Urša Majcen / Pesnica, dramatičarka in scenaristka, ki s svojo pisavo grize, gnete in prebavlja svet

»Tu spodaj ni mesa / le pesmi«-,  je zapisala v prvi pesniški zbirki Ekosistem tišine, leta 2021 izdani pri založbi Črna skrinjica. Odkar ve zase, je vedela, da bo pesnica, poezija je bila vedno njen primarni izraz dojemanja in premlevanja sveta. Kar ne pomeni, da piše največ poezije. Urša Majcen (1998) je namreč tudi plodovita, izvirna in vznemirljiva dramatičarka, scenaristka in dramaturginja. Navadno hkrati piše pesmi, dramska besedila in scenarije, ki se neredko, pa čeprav nenamerno, dotikajo sorodne teme ali motiva, ki ga pregnetejo z različnih zornih kotov. »Človek na življenje gleda skozi kalejdoskop pogledov, in to, da imam lahko (vsaj) tri različne načine mišljenja in ubesedovanja ter vzpostavljanja stika z ljudmi, je zame izredno dragoceno pribežališče,« pravi.

Sprva je pesmi le pisala (leta 2017 je bila razglašena za zmagovalko literarnega natečaja Župančičeva frulica), nato je na vabilo pesnice Veronike Dintinjane prvič brala na Mladih rimah v nekdanjem Rogu. Na enem od pesniških večerov jo je Dejan Koban, urednik in soustanovitelj Črne skrinjice, spodbudil, da je resno zagrizla v pisanje prve pesniške zbirke. Ekosistem tišine je nastajal v obdobju pandemije, v katerem je bila edina dobra stvar ta, da je imela čas za branje in pisanje. Zbirka ji pomeni prelom v formi in začetek razvijanja lastne avtorske pisave. Je telesnost, visceralnost, rana (odrla se bom / da skrijem brazgotine / meso krvavi bolj potiho), je telo (in duša), ki ga oblikujejo odnosi. Odnosi med ljudmi, odnosi do sveta in družbe, odnosi med svetovi. So strahovi, bolečine, odtujenost, razbiti ideali. Je dokument časa in sveta v besedah in občutkih opazujoče mlade ženske.

Že nekaj časa zori tudi njena druga pesniška zbirka. Še vedno jo zanimajo odnosi. »A tokrat sem bolj jezna in manj obvladana v izrazu,« prizna. »In bližje besedi, ki teži k izrekanju, zaklinjanju, kričanju. Besedi, ki ve, da jo bom brala na odru, in se ne boji izreči svojega besa do sveta.« Predvsem pa so njene novejše pesmi opazno daljše. Odmerja jim čas, trajanje, zvočnost. Začetek vsake pesmi je zanjo prvinska izkušnja levitve neke »zveri ali zverinice«, ki sili ven, se hoče osvoboditi. Pisanje je zanjo najbolj naraven proces, je prebavljanje, mečkanje, gnetenje sveta; je nuja, ki obenem zahteva čas, urjenje in predanost.

Prav nasprotno se v svetu dramatike sprva ni počutila doma. Vse dokler ni sprejela, da ne zna pisati dramskih tekstov in si rekla »jebeš«. Začela je pisati po svoje, se sprostila v formi pisanja, se zabavala in igrala in si pustila kršiti pravila. In obrestovalo se je. Napisala je poetično dramo Zgodba o bakrenem kralju, za katero je prejela akademijsko Prešernovo nagrado, bila zanjo nominirana za nagrado Slavka Gruma, predlani pa je celo izšla pri Črni skrinjici. To je vredno poudariti zato, ker so tiskane izdaje dramskih del, zlasti mladih sodobnih avtorjev, kaj šele poetičnih dram, pri nas prava redkost. S tem se ji je odprlo novo igralno polje, kjer je ustvarila nekaj krajših družbenokritičnih tekstov in celovečerno igro, ki bo v naslednji sezoni uprizorjena v Mestnem gledališču ljubljanskem.

Trenutno končuje vzporedna magistrska študija dramaturgije in scenaristike na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Zadnje leto se posveča eksperimentalnim filmom in pisanju scenarijev s poudarkom na animiranem filmu. Je tudi članica ustvarjalnega kolektiva REAKTOR, ki se s svojimi gledališkimi projekti loteva tabuiziranih in prezrtih tem, kot so spolno nasilje, travma in pritiski materinstva – teme, ki jim je znotraj institucionalnega gledališča redko odmerjen prostor. Za avtorski projekt KRIK: PRVI GLAS je z ekipo pred dvema letoma prejela Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani, tretji del, KRIK: MAMA si bo mogoče ogledati v spremljevalnem programu prihajajočega 55. Tedna slovenske drame v Kranju, nastaja pa tudi že četrti del, KRIK:: GRAFIJE. KRIK je namreč nenehno razvijajoča se serija gledaliških dogodkov, živ organizem, nenehen projekt: »Predstave nimajo zveze z mojo poetiko, so naša poetika. Govorimo isti jezik, zanimata nas angažirano gledališče in aktivno vključevanje družbe v umetnost. In ustvarjanje nečesa, v kar verjamem in daje glas nečemu pomembnemu – to je to, kar si želim delati v teatru.

*Tudi v letu 2025 rubriko odpiramo za sodelovanje z več fotografinjami in fotografi. Matic Pandel (1995) bo z nami do 11. aprila.