Rusija na tleh

Ruski predsednik Vladimir Putin je 24. februarja 2022 v nagovoru ob začetku »posebne vojaške operacije« dejal, da je cilj invazije »demilitarizacija in denacifikacija« Ukrajine, pri čemer je ukrajinske vojake javno pozval, naj odložijo orožje in se vrnejo domov. Uradno je Moskva trdila, da z operacijo brani rusko govoreče prebivalstvo v Donbasu pred »genocidom« in želi strmoglaviti ukrajinsko »nacistično« oblast, ki naj bi ogrožala Rusijo. V skladu s to retoriko je bil impliciten cilj tudi zamenjava vlade v Kijevu z režimom, ki bi bil podrejen Moskvi.

In čeprav Moskva uradno ni napovedala, koliko časa naj bi operacija trajala, pa sosledje dogodkov, izjave zajetih vojakov in njihovih dokumentov kažejo, da se je Putin globoko uračunal: namesto da bi si ruska vojska razmeroma hitro, v zgolj nekaj dneh ali tednih, podredila Ukrajino, se je zaradi ukrajinskega odpora, slabih ruskih ocen političnih razmer v Ukrajini in slabo organizirane ruske vojske posebna vojaška operacija prelevila v za Rusijo najhujšo in najbolj izčrpavajočo vojno v času po drugi svetovni vojni.

Nekaj mesecev po začetku vojne, avgusta leta 2022, je Washington Post objavil pričevanja obveščevalcev: že oktobra 2021 naj bi bil tedanji ameriški predsednik Joe Biden obveščen, da se pripravlja napad. Po teh informacijah so nameravale ruske enote zavzeti Kijev »v treh ali štirih dneh«, nato naj bi bil predsednik Volodimir Zelenski odstranjen. Te načrte so nato potrdile še druge izjave ali odkritja. Rusija je napadla Ukrajino 24. februarja, 6. marca je ukrajinska vojska objavila dokumente ujetih ruskih vojakov, v skladu s katerimi naj bi bili načrti za invazijo odobreni 18. januarja 2022, Kremelj pa je nameraval državo osvojiti v 15 dneh, od 20. februarja do 6. marca. Putin je sicer kasneje sam priznal, da posebna operacija traja dlje, kot je bilo načrtovano, a ni povedal, koliko dlje. Je pa bilo očitno, da je računal na minimalen odpor.

Invazijske enote so bile, sodeč po tedaj objavljenih slikah ukrajinske vojske, opremljene celo s paradnimi uniformami, domnevno namenjenimi za proslavo zmage v Kijevu. In tudi številni predstavniki Rusije so v tistem času napovedovali podobno.

Nekdanji namestnik ruskega zunanjega ministra Andrej Fedorov je za Al Jazeero v prvih dneh vojne dejal, da bodo »naslednji dnevi ključni« in da bi lahko bila Ukrajina premagana »do 2. marca«. Drugi dan vojne je Putinov svetovalec Sergej Markov napovedal, da bo ruska vojska v treh dneh obkolila vse enote ukrajinskih oboroženih sil, Ukrajina pa da naj bi se vdala v začetku marca. »Po tem se bo začelo oblikovanje novih oblasti, nove državnosti,« je dejal Markov. Maja je BBC objavil intervju z vojakom ruske vojske, ki je dejal, da so se »premikali, kot da želimo priti do Kijeva v treh dneh«. Sodeč po njegovih izjavah so se vojaki iz njegove čete po mesecu dni bojev umaknili v Rusijo; padlih ali ranjenih naj bi jih bilo več kot polovica. Večina analitikov, ki je preučevala začetek vojne, zato predpostavlja, da je bil prvotni cilj Moskve doseči popolno zmago v približno desetih dneh in v nekaj mesecih dokončno podrediti celotno Ukrajino. Tudi taktika in premiki ruske vojske naj bi kazali na to.

Štiriindvajsetega februarja 2022 zjutraj je tako Rusija napadla na več frontah hkrati in krenila proti Kijevu, Harkovu, Černigovu, Sumiju, takoj je zavzela dele južne Ukrajine, v prvih dneh tudi mesto Herson. Ruske sile so s hitrim prodorom na Kijev in uporabo prevare (vojaške vaje in zavajanja o pogajanjih) dosegle presenečenje. Severno od Kijeva je bilo v prvih dneh razmerje med ukrajinskimi in ruskimi silami 12 : 1 v korist Rusije. A že takoj je postalo jasno, da se je Rusija na spopad slabo pripravila. Številni ruski vojaki niso vedeli, da gredo v pravo vojno, komunikacija je bila slaba, logistika pa napačna. Osrednja tarča napada je bil Kijev. V okolico prestolnice so z juga iz Belorusije hitro prodrle oklepne in mehanizirane enote, v samo mesto pa so se infiltrirale elitne specialne enote (Spetsnaz) s ciljem zavzeti vladne zgradbe. Vse to je bilo podprto z desantom na letališče Hostomel pri Kijevu in letalskimi napadi. Ključen preobrat v vojni je bila prav nezmožnost Rusije, da bi zavzeli letališče Hostomel, kamor so nato želeli množično, z zračnim mostom, prepeljati okrepitve.

Začetek vojne med Rusijo in Ukrajino tako še danes zaznamujejo slike 60-kilometrske kolone ruskih oklepnih vozil, ki se je zaradi logističnih težav, okvar, pomanjkanja goriva in ukrajinskih napadov zaustavila tik pred Kijevom. Ukrajina na začetku za sledenje premikov ruskih enot niti ni potrebovala sofisticiranih zahodnih obveščevalnih ali satelitskih podatkov, ampak se je lahko zanašala kar na aplikacijo Google Maps, ki so jo očitno uporabljali ruski vozniki v Ukrajini. Kolone napadalcev na zemljevidih so bile zaradi nizkih hitrosti označene kot zastoji v prometu. A Rusiji ni le spodletelo, da bi z blitzkriegom zasedli Kijev, tudi zavzetja drugih velikih mest so jim spodletela: Harkov na vzhodu je kljub silovitemu obstreljevanju ostal v ukrajinskih rokah, prav tako Mikolajiv na jugu. Rusiji v prvem napadu tako ni uspelo zasesti nobene prestolnice ukrajinskih regij razen Hersona. Po mesecu dni bojev, do konca marca leta 2022, je postalo očitno, da je Moskvi napad spodletel: ukrajinska vlada je preživela, Zelenski ni pobegnil iz države, kot so namigovali ruski mediji na začetku, večina ukrajinskega ozemlja je ostala zunaj ruskega nadzora.

Ruski predsednik Vladimir Putin je 24. februarja 2022 v nagovoru ob začetku »posebne vojaške operacije« dejal, da je cilj invazije »demilitarizacija in denacifikacija« Ukrajine.

Kljub temu je konec marca rusko obrambno ministrstvo razglasilo, da so bili »glavni cilji prve faze operacije v glavnem doseženi«. Napovedalo je, da je ukrajinska vojska tako oslabljena, da se lahko zdaj osredotočijo na »osvoboditev Donbasa«. V zadnjih dnevih marca in začetku aprila 2022 so se tako ruske enote umaknile iz okolice Kijeva, Černigova in Sumija, a od takrat in po zdaj že treh letih vojne Rusiji tudi Donbasa ni uspelo zavzeti. Sicer jim do tega cilja, ki so si ga sami zastavili, manjka še 20 odstotkov celotnega ozemlja, a na tem ozemlju so urbana središča: Kramatorsk, Slovjansk in Pokrovsk.

Očitno je, da je Rusija pri napadu naredila ogromno napak. Ruske obveščevalne službe so pred invazijo očitno posredovale preoptimistične in prirejene informacije, ker so podrejeni poročali to, kar je Kremelj želel slišati. Ukrajinske oborožene sile in prostovoljci so v prvih tednih pokazali nepričakovano učinkovit odpor. Seveda pa se je tudi zahodno protitankovsko in protiletalsko orožje (na primer Javelin, NLAW, Stinger), ki je začelo prihajati še pred invazijo, izkazalo za zelo učinkovito. Vojna v prvih tednih se je zato spremenila v izčrpavanje ruskih sil.

Maja 2022 je Rusija postala najbolj sankcionirana država na svetu – uvedenih je bilo na tisoče omejitev za ruske banke, podjetja in posameznike. Zamrznjene so bile devizne rezerve centralne banke, številne zahodne družbe so zapustile Rusijo. Prav nasprotno od Putinovih prvotnih zahtev po zaustavitvi širitve Nata sta Finska in Švedska maja 2022 zaprosili za članstvo v Natu in s tem zaradi ruske grožnje opustili desetletja nevtralnosti. Ta geopolitični preobrat – širitev Nata na severu Evrope – velja za eno največjih strateških posledic Putinove invazije. Dolgoročnejši učinek neuspeha se je pokazal kasneje v letu 2022, ko je moral Putin zaradi kadrovskih izgub razglasiti delno mobilizacijo (septembra 2022). Neizpolnjeni cilji so torej prisilili Kremelj v eskalacijo in večjo represijo doma, da bi s tem dosegel kakršenkoli oprijemljiv rezultat na bojišču. Na notranjepolitični sceni je Putin za utrditev svojega položaja sprožil ostre ukrepe: uvedena je bila skoraj popolna cenzura glede vojne (prepoved izraza »vojna«, neodvisni mediji so bili zaprti, protesti zadušeni z aretacijami). Prav tako so številni liberalno usmerjeni Rusi zapustili državo v strahu pred represijo in gospodarsko negotovostjo.

Tudi v mednarodnih odnosih je ruska invazija močno poslabšala položaj Rusije. Evropska unija se je odvadila ruske energije hitreje, kot je kdorkoli pričakoval. Vojna je Ukrajino poenotila. Rusija je izgubila velik del ugleda, ki ga je še imela v nekaterih delih sveta. Ob tem se je sicer naslonila na Kitajsko, ki sicer retorično podpira Moskvo in ki je tudi nasprotovala sankcijam. Vendar pa ni vse tako, kot bi si želeli v Rusiji: tudi Kitajska namreč ne priznava ruske priključitve ukrajinskih ozemelj.