TV komentar / Slovenski sužnji 

Skoraj vsaka slovenska družina ima še danes kakšne migrante kje v svetu. Včasih smo sicer Slovenci neprimerno pogosteje odhajali s trebuhom za kruhom, a to se dogaja še danes. In še danes, tako kot včasih, glede dela v daljni tujini velja hecna navada, da vsi malo lažejo. Tisti, ki so odšli v svet, morajo ves čas dokazovati, da so se pametno odločili, ker so »izdali« domovino, zato zagotavljajo, da jim gre zelo dobro. Mi, ki ostajamo tukaj, pa smo malo sumničavi in hkrati zavistni, ker si tudi sami želimo te izkušnje. A resnica je včasih trpka. Seveda nekateri res uspejo, ni jih malo. Večina njih pa tolče trdo tlako, dela nekaj tretjega, običajno nekvalificiranega, in za vedno ostanejo tujci. Plačani manj od domačinov, vedno z manj pravicami, v slabših stanovanjih in slabo integrirani.

Zaradi navedenega – strahu pred izgubo dovoljenja in zaposlitve sploh ne bomo omenjali – je prav tako težko pred kamero dobiti tudi tujca iz daljne dežele, ki pri nas opravlja tista dela, ki so za večino domačinov premalo plačana. Novinarki Jeleni Aščić je v Življenju nevidnih uspelo prav to: pred nas je postavila te delavce iz Afrike in Azije, ki so spregovorili o delovnih razmerah in človeških odnosih v Sloveniji, kot jih doživljajo. O grobi in grdi obravnavi, v resnici o tem, da za naše slovenske lastnike in šefe pač niso čisto ljudje, ampak malo manj. Ne veliko manj, dovolj manj pa. A nič ne okolišimo: govorimo o sodobnem suženjstvu, nemalokrat.

In tako smo videli pričevanja, ki so se stopnjevala. Nenadoma so bili pred nami ljudje, ki se tako kot slovenski gastarbajterji v Nemčiji ali pa na Nizozemskem trudijo, a za vedno ostajajo malo v senci, malo nevidni, brez pravic, ravno prav plačani, da ne odidejo domov, in ravno prav podplačani, da ne morejo zlesti iz svoje luknje. A to je bil šele začetek. Izvedeli smo, kako morajo različnim posrednikom plačevati tisoče evrov, da sploh lahko pridejo k nam. Kako je to mogoče? Jelena Aščić vse dokumentira. Gre k ministru za delo Luki Mescu. Pa na Delavsko svetovalnico h Goranu Lukiću. Tu sta nevladnika, zakonca Blažič. Pa drugi predstavniki države. Kot z nožem za pršut Jelena Aščić reže pred nami to kepo krivic, želja, potreb, denarja, dobičkov, žalosti, hotenj, biznisa in stisk. Saj vse to vemo. Le stran gledamo. Ne sprašujemo se, kje spi ta voznik Wolta. In Wolt je med boljšimi. Jelena Aščić naredi še korak naprej. Pokaže nam odgovorne šefe, take, ki so se odločili, da ne bodo delali razlik med »našimi« in »njimi«.

A presežek se skriva drugje. Jelena Aščić je posneto gradivo odnesla na ljubljansko srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, dijakinje in dijaki pa so z risbami ponovili vse videne podobe. Te risbe sta Jelena Aščić in montažer Gregor Vidmar prepletla skozi celoten film. In prav s tem je ta dokumentarec dobil čustven naboj, zaradi katerega je tako izjemen.