisoč evrov. Na vrhu lestvice organizacij najdemo Slovensko filantropijo, ki dela čudeže na področju prostovoljstva, ter Društvo za nenasilno komunikacijo in Društvo SOS telefon, organizaciji, ki se ukvarjata s preprečevanjem nasilja, predvsem nad ženskami. So to organizacije, ki bi jim morali odvzeti javni denar?

»Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja (PIC) je na primer lani od države prejel 65 tisoč, Amnesty International Slovenija 65 tisoč evrov, Inštitut 8. marec pa sploh ne prejema javnega denarja,« o organizacijah, ki so del Glasu ljudstva, razlaga Forbici. »Predvsem pa ti nevladniki nimajo svojega sedeža v nobeni ljubljanski vili, ne igrajo golfa na Mavriciju z največjimi dobičkarji v zdravstvu ali se hladijo na njihovih jahtah. Niso lastniki razkošnih hiš na Bledu, ki bi jih lahko oddajali za 600 evrov na noč, nimajo na črno zgrajenih vil z bazenom v Parecagu, niti zanje sestrične ne plačujejo računov z gotovino neznanega izvora.«

Forbici ima prav. Bolj kot majhni nevladniki, se izkaže zmeraj znova, so prav desni mogotci tisti, ki se kopajo v javnem denarju. Zakaj ne bi potem raje pritisnili nanje?

V SDS so si v letih oblikovali mrežo organizacij, ki jim omogočajo črpanje javnih sredstev. Zakaj ne bi odtegnili torej sredstev Novi univerzi, ki jo vodi dr. Peter Jambrek in ki je prav s pomočjo bivših Janševih vlad pridobila koncesije in ji zdaj država nakazuje denar za izvajanje dejavnosti? Lani ji je visokošolsko ministrstvo nakazalo več kot dva milijona evrov. Ali pa Združenju za vrednote slovenske osamosvojitve, nereprezentativni veteranski organizaciji, ki je zrasla na zelniku SDS in ji bomo letos namenili 150 tisoč evrov? In ne nazadnje: če so nevladne organizacije lahko vir denarja za obrambo, zakaj denarja ne bi poiskali pri katoliški cerkvi, ki je prav tako nevladna organizacija? Katoliška cerkev je lani prejela več kot 2,5 milijona evrov samo za plačilo socialnih prispevkov verskih uslužbencev, Slovenska škofovska konferenca (SŠK) 260 tisoč evrov, zgolj ljubljanski šolski Zavod sv. Stanislava pa več kot tri milijone, leto pred tem pa šest milijonov evrov.

Na škofovsko konferenco smo se obrnili z vprašanjem, ali jih nič ne skrbi, ko v opoziciji napovedujejo reze v nevladni sektor. Tiskovni predstavnik katoliške cerkve Gabriel Kavčič nam je odgovoril, naj se raje obrnemo na politike, da pojasnijo, katere nevladnike so imeli v mislih. »Katoliška cerkev je hvaležna za državna sredstva, ki jih lahko namenimo v dobro naše družbe. Rezultati so preverljivi in transparentni,« je še dodal.

A tudi stranka SDS je po podatkih Erarja lani prejela okoli 1,3 milijona evrov javnih sredstev, Nova Slovenija pa pol milijona evrov. Za plače poslancev SDS je državni zbor minulo leto namenil 1,5 milijona evrov, za Novo Slovenijo pa skoraj 480 tisoč evrov. Najbolje plačana poslanka in vodja poslanske skupine SDS Jelka Godec je lani prejela skoraj 70 tisoč evrov bruto plače, Janša 55 tisoč, mladi poslanec SDS Andrej Hoivik pa nekaj več kot 49 tisočakov. Zakaj ne bi ukinili tudi financiranja opozicijskih strank? Tako bi na leto prihranili še dodatnih 3,8 milijona evrov.

Simone Weil je v eseju O ukinitvi političnih strank leta 1942, v času, ki so vladali najhujši totalitarci, zapisala, da je totalitarizem izvirni greh političnih strank. Ukinemo lahko kar vse stranke! A še več privarčujemo, če ukinemo kar celo državo.