Vsaj filipinski delavci

V iztekajočem se tednu je od torka do četrtka potekal vladno-gospodarski obisk na Filipinih, kjer je zunanja ministrica Tanja Fajon podpisala memorandum o sodelovanju med državama na področju dela in v Manili odprla slovensko veleposlaništvo v Aziji – edino v jugovzhodni Aziji. Nekaj dni pred tem, v petek, je zavod za zaposlovanje, ki je v Manili pripravil zaposlitveno prireditev za zaupanja vredne delodajalce, doma na to temo imel tiskovno konferenco. Generalna direktorica zavoda za zaposlovanje Greta Metka Barbo Škerbinc je bila nedvoumna: »Delavcem ni treba plačevati in ne smejo plačevati, da dobijo delo v Sloveniji, to je prepovedano.« Tega ni izrekla kar tako, odzvala se je na dejansko stanje.

Dan pred tem, v četrtek, je bila na sporedu TV Slovenija oddaja »Dosje: Življenja nevidnih« avtorice Jelene Aščić. Začela se je z besedami več tujih delavcev, ki so na delo v Slovenijo prišli iz jugovzhodne Azije. »Plačal sem okoli 3000 evrov, da sem prišel v Slovenijo.« »Agenciji sem plačal deset tisoč evrov.« »V Slovenijo sem prišla prek agencije, moja družina je indijski agenciji plačala 12 tisoč evrov, da je potem plačala slovenski agenciji. Ne vem, kateri.« To je tisto prepovedano »plačevanje« za pridobitev dela, ki ga je imela v mislih generalna direktorica zavoda za zaposlovanje. Tam dodajajo, da delavci, ki v Slovenijo prihajajo »prek zasebnih agencij, plačujejo tem agencijam provizije, ki so v nekaterih primerih zelo visoke – tudi 15-kratnik slovenske minimalne plače«. In ne samo to, slabe izkušnje teh delavcev se nato pogosto nadaljujejo z izredno slabim ravnanjem, suženjskim delom, kršitvami delavskih in drugih človekovih pravic pri delodajalcih v Sloveniji.

A pojdimo po vrsti. Gospodarstvo v želji po dobičku oziroma gospodarski rasti zadnja leta zahteva tuje delavce, ker domačih ni več dovolj. V zadnjih petih letih se je število tujih delavcev v Sloveniji podvojilo in danes sestavljajo 16 odstotkov slovenske delovne sile. Ker je »jugoslovanski« bazen – predvsem BiH, pa tudi Srbija, Kosovo in Severna Makedonija – dosegel meje razpoložljivosti, se je iskanje delavcev razširilo na predele, kjer delavce rekrutirajo tudi druge evropske države, predvsem v jugovzhodno Azijo. Prav te skupine tujih delavcev v Sloveniji – s Filipinov, iz Indije, Nepala in Bangladeša – so daleč najhitreje rastoče. Zgolj v zadnjem letu se je v Sloveniji zaposlilo enkrat več indijskih delavcev, kot jih je bilo dotlej, ter celo po približno dvakrat več nepalskih, bangladeških in filipinskih delavcev. Pred dobrim letom je bilo v Sloveniji nekaj več kot 100 filipinskih delavcev, danes jih je več kot 500.

Tuji delavci, ki prihajajo v Slovenijo, agencijam za posredovanje delovne sile plačujejo provizije, ki segajo tudi do 15-kratnika slovenske minimalne plače.

Iz pričevanj azijskih delavcev in slovenskih nevladnih organizacij, ki jim skušajo pomagati, izhaja, da praznjenje balkanskega bazena delovne sile nikakor ni edini razlog za eksponentno rast delovne sile iz Azije. Razlog je tudi v tem, da gre za delavce, ki jih je dejansko mogoče bolj zlorabljati in slabše obravnavati kot »tradicionalne« tuje delavce z Balkana. Za te tuje delavce, recimo bosanske, ki jih je v Sloveniji največ in sestavljajo polovico tuje delovne sile, nikakor ne veljajo enaki pogoji kot za domače delavce, pač pa so ti pogoji v mnogočem slabši. A v treh desetletjih (na več desetletij podlage) so se njihove pravice vendarle približale pravicam slovenskih delavcev. Kršitve in neenakost, ki izhajajo iz tega, so postale nekoliko blažje, se izvajajo krajši čas in jih je pogosto mogoče sčasoma odpraviti ali pa se recimo dogajajo predvsem prvo leto, ko je položaj tujega delavca tudi po zakonodaji bolj negotov. Seveda se kršijo dogovori, zakonske določbe o višini plače, regresu, delovnem času, nadurah. In seveda so to kršitve, s katerimi se slovenski delavci manjkrat srečajo in se z njimi lažje spoprijemajo, tujim delavcem z Balkana pa se ne dogaja več tako pogosto, da bi v Sloveniji krajši ali daljši čas delali in živeli v suženjskih razmerah. To, »spravljanje v suženjsko razmerje«, je kaznivo dejanje s področja trgovine z ljudmi. In zdaj so, žal, na vrsti za to izjemno izkoriščanje azijski delavci. Ti v Sloveniji nimajo zaledja, ne poznajo svojih pravic, okolja, sistema, zakonodaje ali navad in niti ne govorijo jezika.

Vse skupaj se nesrečno začne s provizijami kadrovskim agencijam, ki te delavce spravijo v skrajno podrejen položaj, še preden sploh začnejo delati v Sloveniji. V tem položaju so še bolj ranljivi za izkoriščanje. Oziroma kot je dejala generalna direktorica zavoda za zaposlovanje: »Naš namen je preprečevati izkoriščanje in nezakonite poslovne prakse. Predvsem je problematično pri delavcih iz bolj oddaljenih držav, da jih rekruterji, ki jih novačijo v njihovih državah, spravijo v dolgove, še preden sploh pridejo v Slovenijo.« In kako se bo tovrstno izkoriščanje v prihodnje v praksi preprečevalo pri filipinskih delavcih?

Vodja področja zaposlovanja tujcev na zavodu za zaposlovanje Anka Rode pojasnjuje, da bo s podpisom memoranduma med državama prvič podana pravna podlaga za varne migracije med Filipini in Slovenijo. Zavod pa je ob tej priložnosti odprl poseben portal, »kjer bodo iskalci zaposlitve s Filipinov neposredno kandidirali za prosta delovna mesta v Sloveniji, mimo agencij, posredovalcev. Že takoj na začetku bo na voljo več kot 2000 prostih delovnih mest pri 23 delodajalcih. Gre za vzpostavitev varnega okvira, da se ne bodo več ponavljale te žalostne zgodbe, ki smo jim priča v medijih in jih doživljajo azijski delavci.«

S podpisom dodatnih, konkretnejših pravnih zavez med Filipini in Slovenijo naj bi to postala sistemska ureditev, pri tem pa ni namen zgolj preprečiti delo filipinskih posredniških agencij, pač pa tudi domačih. Te se na Filipinih ne bodo več mogle akreditirati in pridobiti dovoljenja za novačenje delavcev. Celoten postopek zaposlovanja naj bi tekel izključno prek zavoda za zaposlovanje. To bi pomenilo, da gre za storitev, ki je za filipinske delavce brezplačna, zavod pa naj bi preverjal slovenske delodajalce in med njimi naj načeloma ne bi bilo tistih, pri katerih so zaznali najhujše nezakonite prakse pri zaposlovanju (tujih) delavcev.

Že bežen pogled na splet pove, da tudi v Sloveniji deluje veliko agencij, ki ponujajo storitev dostave »kvalificirane in nekvalificirane delovne sile iz tujine«. Koliko jih je v resnici in koliko podjetij z drugo osnovno dejavnostjo se zdaj ukvarja s tem cvetočim poslom, ne ve nihče – ne na ministrstvu za delo, ne na ministrstvu za gospodarstvo in tudi ne na zavodu za zaposlovanje.

Delavka iz Indije je plačala 12 tisoč evrov provizije, denar sta si razdelili indijska in slovenska kadrovska agencija.

»Poslušamo zgodbe o tihotapcih ljudi. O ljudeh, ki ilegalno, za plačilo, pripeljejo begunce v azilni dom ali pa jih odpeljejo iz njega. Država je napovedala hud boj tem tihotapcem,« je v omenjeni oddaji na TV Slovenija opozoril Miha Blažič iz Ambasade Rog in navedel primerjavo, ki terja razmislek: »Hkrati pa imamo ljudi, ki so dobesedno preprodajalci ljudi, ki legalno tihotapijo ljudi, delavcem zaračunavajo več kot 10 tisoč evrov, da potem delajo v razmerah kot sužnji. Temu pa ne rečemo tihotapstvo ali pa trgovina z ljudmi? To je pa popolnoma legalna dejavnost, spodbujena in od nje veliko podjetij zelo dobro živi?«

Po novem naj bi se vsaj filipinski delavci izognili oderuškim domačim in slovenskim posrednikom dela – podobno, kot imajo to možnost delavci iz BiH in Srbije, s katerima ima država sklenjena sporazuma o zaposlovanju. To bo zagotovo zmanjšalo izkoriščanje vsaj filipinskih delavcev v Sloveniji.

Čeprav je zunanja ministrica s Filipinov res odletela še na državniški obisk na Tajsko in v Indijo, preostali tuji delavci iz jugovzhodne Azije in nasploh iz tako imenovanih tretjih držav za zdaj ostajajo na milost in nemilost prepuščeni posrednikom delovne sile.