Zakaj nasedamo propagandi?

V Aleksandru Čeferinu, predsedniku evropske nogometne zveze Uefa, so številni v času zadnje Janševe vlade videli tudi politični potencial. Februarja je v intervjuju za Sobotno prilogo Dela zatrdil, da naj bi bila domnevna pretirana politična korektnost ena najbolj, če ne kar najbolj pogubna stvar za Evropo. »Vsi imamo dovolj politične korektnosti,« je povedal. »Pri nas, v zahodnem svetu, svobode govora ni več. Ne moreš več povedati, kaj si misliš.« Je danes, ko živimo v času sovražnega jezika in grobijanstva, zmerjanje pa je postalo nova normalnost, res mogoče trditi, da se komurkoli krši pravica do svobode govora in mora paziti na svoje besede? A številni menijo enako kot Aleksander Čeferin – tako stališče boste našli domala kjerkoli, v medijih, na družbenih omrežjih, za mizo na kosilu z razširjeno družino ali za šankom. Še najraje pa ga ves čas ponavljajo populisti.

Poglejmo Čeferinovo izjavo vendarle malce pobliže. Ne govori brez razmisleka in v marsičem ima zelo prav. »Na eni strani so desni populisti, ki imajo preprosto retoriko – migranti vam jemljejo službe in se ukvarjajo s kriminalom, zaradi propagande LGBT družin ne bo več, uničili vam bodo otroke in tako naprej. To je tako poenostavljena populistična retorika, da jo lahko razume vsakdo,« je razložil v intervjuju. »Na drugi strani je skoraj vsa zahodna mainstream politika (ta politika ni ne leva ne desna) in večina mainstream medijev, ki nagovarjajo ljudi z intelektualno-arogantne višine. Ljudem ne rečejo, da se dajmo o tem pogovoriti, da nič ne bo uničilo vaših družin, da migranti res delajo tudi kazniva dejanja, a so kaznovani kot vsi drugi. Z ljudmi se nihče ne pogovarja, nihče jim ne pojasni, da se imajo ljudje lahko radi ne glede na spolno usmerjenost, nihče ljudem ne pojasni, da se nekateri ljudje slabo počutijo v svojem telesu.«

Potem pa je navedel precej bizaren primer, kaj naj bi bila moteča politična korektnost, na katero je opozoril. »Z ženo imava prijatelja, ki živita v Švici,« je začel. »Povedala sta, da sta punčki v eni od tamkajšnjih šol izjavili, da se počutita kot mački. Sedita na tleh, ostali otroci jedo za mizo. Seveda imata pravico, da se počutita kot mački, toda ali se vam ne zdi, da se običajnemu človeku to zdi nenavadno? Zakaj se ne bi začeli pogovarjati z ljudmi? Ali ni nenavadno, da se nekdo, ki je videti kot človek, počuti kot mačka?«

Ker nas je sprva malce zaskrbelo, ali se morebiti tudi slovenske šole srečujejo z epidemijo muc, smo poklicali na nekaj osnovnih šol, a takšnega, vsaj ne resnega primera nam ni uspelo najti. Da se staršem ni treba zares bati, pravi tudi socialna pedagoginja dr. Špela Razpotnik, docentka na ljubljanski Pedagoški fakulteti. »Smo pa v družini imeli med odraščanjem otrok veliko različnih živalskih kostumov, veliko oblačil za dojenčke ima ušeska, zelo pogosto oblekice za čisto najmlajše imitirajo medvedke ali zajčke, mojim otrokom je njihova teta šivala jaknice, ki so spominjale na zmaje, zebre, leoparde, tigre ali celo hudičke ... In te jaknice so bile pri nas doma vselej najbolj vroča roba!« Zato tudi ni toliko nenavadno, če se kakšna mucka ali celo domišljijski lik kdaj prikrade v igro majhnih otrok – navdih za like, ki jih otroci upodabljajo v igri, seveda črpajo iz sveta in podob, ki jih obdajajo. Ne nazadnje so živalski in drugi domišljijski liki prevladujoči junaki otroške literature ter risank, tudi največjih klasik.

Pisec teh vrstic se je kot otrok, priimku navkljub, denimo kdaj pretvarjal, da je slonček, ker je imel tako rad risani film Slonček Dumbo. In ko smo v uredništvu tuhtali, koliko podobnih primerov poznamo, se je eden od urednikov spomnil, kako je imel v otroštvu sošolca, ki se je rad pretvarjal, da je Christopher Robin, deček iz Medvedka Puja. Danes je ugleden profesor v Nemčiji in mu čisto nič ne manjka. Njegova bujna domišljija v otroštvu mu nikakor ni škodila.

Ker smo woke, govorimo, da bi morali tisti z več premoženja plačevati višje davke, gradimo javna neprofitna stanovanja in uveljavljamo dolgotrajno oskrbo.

Ko gre za igro otrok, doda Špela Razpotnik, bi nas moralo tako skrbeti kvečjemu, ali bodo imeli otroci za prosto, svobodno in tudi domišljijsko igro dovolj časa, prostora, razumevanja in svobode. »Daleč od tega, da bi bilo treba njihovo vživljanje v raznolike like problematizirati ali nadzirati.« Aleksandra Čeferina je tako najverjetneje zmotila samo nedolžna igra otrok. Ali pa res skrajen primer poistovetenja z muckom. Spet tretja možnost bi lahko bila, da je nasedel kar precej razširjeni lažni novici. Kot je poročal britanski The Guardian, je Anglijo pred letom in pol zajela panika, ki so jo dodatno spodbujali različni tabloidi, češ da se ima zmeraj več osnovnošolskih otrok za mačke. Kot se je izkazalo, se je strah prikradel z druge strani Atlantika, kjer so republikanci in konservativni vplivneži širili novico, da naj bi posamezne šole v Združenih državah Amerike (ZDA) učencem, ki se počutijo kot mačke, priskrbele dejanska mačja stranišča. Šlo je seveda za čisto laž in provokacijo, ki so jo ameriški konservativci ponavljali, da bi se norčevali iz peščice transspolnih otrok (po nekaterih podatkih naj bi bilo v ZDA takšnih okoli 1,4 odstotka najstnikov, starih med 13 in 17 let).

Logično sklepanje, ki je pripeljalo do razširjanja te lažne novice, naj bi šlo nekako takole: če tej peščici otrok, ki se ne poistovetijo s spolom, ki jim je bil pripisan ob rojstvu, dovolimo takšna občutja in smo do njih odprti in sprejemajoči, potem bodo jutri že razlagali, da so mačke. Podobna oblika logičnega sklepanja, ki so jo širili konservativci, je nekoč sicer razpredala o tem, kako bo legalizacija istospolnih porok naravno vodila v poročanje z živalmi. Pa se to seveda ni zgodilo.

Spet bi razkrečili noge

Od kod v zadnjem času takšna moralna panika glede domnevno pretirane politične korektnosti? Raziskovalci pod drobnogled jemljejo nekatere pomembne družbene premike zadnjega desetletja. Začnimo z na videz banalnim primerom, saj znajo ta kdaj osvetliti stvari drugače. Pozimi 2015 je Metropolitanska uprava za promet, ki upravlja newyorško podzemno železnico, začela oglasno kampanjo, s katero je moške prosila, naj bodo malce obzirnejši, ko se vozijo z vlakom, in v primeru gneče ne sedijo s preveč razkrečenimi nogami, da ne bi tako zasedli tudi sosednjih mest. Pobuda je prišla z družbenih omrežij, na katerih so se uporabnice pritoževale nad tem precej pogostim pojavom in mu nadele celo ime – menspreading. Na problem so poleg New Yorka začela opozarjati tudi druga večja mesta, izraz pa se je tako zelo populariziral, da je pristal v oxfordskem slovarju angleškega jezika. In obenem sprožil nemalo polemik o tem, koliko prostora v javnem prostoru zasedajo moški. Na račun drugih.

Vse skupaj se je res zdelo malce banalno, četudi je že Simone de Beauvoir v Drugem spolu pisala, kako so moški že od malega vzgajani, da zavzemajo prostor – lahko so glasni, se rinejo v ospredje, in če želijo, krečijo noge, kolikor želijo –, za ženske pa velja, da morajo biti, če želijo ustrezati družbenim pravilom, čim bolj tihe, krotke in neopazne. Ženske so tedaj že zdavnaj dobile volilno pravico in postale enakopravne moškim, če ne že docela enake, tudi marsikateri stekleni strop je bil že porušen in zdelo se je, kot da feminizem ni več nujno samo psovka. Kaj več bi lahko hotele? A kmalu zatem so prišla na plano razkritja o spolnih napadih producenta Harveyja Weinsteina, ki so sprožila gibanje Me Too, in ženske spet opomnila: ne le, da moški radi krečijo svoje noge in zavzemajo preveč prostora, kadar ga zavzamejo dovolj, se sem pa tja lahko počutijo dovolj pogumne, da nasilno krečijo noge drugim. Vrhunec tega je bilo dejstvo, da je približno v istem času Donald Trump, ki se je nekoč pohvalil, da lahko z ženskami, če si dovolj vpliven, počneš tako rekoč vse, jih tudi »zagrabiš za pičko«, prvič postal predsednik ZDA.

Samoumevni privilegiji niso nekaj, česar bi se kar tako zavedali. Še težje se jim je odreči, ko se jih zavemo. In woke je v tem smislu tudi malce neprijeten.

V zadnjem desetletju se je tako odprla ta tema, o tem je začela teči javna razprava, in res se je zgodila čisto prava mala revolucija. A ne samo za ženske. Ameriško vrhovno sodišče je leta 2015 presodilo, da se geji in lezbijke lahko poročajo v vseh zveznih državah, saj je to njihova ustavna pravica. Poleg Me Too je mednarodno pozornost z nasilno smrtjo Georgea Floyda pridobilo tudi gibanje za pravice temnopoltih Black Lives Matter, iz katerega sicer prihaja izraz woke (prebujenstvo), ki se je v afroameriškem slengu pojavil že v tridesetih letih prejšnjega stoletja in je pomenil zavest o sistemskem rasizmu, v emancipatornih bojih zadnjega desetletja pa postal nekakšen krovni termin za zavedanje različnih sistemov podrejanja in družbenih krivic. Postalo je popularno biti woke. V filmih in serijah so začeli nastopati geji in lezbijke in transspolne osebe, ki niso bili več tam samo za popestritev dogajanja, neverjeten uspeh so doživeli filmi, kot so Zbeži!, Črni panter in Mesečina, superzvezdnice pa so začele razglašati, da so feministke – zavel je veter girl boss energy.

Seveda je za marsičem od naštetega stal tudi finančni interes in seveda so predvsem liberalci pridno izkoriščali to, čemur pravimo identitetne politike, da so privabljali volivce in v ekonomiji kupce. A zaradi tega biti woke še ni nekaj slabega. Kvečjemu nasprotno. Zakaj bi bilo slabo zavedati se družbenih krivic in nanje opozarjati? Paziti na besede? Biti občutljiv za druge?

Kot družba smo, podobno kot ob velikih emancipatornih prelomih že kdaj prej, sprejeli, da je nastopila nova epoha. Vsaj načeloma ne uporabljamo več psovk, kot sta »cigan« ali pa »peder«, ki so šle nekoč dosti lažje z jezika. Na službenih sestankih sodelavk ne dajemo več v nič samo zato, ker lahko, in popoldne ne gnjavimo natakaric v lokalu. Ker se nam je zdelo to pomembno, smo tudi v Sloveniji sprejeli novo zakonodajo, da bi obvarovali ženske pred spolnim nasiljem, novela zakona o gospodarskih družbah, ki je začela veljati decembra, pa denimo od družb, v katerih ima država večinski delež, zahteva, da dosežejo vsaj 40-odstotno zastopanost žensk v organih nadzora ali vsaj 33-odstotno zastopanost žensk med člani organov vodenja in nadzora. Tudi zato del javnih sredstev namenimo delovanju nevladnih organizacij, ki delujejo na področjih družbenih manjšin. Naša tankočutnost, ki je prišla s tem, pa navsezadnje sega tudi drugam – ja, tudi zato, ker smo tako zelo woke, govorimo, da bi morali tisti z več premoženja plačevati višje davke, gradimo javna neprofitna stanovanja in uveljavljamo dolgotrajno oskrbo za starejše, za katero bomo junija začeli plačevati nov obvezni prispevek. Naša tankočutnost seže tudi do varovanja okolja in živali.

To je bil družbeni dogovor, s katerim se je strinjal tudi marsikateri moški, ki je prej dolgo krečil svoje noge. Zavoljo solidarnosti jih je malce stisnil skupaj in tudi drugim pustil zasesti javni prostor. In to je bilo v resnici pogumno dejanje moških. Samoumevni privilegiji namreč niso nekaj, česar bi se kar tako zavedali. Še težje se jim je odreči, ko se jih zavemo. In woke je v tem smislu tudi malce neprijeten, saj počne prav to – ljudem jasno prikaže njihove privilegije in jih, kadar si jih dovolijo preveč izkoristiti, kliče k odgovornosti.

Motanje v klobčič

Zaradi vsega naštetega je tako nenavadno in obenem pričakovano, zakaj je prav woke postal grešni kozel populistov in avtoritarcev po svetu, z Donaldom Trumpom na čelu. Vsi, z Janezom Janšo in Viktorjem Orbánom vred, danes ponavljajo, da je woke (ali politična korektnost, ali teorija spola, ali kulturni marksizem, če želite, saj te izraze uporabljajo skorajda izmenično) največja nevarnost zahodni civilizaciji. Oziroma, kot je Janša nedavno zapisal na družbenih omrežjih, »medtem ko je zahodna civilizacija dodobra načeta od znotraj od virusov kulturnega marksizma oziroma tako imenovane prebujenske ideologije in posledično katastrofalno nizke rodnosti, ima njena civilizacijska konkurenca v obliki totalitarne Kitajske z vazali v Severni Koreji, Moskvi, Teheranu in številnih drugih državah podobnih težav bistveno manj«.

Nenavadno pa seveda je, ker umirjeni in razgledani Aleksander Čeferin pride do podobnega sklepa kot Janša. Medtem ko naj bi se Evropa utapljala v lažni politični korektnosti in se vrtela na mestu, največji dosežek Evropske unije (EU) pa naj bi bil, »da mora biti zamašek od plastenke pritrjen«, kot je v intervjuju za Sobotno prilogo Dela hudomušno pristavil Čeferin, drugje izumljajo visoko tehnologijo, ki nas prehiteva.

To neskončno razpredanje o woke je klobčič, v katerega se človek hitro zaplete. Zdi se razmeroma udoben. Zdravorazumski. Vanj se uspe zamotati sleherniku.

To kakopak ne drži – omenimo samo schengensko območje, enotni evropski trg in skupno valuto, pa navsezadnje dejstvo, da je EU kljub vsemu uspelo več desetletij zagotavljati mir v Evropi. In še danes, kljub vsem grožnjam, zunanjim in notranjim, velja za nekakšnega poroka stabilnosti. Tudi na področju varovanja okolja je EU naredila dosti več kot zapovedala nove zamaške, zaradi novih okoljskih pravil živimo v neprimerno manj onesnaženem okolju, kar je povezano tudi z daljšim življenjem in boljšim zdravjem. Do leta 2030 se je unija zavezala, da bo zmanjšala neto emisije toplogrednih plinov za vsaj 55 odstotkov v primerjavi z ravnmi iz leta 1990, do leta 2050 pa dosegla cilj podnebne nevtralnosti. Doseganju teh ciljev namenja precejšnja sredstva in uspešno prehaja na bolj zelene in trajnostne vire energije. Samo Slovenija bo v obdobju 2021–2027 pridobila skoraj 800 milijonov evrov za spodbujanje energijske učinkovitosti, zmanjševanje toplogrednih plinov ter prilagajanje na podnebne spremembe. Omenimo tudi, da je EU z direktivo o habitatih (1992) vzpostavila pomembno omrežje zavarovanih območij Natura 2000, ki so tudi v Sloveniji – ta se ponaša z največjim deležem takšnih območij v EU –, ter zavarovala pomembna naravna območja in njihovo biotsko raznovrstnost. Brez unije bi danes cementarne, lakirnice in sežigalnice še vedno enako grobo onesnaževale okolje.

A to seveda obremenjuje podjetja, ki morajo vlagati v nove tehnologije in se tudi marsičemu odreči. In zato ves čas pritiskajo in poskušajo prikazati zeleno politiko kot nekaj brezpredmetnega. Kot nekaj, kar le veliko stane, dejansko pa naj bi zgolj ostali brez plastičnih slamic in z novimi zamaški. Podjetja se upirajo z vsemi štirimi: evropski avtomobilski koncerni lobirajo pri evropski komisiji, da ne bi izvedla napovedane prepovedi motorjev z notranjim zgorevanjem po letu 2035, velike naftne družbe (BP, Shell, Equinor) pa napovedujejo, da bodo opustile naložbe v vire obnovljive energije in se raje osredotočile na krepitev proizvodnje nafte in zemeljskega plina. Jasno, če pa tudi Donald Trump kriči: »Vrtaj, bejbi, vrtaj!« Zeleni prehod je nenadoma tudi woke, ta zamašek, ki ga omenja Čeferin, pa je podobno propagandno orodje kot mucki.

Vrnimo se k intervjuju s Čeferinom. »Evropa ima še zmeraj prednost, da je kulturno središče, v katero bi radi prišli vsi. Ekonomsko žal nismo več konkurenčni, o davkih pa raje ne bi izgubljal besed,« je nadaljeval. In se raje obregnil ob domačo politiko: »Visoki davki sami po sebi niso težava, če ima vsak državljan dostop do zdravnika, brezplačno zdravstvo in šolstvo. Morali bi meriti tudi učinkovitost državne uprave. Stalno raste število državnih uradnikov, prebivalstvo Slovenije pa se opazno ne povečuje. Gotovo ni rešitev v višanju davkov kar tako. Nogometaš, ki podpiše pogodbo z Olimpijo, Celjem ali Mariborom in za to prejme 500.000 evrov, stane naš klub 1,2 milijona evrov, na Poljskem pa le 600.000 evrov. Oboji smo del EU, mi pa se pogovarjamo le o zvišanju davkov in to so ’velike reforme’. To je napaka.«

Pa je to res? Podobno govorijo slovenski gospodarstveniki. Ivo Boscarol je v intervjuju za MMC RTV SLO povedal, da je največji dosežek Evrope danes »ta, da si zmočim majico, kadar pijem iz plastenke, ker ne morem odtrgati zamaška«, ter se obregnil ob napovedi nove davčne politike – dolgo pričakovani nepremičninski davek, ki je dejansko še v povojih, je označil za »davek za nabiranje političnih točk«. Poleg tega pa še potarnal, kako da je država v resnici mačehovska do gospodarstva in da je osebno »privrženec korenčka, ne palice«, da pa žal ugotavlja, kako v Sloveniji poznamo samo palico. Joc Pečečnik, predsednik Kluba slovenskih podjetnikov, je v pismu premieru Robertu Golobu zapisal, da smo na vsakem koraku priča »koruptivnim dejanjem, ki se odvijajo predvsem v državnih podjetjih in agencijah, v katerih se zapravljajo ogromne količine denarja«, medtem ko se od državljanov in podjetnikov zahtevajo »nemogoče visoke obremenitve, ki niso več logične in primerljive s tujino«, v zameno za to pa »živimo z enim najslabših in najmanj učinkovitih javnih servisov v Evropi«. Pri Gospodarski zbornici Slovenije in tudi pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije pa so v odprtem pismu opozorili, da naj bi se poslovno okolje v Sloveniji v zadnjih letih močno poslabšalo, ter posvarili pred uvajanjem novih davkov in prispevkov.

Če ste se ob prebranem zgrozili, kje živite, naj vas pomirimo. Skupna značilnost teh izjav je, da ne držijo. Ne, Slovenija ni najbolj skorumpirana država daleč naokoli, tudi nima enega najslabših in najmanj učinkovitih javnih servisov v Evropi, in četudi ima visoko obremenitev plač, te niso najbolj obremenjene v Evropi, kot kdaj radi trdijo delodajalci. Dejansko veljamo za sicer sramežljivo, a vseeno davčno oazo, ko pride do davkov na premoženje. Kljub temu da se število javnih uslužbencev v Sloveniji res povečuje, še zmeraj spadamo med države EU z nizko zaposlenostjo v javnih storitvah. Slovenija ima eno najvišjih gospodarskih rasti v Evropi in eno najvišjih zaposlenosti. Dohodkovna neenakost v Sloveniji ostaja med najnižjimi v Evropi, prav tako stopnja revščine. In res bi težko trdili, da je država do gospodarstvenikov mačehovska, ko pa jih pomaga tako izdatno financirati. Po podatkih vlade je bilo samo v tem mandatu dodeljenih več kot 660 milijonov evrov spodbud za razvoj gospodarstva. Podjetja so prejela več kot 330 milijonov za premagovanje energetske krize in skoraj 140 milijonov za sanacijo po poplavah.

Zakaj smo ta zapis začeli z razpravo o politični korektnosti, tik pred koncem pa pristali v polemiki s slovenskimi gospodarstveniki? Ker ko izčistimo vse besede o muckah (ali pa navsezadnje o zamaških), s katerimi se te debate vedno začnejo, na koncu vedno znova pristanemo pri denarju. In na to je treba ves čas opozarjati – da gre v resnici samo za lažno prikazen, za slamnatega moža. In danes prav v ZDA natančno vidimo, kako je videti resnični boj proti woke in kaj je dejansko zadaj: s krikom Problem je woke! priti do preteklih privilegijev oziroma pridobiti nove.

Pošastni neoliberalizem

Ena prvih stvari, ki jih je Trump naredil, ko je prišel na oblast, je bila, da sta z Elonom Muskom, vodjo urada za vladno učinkovitost, razdrla tako imenovane programe DEI, ki so spodbujali raznolikost v delovnem okolju, s spleta je izginila tudi vladna stran, na kateri so bili državljankam dostopni podatki o varnem opravljanju splava, ena bolj bizarnih potez nove administracije je, da se je odločila prepleskati ogromen mural z napisom Black Lives Matter v Washingtonu, D.C., ki je nastal po smrti Georgea Floyda, Trump pa je napovedal temeljito revizijo državnega financiranja nevladnih organizacij doma in v tujini, ki »spodkopavajo nacionalni interes«. Ki so skratka preveč woke. Zdaj poskuša omejiti tudi vsakršno financiranje raziskovanja, ki bi bilo preveč woke, fakultetam grozi z odvzemom sredstev, če bodo preveč woke, tudi če bodo dovolile »nezakonite proteste«, kot pravi, študentom pa grozi z zapornimi kaznimi in deportacijami, s čimer meri na propalestinske protestnike (in seveda postavlja nevaren precedens za vse proteste v prihodnje). Stvar je toliko bolj ironična, ker se Trump in njegova administracija predstavljata za zavetnike svobode govora in svarita pred nevarnostmi pretirane politične korektnosti, tudi pred cancel culture (kulturo črtanja), a obenem »črtata« vsevprek.

»Zdi se, da je ekipa Donalda Trumpa prepričana, da lahko ignorira dolgotrajne težave, zaradi katerih je življenje ljudi v ZDA nemogoče – celo da lahko te težave še poslabša ali ustvari povsem nove – in da tega ljudje ne bodo niti opazili, če jih bodo le dovolj dobro zamotili,« v ameriškem časniku Jacobin piše Branko Marcetic. Pri tem poudari, da je pod pretvezo woke napadel tudi ameriški urad za zaščito potrošnikov. »V teoriji bi težko obrazložili napad na takšen urad, še posebej, če se borite proti korupciji in ’elitam’ v imenu delovnih Američanov. Da bi rešili to protislovje, je Trumpova administracija urad preprosto razglasila za ’woke’.« Na vrhu seznama grehov woke, ki naj bi jih zagrešil urad, najdemo pritožbi dveh milijarderjev, ustanovitelja Mete Marka Zuckerberga ter vlagatelja Marca Andreessena, ki uradu očitata, da naj bi, kot je dejal Andreessen v podkastu Joeja Rogana, »ustrahoval vse, ki poskušajo narediti kaj novega na področju finančnih storitev«. V resnici je urad minulo jesen preiskoval obtožbe, da je Meta pri ciljnem oglaševanju nepravilno uporabljala osebne finančne podatke svojih uporabnikov. Ker je s tem lahko veliko zaslužila.

Slovenski gospodarstveniki se ozirajo proti Ameriki in hlepijo. Janši bi najraje kar takoj razgrnili rdečo preprogo do vladne palače.

Woke opravlja dvojno vlogo, piše Marcetic. Po eni strani je bleščeči predmet, ki odvrača pozornost. Denimo od tega, da Trump in Musk v imenu »debirokratizacije« kot po tekočem traku odpuščata zaposlene v javni upravi, republikanci v predstavniškem domu pa predlagajo, naj se za 880 milijard dolarjev zmanjšajo sredstva za Medicaid – program, ki zagotavlja zdravstveno zavarovanje Američanom z najnižjimi dohodki –, da bi tako zagotovili davčne odpustke za najbogatejše. Po drugi strani pa je samo »način, kako ustreči pritožbam vplivnih elit, ki se obnašajo kot nemočne žrtve«. Za fasado pa se v resnici skrivajo zasebni interesi kapitala.

Tudi slovenski gospodarstveniki o takšni vzajemnosti med kapitalom in vlado dobesedno sanjarijo. Z zvezdami v očeh se ozirajo proti ZDA in hlepijo po tem, da bi se kaj podobnega zgodilo tudi pri nas. Če bi lahko, bi Janši, ki obljublja, da bo čim bolj takšen kot Trump, najraje kar takoj razgrnili rdečo preprogo do vladne palače. A zakaj je v središču teh ekonomskih interesov woke? To je nalepka, prek katere se bije ekonomski boj. Zato je nenadoma še varstvo okolja, v katero morajo vlagati podjetja in se prilagajati novim standardom, postalo woke. Ker bi se podjetja rada znebila teh stroškov. Ker hočejo višje dobičke. In zato danes toliko govorijo o zamašku na plastenki – ker nas hočejo prepričati s propagando, da gre ves denar za okolje v neumne projekte. A velja se spomniti, kako nižje okoljske standarde smo imeli še pred 20 leti in v kako bolj onesnaženem okolju smo živeli. Kot se velja ob muckih (in drugi lažni propagandi) spomniti, koliko družbenih bojev je bilo potrebnih, da se danes nekateri med nami počutijo vsaj kanček bolj sprejete.