Donald Trump ruši svet

Ko se je Donald Trump prejšnji petek v Ovalni pisarni bombastično, kruto, groteskno in infantilno izživljal nad ukrajinskim predsednikom Volodimirjem Zelenskim, je svoji volilni bazi – spet veliki Ameriki – pokazal, da z njim ni šale, da je neustrašen, da je tough guy in da je zanj na prvem mestu Amerika, toda obenem je tudi Putinu pokazal, da lahko računa nanj in da je na liniji, navsezadnje, skupaj sta pretrpela »lov na čarovnice«, ki ga je izvajala demokratska stranka. Trump bi rad bil kot Putin. Nekoč je vzkliknil: »Ko Kim Džong Un govori, ljudje sedijo in poslušajo. Hočem, da to počnejo tudi moji ljudje.« Nihče mu ne bo ugovarjal – še najmanj Zelenski. In nihče mu ne bo diktiral. »Vi nam pa že ne boste diktirali, kaj naj čutimo,« je siknil Zelenskemu. Kot da si je vojno izmislil Zelenski.

Christopher Steele, nekdanji britanski tajni agent (MI6), je leta 2016 sestavil dosje o Donaldu Trumpu, tako da smo tik pred ameriškimi predsedniškimi volitvami izvedeli, da je Trump leta 2013 eno noč prespal v moskovskem hotelu Ritz-Carlton. Najel je predsedniški apartma, a v njem ni prespal, temveč naj bi bil najel prostitutke, ki naj bi bile potem v njegovi prisotnosti urinirale po postelji, na kateri je malo prej spal predsednik Barack Obama. FSB, ruska tajna služba, naslednica KGB, kjer je nekoč delal Putin, naj bi bila vse to celo posnela. Iz Rusije z ljubeznijo!

Številni so si tedaj rekli: Trump, ki rasistično zagotavlja, da se Obama ni rodil v Ameriki in da zato ne bi smel postati ameriški predsednik, zlepa ne zamudi priložnosti za rasistično orgijo! No, za rasistični »zlati tuš«. Vsekakor, to bi bilo zelo trumpovsko. Toda obenem so vsi zmajevali z glavo: oh, le kdo ve, ali se je to res zgodilo?! Lahko, da se ni. Lahko, da se je. Celo sam Steele je rekel, da je »fifty-fifty«.

Trumpov »zlati tuš« so imeli vsi le za predvolilno raco in fake news. Je pa senatna komisija za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb štiri leta kasneje v poročilu resda poudarila, da je moskovski Ritz-Carlton »s protiobveščevalnega vidika zelo tvegano okolje«, da so med osebje hotela infiltrirani ruski obveščevalci, da goste v sobah nadzorujejo tajne službe in da v hotelu s tiho privolitvijo ruskih oblasti delujejo »hostese«.

Trump je ponorel, ker je Zelenski zrušil iluzijo.

Ne da je to kaj spremenilo. Nihče ni zares verjel, da je Trump v hotelu RitzCarlton organiziral »zlati tuš«, da ga je FSB pri tem posnel in da ga zdaj s tem izsiljuje, toda ironično – Trump zdaj s tem, ko Zelenskega razglaša za diktatorja (ki zavrača volitve), ko mu očita, da sovraži Putina, da je začel vojno, da jo je izgubil, da jo zdaj namerno podaljšuje, da nima kart, da noče premirja in da se poigrava s tretjo svetovno vojno, in ko ga v Ovalni pisarni primitivno ponižuje (in to s Putinovo retoriko, češ, če Ukrajina ne bi imela ameriške pomoči, bi bilo vojne v nekaj dneh konec), potrjuje in priznava, da je vse to res, da je torej res Putinov pudelj, da je res »mandžurski kandidat«, da res dela po Putinovem nareku.

Ergo: v Ovalni pisarni smo tisti petek videli, kako Trump v živo – v televizijskem prenosu – priznava, da je Putinov lakaj in da so vse urbane legende o njem resnica.

Toda nikar ne pričakujte, da se bo krščanska desnica – Trumpova volilna baza – zgražala nad Trumpovo sunkovito spremembo zunanje politike in Trumpovim prilizovanjem Putinu. S tem, ko se Trump prilizuje Putinu, se namreč dejansko prilizuje prav svoji volilni bazi – krščanski desnici. Krščanska desnica – koalicija evangelijskih kristjanov, krščanskih nacionalistov – ljubi in ceni avtokrate: ker naredijo red. Ker utelešajo avtoriteto. Ker so pravi moški. Putin je pravi moški, ki je naredil red: skupnost LGBTQ je izločil in izključil iz javnega življenja, omejil je abortus, Rusijo je vrnil Bogu, nastopil je kot zaščitnik krščanstva, evroatlantske države je pozval, naj se vrnejo h krščanskim koreninam. Nič čudnega, da je konservativni portal Domovina Putina pred leti označil za »globalnega varuha tradicionalnih krščanskih vrednot«. Razlog več, da krščanska desnica in Trump v Putinu vidita junaka, ki je dobil kulturno vojno – mučenika, ki je ustavil »prebujenost«. Še malo, pa bo Trump rekel, da je poskušal Putin z napadom na Ukrajino le zaščititi krščanske vrednote.

Trump je po koncu torpediranja Zelenskega v Ovalni pisarni dahnil: »To bo odlična televizija.« Ratingi mu padajo, zato zelo potrebuje »odlično televizijo«.

Od junaka do bedaka

Trumpu se je v Ovalni pisarni res prav karnevalsko, pridigarsko, teokratsko zmešalo – Zelenskega je psoval, žalil, poniževal, kot da je hudič. Zakaj je to počel? Ker Zelenski očitno ni hotel podpisati dogovora, s katerim bi ukrajinske redke zemlje in druge rudnine prepustil Ameriki. Ne pozabite: Trump je ta dogovor napovedoval kot posel stoletja, kot »bilijonski posel«, kot ultimativno kupčijo, kot »very big deal«, kot neverjeten dosežek, kot veliko zmago (»Ko-ko-kopali bomo!«), ki naj bi pomenila kronski dokaz njegove uspešnosti. Toda s poslom stoletja ni bilo nič. Trump je tako le spet potrdil, da je luzer – zguba. Navsezadnje, pred volitvami je tudi pompozno obljubljal, da bo ukrajinsko vojno takoj končal. V trenutku! Samo priseže – in vojne bo konec! Toda te vojne ni bilo takoj konec. In kot kaže, je še lep čas ne bo konec. Trump je ne more končati.

Ja, Trump je v Ovalni pisarni – na odprti sceni – pokazal, da je luzer in zelo, zelo slab trgovec, da torej ni »umetnik poslovanja«. Če bi bil tako dober trgovec (in tak »umetnik poslovanja«), potem Ukrajine itak ne bi žrtvoval in daroval, še preden so se pogajanja s Putinom sploh začela – in ne bi rekel, da Ukrajina ne bo šla v Nato in da ne bo obdržala vseh ozemelj, ki jih je zasedla Rusija. Kakšen pogajalec pa je Trump, če je Rusiji že kar vnaprej dal vse, kar hoče? Jasno, vnaprej ji je dal tudi vsa ukrajinska ozemlja, ki jih je Rusija zasedla s »posebno vojaško operacijo«. Vse Slovence, ki se strinjajo s Trumpom, bi bilo treba seveda kar najodločneje vprašati: če bi Rusija – ali Madžarska – napadla Slovenijo, katere predele Slovenije bi ji prepustili? Prekmurje? Štajersko? Ali Zelenski podaljšuje vojno, za katero vsi hočejo, da se konča, in v kateri ljudje po nepotrebnem umirajo? Ta vojna se lahko zelo hitro konča, tako rekoč takoj, pri tej priči. Putin naj se neha vojskovati in svojo vojsko umakne z zasedenih ozemelj – pa bi bilo vojne konec. In ljudje bodo nehali umirati. A Trump je tako slab pogajalec in trgovec, da vojna še vedno traja in da ljudje še vedno umirajo.

A po drugi strani – kaj ste pa pričakovali od Trumpa? Njegovo »neverjetno« in »fantastično« podjetništvo je namreč le dolga serija propadlih in nasedlih projektov: broadwayske produkcije, hotelsko-igralniški kompleksi v Atlantic Cityju (Trump Plaza, Trump Castle, Taj Mahal), letalska družba Eastern Air Lines, Trump International Hotel & Tower (Chicago), stolpnica v Dubaju (ki je nikoli ni bilo), finančna družba Trump Mortgage, potovalna agencija GoTrump. com, Trump Vodka ( ja, Trumpova vodka), Trump Steaks ( ja, Trumpovi zrezki), Trump Magazine ( ja, Trumpova revija), Trump Water ( ja, Trumpova voda), Trump Winery ( ja, Trumpovo vinarstvo). Vse to je propadlo in izginilo. Prodajal je meglo, lažno oglaševal, obljubljal donacije, ki jih potem nikoli ni bilo.

Človek, ki trdi, da je najbolj kvalificiran za predsednika, ker je tako neverjetno uspešen podjetnik, ima za sabo neverjetno veliko neuspešnih in zavoženih projektov, bankrotov in propadlih biznisov. Spomnite se le limuzin »Trump Golden Series«. Ali pa Trumpove univerze (Trump University), ki jo je oglaševal takole: »Na Trumpovi univerzi poučujemo uspešnost. Za to namreč gre – za uspešnost. Tudi vam se bo to zgodilo. Imeli bomo fenomenalne profesorje in asistente – uspešne, fenomenalne ljudi s fenomenalnimi možgani. Imeli bomo najboljše med najboljšimi. Vse te ljudi sem lastnoročno izbral.« In kdo so bili ti »fenomenalni ljudje s fenomenalnimi možgani«? Eden je upravljal lokal s hitro prehrano, druga dva sta bila v osebnem stečaju.

S podžiganjem ameriškega občutka izgube in deprivilegiranosti je Trump dobil licenco za rušenje in uničevanje povojne mednarodne ureditve in uničevanje mednarodnega prava.

A kdo pravi, da Ukrajina sploh ima vse tiste redke zemlje in druge rudnine, ki jih hoče Trump zapakirati v »very big deal«? Ameriški Geološki zavod – sicer vladna agencija – je namreč opozoril, da Ukrajina v resnici nima kakšnih posebnih zalog redkih zemelj in drugih rudnin. Ima zaloge grafita, litija in titana, ki pa v primerjavi z zalogami, s katerimi razpolagajo druge dežele, hitro zbledijo, zato se tudi nobena ameriška družba ni nikoli grebla za ukrajinske redke zemlje in druge rudnine. Kaj to pomeni? Da je poskušal Trump skleniti fiktivno kupčijo? Fiktivni posel stoletja? Je poskušal Ameriki superjunaško »izposlovati« redke zemlje in druge rudnine, ki jih sploh ni? Vsekakor, na vsak način je hotel »very big deal«, magari fiktivnega – samo da bi izgledal kot zmagovalec.

Lov za izgubljenim zakladom

Kaj torej – je Zelenski najprej sprejel to iluzionistično igro in poskušal Trumpu pomagati do »posla stoletja«, do velike šarade, potem pa ni mogel več, ker gre lahko tovrstna šarada le do neke točke? Trump je hotel le ustvariti vtis, da je sklenil bajno kupčijo, »very big deal«, toda Zelenskemu se je ta iluzionizem očitno zdel preveč. Trump je ponorel, ker je Zelenski zrušil iluzijo, saj je vedel: ko bi se izkazalo, da redkih zemelj in drugih rudnin ni in da je bil »posel stoletja« le blef, bi bilo itak vseeno. Podobno kot v času iraške vojne, ko so George Bush in njegovi na vse pretege zagotavljali, da ima Sadam Husein orožje za množično uničevanje – zato so sprožili vojno, razdejali Irak in ves Bližnji vzhod ter ustvarili na tisoče osam bin ladnov. Potem se je izkazalo, da Sadam ni imel orožja za množično uničevanje. A tedaj je bilo že prepozno – vsem je bilo vseeno. In mar niso Bush in njegovi Afganistan napadli zato, da bi afganistanske ženske osvobodili burk? Absolutno – prav zato! In to so nenehno poudarjali in ponavljali. Toda burke so ostale – tudi po osvoboditvi. Ko so Američani zbežali iz Afganistana (in za sabo pustili za več kot sedem milijard dolarjev orožja), so ženske padle v talibansko nemilost, a tedaj je bilo že prepozno – vsi so že pozabili na »posel stoletja«, ki so ga obljubljali Bush & Co.

A niti ni treba hoditi v tako oddaljeno preteklost – lahko pogledate v bližnjo, tako rekoč nedavno preteklost, ko je Trump kmalu po inavguraciji napovedal »posel stoletja«: tehnološko podjetje OpenAI in SoftBank bosta milijarde in milijarde investirala v Stargate, ameriško digitalno infrastrukuro, Trumpov megaprojekt. Dokaz, da je Trump res genij, da se vse, česar se dotakne, prelevi v zlato, da je »umetnik poslovanja«. Ljudje so vzkliknili: Vau! Res obvlada! A čez čas se je izkazalo, da OpenAI vendarle nima 500 milijard in da je tudi banka – SoftBank – očitno prekratka. Ne da je to še koga zanimalo. Trump je tedaj že obljubljal nov »posel stoletja« – redke zemlje in druge rudnine v Ukrajini!

Ergo: v Ovalni pisarni smo tisti petek videli, kako Trump spet potrjuje, da je luzer in da se moramo vsakič, ko napove »posel stoletja«, prijeti za trebuh ali pištolo. A ker smo že ravno pri poražencih in zmagovalcih: Trump trdi, da je Ukrajina vojno izgubila. Zdaj mora le še poskrbeti, da jo bo tudi zares izgubila – to bo njegov uspeh, njegova zmaga, njegov »posel stoletja«, njegov originalni »very big deal«. Ali natančneje: Putinova zmaga bo Trumpov »posel stoletja«.

Družbena omrežja atomizirane posameznike lepijo nase – delajo jih jezne. To je njihov cilj. In ko so jezni, so pod nadzorom. Jeza je njihova kletka. Jeza je vodljiva.

Trump je Zelenskemu vpil: brez ameriške pomoči ne morete dobiti vojne! In živo si lahko predstavljamo, da je to rekel tudi Putinu: brez ameriške pomoči ne morete dobiti vojne! Potem pa ju je vprašal: kdo da več? Putin je dal več.

Neoliberalni fašist

Trump je tisti petek Zelenskega nagnal in izgnal iz Ovalne pisarne in Bele hiše. Še noben ameriški predsednik ni tujega državnika vrgel iz Bele hiše. Že na podlagi tega je bilo mogoče slutiti, da bo kmalu storil tudi tisto, s čimer je že ves čas grozil – da bo odpovedal ali zamrznil vso finančno in vojaško pomoč Ukrajini. In natanko to je potem dramatično storil, s čimer je – spet na povsem odprti sceni – pokazal, da je le mala, zamerljiva, kapriciozna, nečimrna, maščevalna pizdica.

A ne moremo reči, da tega nismo pričakovali. Au contraire: to je bilo neizbežno. Kaj hočeta Trump in Elon Musk, najbogatejši človek na svetu, sicer vodja vladnega urada za učinkovitost? Točno – v duhu neoliberalne ideologije hočeta na vsak način znižati stroške. Kaj počneta, pa vidite – sekata in klestita javne izdatke. Povsod, kjer se da. In tudi tam, kjer se ne bi smelo. Posekati in oklestiti poskušata čim več javnih izdatkov. Čim več hočeta »privarčevati«.

In zakaj hočeta čim več »privarčevati«? Da bi rešila socialno državo? Da bi imeli Američani še naprej socialno in zdravstveno zavarovanje? Ne, kje neki – s tem, kar počneta, sekata in klestita prav socialno državo. V resnici hočeta izpolniti veliki neoliberalni sen – obsežno davčno reformo. Bolj ko bosta oklestila javne izdatke, bolj bosta znižala stroške. In bolj ko bosta znižala stroške, večjo davčno reformo bo lahko izvedel Trump, ki bo s tem tajkune in titane, milijarderje, elite, ki se shajajo v Mar-a-Lagu, obsceno davčno razbremenil. Trump si želi to, kar si želi vsak neoliberalec – da bi bili bogati še bogatejši, revni pa še revnejši, da bi lahko še naprej oznanjali, da so bogati genialci, motor družbe, revni pa sami krivi, da so revni, in da bi lahko še naprej prodajali dobro znano laž, da so milijarderji nujni in bistveni, ker bogastvo, ki jim ga podarimo z davčno reformo (mi smo le lenobe in paraziti, zato si denarja ne zaslužimo), potem od njih pronica navzdol, k ljudstvu, ki ni nikoli dovolj »hvaležno«. Ali bolje rečeno – pronica k ljudstvu, ki je v očeh bogatašev tako »nehvaležno«, kot je v očeh Trumpa »nehvaležen« Zelenski.

Evropski stebri naivno mislijo, da bo fašizem kar izginil in sprhnel, če temu, kar počne Trump, ne bodo rekli fašizem.

Trump je v Ovalni pisarni nenehno ponavljal, da je Zelenski »nehvaležen« in da ne zna reči »hvala«, kar pomeni, da je očitno pričakoval in terjal, da bo Zelenski pokleknil in mu poljubil prstan na roki – tako kot ga v Botru poljubljajo mafijskemu botru. Trump, njegov pribočnik, podpredsednik JD Vance, in novinar Brian Glenn – »Zakaj niste v obleki? Jo sploh imate?« – so Zelenskemu zvijali roko, ga mučili in zastraševali. Izgledali so kot gangsterji, ki jih je skrita kamera ujela pri racketeeringu. Cornell, slovita pravna fakulteta, racketeering oziroma izsiljevanje opredeli kot »niz nezakonitih dejavnosti, katerih cilj je komercialni dobiček, ki se lahko prikrije kot zakoniti poslovni posel. Izsiljevanje je opredeljeno kot usklajeno prizadevanje več ljudi, da bi večkrat zaslužili. Običajno s prevaro, izsiljevanjem, podkupovanjem, grožnjami, nasiljem ali drugimi nezakonitimi sredstvi.« To smo tisti petek gledali v Ovalni pisarni, s čimer je Trump še enkrat potrdil, da posluje gangstersko, navsezadnje, Trump je Ukrajini ponujal zaščito – v zameno za redke zemlje in druge rudnine. Ja, iz Trumpa je na odprti sceni bušnil njegov notranji gangster. Odveč je pripominjati, da neoliberalizem nima nič proti gangsterizmu – celo legitimira ga.

Neoliberalni bogataši zelo radi nastopajo kot odrešitelji. Običajno nenadoma oznanijo, da bodo rešili neko zadolženo, propadajoče, skrizirano podjetje, ki družbi veliko pomeni, to na veliko oglašujejo, streljajo z vsemi piarovskimi topovi, povsod so, vsi jih slavijo (le kaj jih ne bi, saj obljubljajo »posel stoletja«, »very big deal«), potem – po vsej tej viralni marketinški orgiji kulta osebnosti – pa na lepem oznanijo, o, ne, pod temi pogoji pa ne! Dodajo še, kako se tukaj ne da res nič zmeniti – in se umaknejo. A ljudem se v možgane vtisnejo kot odrešitelji, rojeni voditelji, umetniki poslovanja. In čez nekaj časa že rešujejo drugo nasedlo podjetje, ki ga družba ljubi in ceni.

Ko je Trump Ukrajini odpovedal vso finančno in vojaško pomoč, je oklestil javne izdatke. Ko se je znebil Ukrajine, se je znebil stroškov. Ko je ponižal Zelenskega, je znižal stroške.

Ergo: Trump je tisti petek v Ovalni pisarni pokazal in potrdil, da je resnica in zadnji patološki stadij neoliberalizma – neoliberalni fašist. Na Zelenskega je kričal kot na sužnja, kot na človeka nižje rase. Demonstriral je pravi hitlerjevski izbruh besa.

Mož, ki ne more molčati

Potem pa je – v torek – Putin sporočil, da je kljub vsemu še vedno »pripravljen delati pod močnim vodstvom predsednika Trumpa za dosego trajnega miru«. Šok? Ja. A čakajo nas novi šoki. Morda ameriški umik sankcij proti Rusiji in proti ruskim oligarhom. In morda umik Amerike iz Nata. Trump je s tem grozil. A tako ljudje vidijo in doživljajo velike vodje in druge demagoške avtokrate – da povejo, kar mislijo! In ker povejo, kar mislijo, pomeni, da niso navadni politiki, da niso del političnih elit, ampak da so avtentični in ljudski. In Trump to logiko dobesedno poosebi: pove, kar misli. Pove tako, kot je! Ukrajini ne damo več denarja! Amerika gre iz Nata! Palestince bomo preselili iz Gaze! Grenlandijo bo kupila Amerika! Kanada bo postala 51. ameriška zvezna država! Ukrajina bo Ameriki plačala z redkimi zemljami in drugimi rudninami! Deportirali bomo 11 milijonov nezakonitih priseljencev!

Fašisti vedno delujejo tako sveže. Še več, fašistična zavrnitev demokracije in demokratičnih vrednot je »znak političnega poguma in avtentičnosti«.

Vsak ima svoje fantazije – tudi Evropejci, ki se ne morejo in ne morejo odločiti, ali je Rusija tako močna, da lahko zmelje Nato, ali pa je tako šibka, da ne more zmleti niti Ukrajine.

Šok za šokom. Eden bolj viralen kot drug. Nihče več ne ve, kaj se dogaja – realnost se vsak dan povsem spremeni. Neki Bushev svetovalec – menda Karl Rove, ki je veljal za »Busheve možgane« – je Ronu Suskindu, novinarju New York Timesa, leta 2004 rekel: »Zdaj smo imperij, in ko delujemo, ustvarjamo svojo realnost. In medtem ko – pa čeprav preudarno – preučujete to realnost, bomo spet ukrepali in ustvarili nove realnosti, ki jih lahko prav tako preučujete, in tako bo to šlo. Mi smo zgodovinski igralci in vi, vsi vi, boste prepuščeni le preučevanju tega, kar počnemo.« Natanko to počne Trump – nenehno ustvarja nove in nove realnosti. Neprestano ubija in minira resničnost. Vsiljuje nam svojo verzijo resničnosti. Neprenehoma laže, širi lunatične teorije zarote, demonizira in delegitimira medije, ruši zaupanje v znanost in univerze, s čimer – dejstva, resnica in argumenti ne štejejo več – resničnost zamenjuje neresničnost. In Trump to iracionalnost uvaja v imenu Razuma.

Ameriški zgodovinar Jason Stanley je v času Trumpovega prvega mandata napisal knjigo Kako deluje fašizem (How Fascism Works, 2018) in opozoril, da fašizem »uničuje informacijski prostor« in »lomi resničnost«. Besede niso več besede, temveč sprožilci divjih čustev in strasti, sovraštva in predsodkov, resentimenta in groženj, strahu in iracionalnosti. Ljudje nimajo več skupnih točk, konsenza o resničnosti ni več, družba se deli, polarizira in tribalizira, tem bolj, če je ekonomska neenakost dovolj globoka. Fašizem najbolj cveti v razmerah hude ekonomske neenakosti, hude ekonomske negotovosti, ko je mogoče mobilizirati strah in tudi resentiment ter ljudi atomizirati in jih obrniti druge proti drugem, pravi Stanley.

Družbena omrežja te atomizirane posameznike lepijo nase – delajo jih jezne. To je njihov cilj. In ko so jezni, so pod nadzorom. Jeza je njihova kletka. Jeza je vodljiva. Jeza je oblika poslušnosti, ubogljivosti. Jezen sem! Pa saj to so hoteli: razjeziti te! Ne preseneča, da so na Trumpovo inavguracijo prišli vsi Trumpovi broligarhi, direktorji vseh tehnoloških gigantov, ki jezijo ljudi, ki odločajo, kaj ljudje vidijo, berejo in slišijo in ki jih zasuvajo s toksičnim sranjem – Jeff Bezos (Amazon), Mark Zuckerberg (Meta), Sundar Pichai (Google), Tim Cook (Apple), Sam Altman (OpenAI), Shou Zi Chew (TikTok) in Elon Musk (X). Ljudi jezijo – in jih pripravljajo na fašistični zakol.

Trump in Musk pa bosta z demontažo države in socialne države poskrbela, da se bo ekonomska neenakost še poglobila, da se bo Amerika še bolj politično razklala in da bo Trump to razklanost še bolj izkoriščal, da bo torej izkoristil ves fašistični potencial te razklanosti in te nove neresničnosti.

Bolj ko je namreč družba neresnična, bolj je razdeljena in razklana. In bolj ko je razdeljena in razklana, lažje postane plen fašistične in populistične demagogije. Fašistični in populistični demagogi pa potem poskrbijo, da neresničnost čim bolj razbije in raztrga informacijski prostor. »Fašistična politika novice iz informacijskega toka in razumske debate prelevi v spektakel, v katerem je zvezda diktator.« Toda fašistična politika poskuša razbiti in uničiti še nekaj – »vzajemno spoštovanje med državljani, ki je temelj zdrave liberalne demokracije«, in ga »zamenjati z zaupanjem v eno samo osebo, velikega vodjo«.

In Trump nastopa kot ameriški vodja nacije, kot CEO spet velike ameriške družine. Te dni so njegovi pribočniki – od podpredsednika Vancea do Stephena Millerja, drugega človeka kabineta – Američanom razlagali, kaj je to demokracija: Trumpa so izvolili vsi Američani, kar pomeni, da je utelešenje ljudstva – in ker je utelešenje ljudstva, mu ni mogoče oporekati. Kdor mu oporeka, oporeka ljudstvu. Napad na Trumpa je napad na ljudstvo. Kult osebnosti? Oja – in to fašističen. Tako se je videl Hitler: »Prihajam iz ljudstva, v ljudstvu sem ostal, v ljudstvo se povrnem.«

Čas pošasti

Trump se nenehno prodaja in samooglašuje. Neprestano oglašuje svoj brend. Vsaka njegova izjava, vsak njegov tvit, vsaka njegova poteza, vsak njegov izvršni ukaz, vsako njegovo trolanje je oglas zanj. Porušil bo svet, da bi naredil reklamo zase.

Zakaj počne to, kar počne? Zakaj je tako sovražen do sveta? Zakaj se mu maščuje? Zakaj to lahko počne? In zakaj sami Američani takšno spremembo ameriške zunanje politike tolerirajo – in zakaj v njej celo uživajo? Iz preprostega razloga: ker Ameriko razglaša za žrtev. Ker oznanja, da Ameriko vsi izkoriščajo – Ukrajinci, Mehičani, Kanadčani, Panamci, Evropa, članice Nata, Svetovna zdravstvena organizacija. Vsi jo le molzejo. Američani, ki dejansko čutijo, da izgubljajo (ne zato, ker bi se druge države zarotile proti njim, ampak zato, ker so se proti njim zarotile neoliberalne elite s svojimi pogubnimi ekonomskimi in socialnimi politikami), so ugriznili. Ja, to je to! Vsi imajo občutek, da izgubljajo – belci (nebelci vstajajo!), moški (ženske se opolnomočujejo!), kristjani (najbolj preganjana religija na svetu!). Vsi se čutijo kot žrtve. Diskriminirani. Razlaščeni. Prikrajšani. In deprivilegirani. S tem podžiganjem ameriškega občutka izgube in deprivilegiranosti pa je Trump dobil licenco za rušenje in uničevanje povojne mednarodne ureditve, pa tudi za rušenje in uničevanje mednarodnega prava, demokracije, človekovih pravic in podobnih »zastarelih« konceptov.

To je trdil tudi Hitler – da je Nemčija žrtev. Prikazoval jo je kot največjo žrtev na svetu. Najbolj izkoriščano in najbolj izkoriščano nacijo na svetu. Glejte, kaj nam počne tujina! Glejte, kaj nam počnejo Judje! S tem je dobil licenco za ubijanje – in genocid. Fašistična neresničnost je, kot je opozarjala velika Hannah Arendt, uvod v fašistične taktike in fašistične politike.

Vsak ima svoje fantazije – tudi Evropejci, ki se ne morejo in ne morejo odločiti, ali je Rusija tako močna, da lahko zmelje Nato, ali pa je tako šibka, da ne more zmleti niti Ukrajine. Britanski premier Keir Starmer očitno fantazira o novi Jalti, kjer naj bi »največji« odločali o delitvi sveta – v tem fantazijskem scenariju je verjetno Trump Roosevelt, Putin Stalin, on pa Winston Churchill. Ne da fantazij o novi Jalti nima francoski predsednik Macron (ko je obiskal Trumpa, mu je štirikrat rekel »dragi Donald«), le da v njegovem fantazmatskem scenariju Churchilla igra on, ne pa Starmer. Nemški kancler Friedrich Merz, ki hoče Nemčiji priboriti neodvisnost od Amerike (»Nisem mislil, da bom kdaj kaj takega rekel na nacionalni televiziji!«), ima svoje fantazije. Kdor hoče, lahko vidi tudi pakt o nenapadanju, le da ga Putin ni sklenil z Nemčijo, ampak s Trumpom.

Toda vsi tavajo v temi, ker Trumpa nočejo imenovati s pravim imenom. In ker si ga ne upajo imenovati s pravim imenom, tega, kar počne, sploh niso sposobni analizirati. Pa čeravno je prišel trenutek resnice.

Evropski stebri naivno mislijo, da bo fašizem kar izginil in sprhnel, če temu, kar počne Trump, ne bodo rekli fašizem. Če Trumpu ne bomo rekli fašist, bo obupal – in nehal biti fašist! Ziher.

Vsak dan pa se svet čedalje bolj kruši in ruši. Vse trdno in stalno se razblinja. Če naj parafraziram velikega Antonia Gramscija, ki je umrl v fašistični ječi: staro še noče umreti, novo se še ne more roditi – napočil je čas pošasti.