Maja Smrekar je kriva!

Zakaj pes? Zakaj je na tej fotografiji ženska, ki doji psa? Ga zares doji? Kaj naj bi sploh želeli pokazati s tem? Zakaj obstaja fotografija ženske, ki doji psa? Da nam je nelagodno? Zakaj bi kdo želel, da čutimo nelagodje? Je to nelagodje tisto, kar je hotela doseči avtorica? Zakaj? Kdo je sploh avtorica? Kaj je tukaj umetniško delo? Je fotografija sama umetniško delo? In če je fotografija – ali je fotomontaža – ali sta se pes in ta ženska res fotografirala? Ta pes res pije njeno mleko? Je to res zakonito?

Začnimo torej pri osnovah. Avtorica tega umetniškega dela je leta 1978 v Brežicah rojena Maja Smrekar, ena najbolj (mednarodno) priznanih slovenskih umetnic, sicer docentka za kiparstvo na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, trenutno tudi predstojnica oddelka za kiparstvo. K-9 topologija, kot se imenuje ta umetniški projekt v več delih, ob javni uprizoritvi ni doživel nobenega napada. Dokler ni dobil dveh pomembnih nagrad. Najprej leta 2017 najvišjega odlikovanja festivala Ars Electronica v avstrijskem Linzu; gre za najuglednejšo in najpomembnejšo nagrado na področju hibridne umetnosti. In nato, leto kasneje, še nagrado Prešernovega sklada, najvišje domače priznanje za dosežke v umetnosti. Maja Smrekar je leta 2021 prejela še Župančičevo nagrado. A s tem o samem umetniškem delu, ki ga danes zlorablja skrajna desnica, še nismo povedali ničesar. Naj navedemo še nekaj: Ars Electronica v Linzu, ki prireja omenjeni vsakoletni festival, je tudi eden najzanimivejših in najbolje obiskanih evropskih muzejev sodobne umetnosti z izjemno množičnim obiskom. Po njem ves čas tekajo otroci, očarani nad sodobno umetnostjo. To ni nepomembno, umetnost je namreč v Avstriji dojeta bolj sproščeno, bolj svobodno kot pri nas, radikalni projekti so tam že zelo dolgo del normalnosti.

Že leta se veliko govori o Maji Smrekar, saj je na fotografiji, ki jo danes uporablja skrajna desnica, ona sama. A o njej se v širši javnosti dejansko ve zelo malo: v vseh teh letih, ko je sicer javni dokaz skrajne desnice o nekoristnosti in izprijenosti kulture, še vedno malodane nihče ne ve, kaj kot umetnica pravzaprav dela. Tisti, ki njena dela razglašajo za perverzna, odurna in kar je še takih grobih, vulgarnih izrazov, o njej celo zelo očitno ne vedo nič. Tako je brez dvoma zato, ker njena umetniška dela terjajo čas in pozornost, premislek in angažma. Razmišljajo o vplivu naravnih in tehnoloških sprememb na družbo, o prihodnosti na ruševinah kapitalizma in sobivanju človeka in živali. Dotikajo se težkih tem: ukvarjajo se z našim odnosom do gensko spremenjenih organizmov, do reproduktivne medicine, umetne inteligence in – in tukaj je nevralgična točka – samega pojma družine.

Veliko prahu je dvignil že eden njenih prvih umetniških projektov Human Molecular Colonisation Capacity (2012), v okviru katerega je v ljubljanski Galeriji Kapelica predstavila svojo linijo jogurta. A ne kar kakršnegakoli jogurta. Šlo je za Maya YogHurt, jogurt, ki je vseboval njene genske sledi, projekt pa je izpeljala v sodelovanju z Inštitutom za biokemijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Če skušamo ta zapleteni postopek čim bolj poenostaviti: zapis za proizvodnjo mlečne kisline iz njenega gena so vstavili v kvasovko in ta je kar naenkrat začela proizvajati precej mlečne kisline. To so prefiltrirali, gensko spremenjene organizme pustili v laboratoriju, iz njega pa prinesli – jogurt. Zanimala jo je namreč povezava med najbolj elementarnim enoceličnim bitjem, torej kvasovko, in človekom, ki je z vseh vidikov kompleksno bitje.

Gen, ki nosi zapis za serotoninski transporter, je pri ljudeh mutiral kot posledica sobivanja s psi, med drugim pa nam omogoča, da laže prenašamo prisotnost drugih.

Zakaj je to naredila? Ker je želela spodbuditi razmišljanje, kaj sploh so gensko spremenjeni organizmi. Da, tako deluje umetnost. Postavi vprašanja, tako da nam spremeni perspektivo, da načne že utrjena mnenja. Zakaj takšna stigmatizacija gensko spremenjenih organizmov in fobija pred njimi, hkrati pa toliko navdušenja nad njimi? In seveda: so gensko spremenjeni organizmi morda rešitev za prenaseljeni in lačni planet? Od kod prihajamo? Kdo smo? Kam gremo? je naslov znamenite slike francoskega postimpresionista Paula Gauguina, naslov, ki je bil Maji Smrekar že od nekdaj zelo všeč. V nekaj kratkih besedah namreč povzema bistvo njenega umetniškega delovanja. Kot pravi sama, so jo ta temeljna vprašanja zanimala že, ko je bila deklica, ko še ni vedela, da bo nekoč postala umetnica. Tudi zato se je vpisala na študij kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Že na sprejemne izpite je odšla z mislijo, da je ne zanima skulptura v klasičnem, tradicionalnem pomenu besede, pač pa prostor v vseh pogledih – ne le fizični, temveč tudi mentalni prostor, telo kot prostor, prostor spomina. Zavedala se je, da kiparstvo v najširšem smislu lahko ponudi sredstva za takšno razmišljanje.

Magistrski študij je nadaljevala na oddelku za video, kjer se je začela ukvarjati s tistim delom umetnosti, ki se izraža s tehnologijo in njenimi zmožnostmi. »Dojela sem, da živimo v digitalni dobi, in če želim spodbujati družbeni diskurz, je povsem logično, da uporabim tehnologijo, ki je najbolj razširjeno orodje v naši družbi, prek katerega komuniciramo, bivamo, živimo,« opisuje Maja Smrekar. Po napornem obdobju, ki je sledilo »jogurtnemu« projektu, je začela razmišljati, kaj je tisto, kar jo v življenju najbolj veseli. Tudi, ko je utrujena, ko se ji nič ne da. Odgovorila si je: živali, med katerimi imajo posebno mesto psi. Sobivanje z njimi je nekaj, do česar nikoli ne čuti odklonilnega odnosa. Odraščala je kot edinka v družini, ki je vzrejala pse, že od nekdaj jih zato dojema kot družinske člane. A tako svojega psa ali mačko dojema skoraj vsak lastnik, mar ne? »Ko sem bila majhna, sem bila precej osamljena, ker so starši veliko delali, nisem imela bratov in sester in živeli smo čisto na koncu vasi. Ves čas sem bila v naravi s psi, in odkar pomnim, se je takrat vame vedno naselil mir, ki ga že vse življenje nosim s seboj in h kateremu se vedno znova vračam.«

To je postal temelj projekta, ki pa ga je želela povezati s širšim družbenim vprašanjem. Utrnilo se ji je, da je pes žival, ki res najdlje sobiva s človekom. Lotila se je enoletne raziskave o evoluciji vzporednega življenja človeka in psa. Ugotovila je na primer, da sta vrsti vzajemno udomačevali druga drugo, več človeških in pasjih genov se je v tisočletjih prilagajanja razvijalo vzporedno. Prostrani miselni zemljevid, ki se ji je pri tem sestavil, pa ji je dal vedeti, da je tema preobsežna, da bi jo lahko zaobjela v enem delu.

Zato se je leta 2014 odločila, da se bo projekta lotila v več delih. Nastal je umetniški projekt K-9 topologija, pri katerem je v prvem delu Ecce Canis najkonkretneje raziskovala prav to izvorno tezo evolucije vzporednega življenja psa in človeka, udomačitev in preobrazbo volka v psa ter medsebojno prilagoditev človeka in psa, tudi gensko. V interaktivni instalaciji je obiskovalcem omogočila, da zaznajo vonj serotonina, ki ga je s sodelavci osamila iz svoje krvi in iz krvi svojega psa Byrona (njegova kri je bila odvzeta pri rutinskem veterinarskem pregledu). Zakaj serotonin? Ker je v svoji raziskavi naletela na gen, ki nosi zapis za serotoninski transporter. Ta gen je pri ljudeh mutiral kot posledica sobivanja s psi, med drugim nam omogoča, da laže prenašamo prisotnost drugih. Torej: pes je po svoje udomačil človeka.

Ženske so si v preteklosti, ko še ni bilo prsnih črpalk, kadar so zbolele za mastitisom, pomagale z mladički domačih živali; uporabljale so jih, da so pri njihovih prsih pili mleko.

V drugem delu projekta Jaz lovim naravo, kultura pa mene se je navezala na umetnike, ki so v preteklosti v svoje projekte vključevali pse ali volkove. Denimo sloviti nemški avantgardni umetnik Joseph Beuys, ki se je v sedemdesetih letih v performansu Rad imam Ameriko in Amerika ima rada mene zaprl v galerijski prostor z živim kojotom kot simbolom izvorne, avtohtone, domorodne Amerike. Pa ruski umetnik ukrajinskega rodu Oleg Kulik, ki je v devetdesetih letih med performansom Ugriznem Ameriko in Amerika ugrizne mene oponašal psa kot metaforo za to, kako Zahod vidi »zlobni komunistični Vzhod«. Sama je v svojem delu »triptiha« gola ležala na tleh, premazana s škrobasto želatino, z njenega golega telesa pa jo je polizal trop volkov, s katerimi je predhodno preživela dovolj časa, da si je pridobila njihovo zaupanje in dobesedno postala del tropa.

Želela je, da njeno telo postane zgolj pokrajina, kulisa, v ospredje performansa pa stopijo volkovi. Zakaj? »Ker smo v 21. stoletju vsi, ljudje in živali, del iste politične vrste, vsi smo enakopravni v boju proti kapitalizmu, ki nas vse bolj razteleša ter uničuje naravo in naš planet.«

Po tej izkušnji je vzniknila zamisel za tretji del projekta Hibridna družina – tisti, ki je izmed vseh dvignil največ prahu in ga je zdaj stranka SDS ukradla ter brez dovoljenja avtorice predelala celo v svojem predreferendumskem propagandnem gradivu. V tem delu projekta je razmišljala o živalih iz volčjega tropa, ki so jo pri prejšnjem projektu sprejele medse. In s tem o vseh vrstah družine, ne le o tisti prevladujoči, jedrni. O hibridni družini, ki prav tako lahko zagotavlja zavetje, mir in ljubezen. Bistvo te ljubezni je umetnica, ki se je zavestno odločila, da iz ekoloških razlogov ne bo biološka mati, želela prikazati na ravni vseh mogočih čutov, visceralno, skozi telo. Iti skozi popolnoma fiziološki proces materinstva. A najprej je opravila raziskavo, kar je vedno pomemben in dolgotrajen del umetniškega dela. Za središče razmišljanja je izbrala ugotovitev, da so si ženske v preteklosti, ko še ni bilo prsnih črpalk, kadar se je pri njih pojavil mastitis, torej vnetje dojk, ki je pogosto povezano z dojenjem, pomagale z mladički domačih živali; uporabljale so jih, da so pili pri njihovih prsih in s tem olajšali pritisk zaradi nastajajočega mleka, ki je povzročalo vnetje in s tem neizmerne bolečine. S posebno prehrano in prsnimi črpalkami je nato najprej spodbudila telo, da je njena hipofiza začela proizvajati hormon prolaktin, to pa je sprožilo proizvajanje in izločanje mleka. Z njim je med performansom nahranila pasjo mladičko Ado. Gre za projekt, za katerega je uporabila svoje telo, a hkrati je šlo za ponovitev nečesa, kar so ženske v preteklosti uporabljale, da so se borile z mastitisom. Tega v današnjem svetu, ko se z mastitisom ženske spoprimejo z medicinskim znanjem, razvitimi zdravili in pripomočki, ne ve tako rekoč nihče več. »Danes malo ljudi ve, da akumulacija mleka ni odvisna zgolj od nosečnosti in tudi ni podrejena temu, da je ženska biološka ženska, pravzaprav gre za mehanski fiziološki protokol in tako imamo vsi, tudi biološko moška telesa, možnost dojiti otroke. Hkrati je dojenje nekaj tako čudovitega in vzpostavlja tako lepe vezi in občutke, da si lahko samo predstavljamo, kakšna bi bila družba, če bi bilo dojenje normalizirano tudi zunaj materinskih okvirjev. Seveda mi je jasno, da to zbuja odpor in jezo pri ljudeh, ki se v 21. stoletju ne želijo ali ne zmorejo premakniti od nuklearne, heteronormativne družine kot edine prave možnosti,« pravi Maja Smrekar.

Pri sklepnem, četrtem delu projekta ARTE_mis je ustvarila molekularno skulpturo, celični kip: ob pomoči strokovnih sodelavcev je odvzela svojo jajčno celico in jo v laboratoriju, pod mikroskopom, združila z maščobno celico psičke Ade, ki so jo veterinarji izločili ob rutinskem posegu sterilizacije. Torej: ni šlo za oploditev, v procesu ni bilo prisotne nobene sperme, kot so (namenoma) napačno povzemali številni desničarski mediji in rumeni časopisi ne le v Sloveniji, ampak po vsem svetu. »Poleg tega, da sem tri največje predatorske vrste, človeka, psa in volka, na najbolj elementarni ravni – pod mikroskopom – postavila nazaj v enakopravni ekološki položaj, sem želela povedati tudi, da sem lastnica svojega telesa, ne zgolj njegova imetnica. Zato imam svobodno možnost svoj reproduktivni material uporabiti ne le za tisto, za kar družba od mene pričakuje, da ga bom, torej za reproduktivno funkcijo, pač pa tudi kot umetniški medij.«

Projekt K-9 topologija ni doživel nobenega napada, dokler ni dobil zlate nike festivala Ars Electronica v Linzu in nato še nagrade Prešernovega sklada. Šele tedaj se je proti Maji Smrekar začel pogrom, spodbudila so ga desničarska trobila, ki so naglo širila napačne razlage njenih del. Tem napadom je zagon dal predsednik SDS Janez Janša, ki je na Twitterju sodobne umetnike zmerjal s paraziti in med drugim posebej omenil Majo Smrekar in njen projekt.

»Tega ne jemljem osebno. Razumem, zakaj je za te stranke moj projekt tako priročen, da ga uporabljajo kot orodje v svoji zlorabi nagovarjanja ranljivih skupin,« pravi Maja Smrekar. »Uporabljajo ga, ker vsi moji projekti, zlasti K-9 topologija, govorijo o vključevanju, emancipaciji, ljubezni, sočutju. O tem, kako nimajo vsi možnosti vzpostaviti nuklearne družine. In o tem, kako imaš pravico imeti rad, kogarkoli želiš. To so teme, ki so v diametralnem nasprotju z njihovim diskurzom. Kajti v populističnih diskurzih je v ospredju žensko telo, seveda zreducirano na svojo reproduktivno funkcijo, tak diskurz pa vodi v absolutno družbeno regresijo, česar ne smemo dopustiti.«

V odziv na napade na delo K-9 topologija je izvedla performans Delo in dom, pri katerem je z železnim kolovratom predla niti iz svojih las ter iz dlak svojih pasjih sopotnikov Byrona in Ade. Predenje se namreč v pravljicah in mitologijah po vsem svetu povezuje z vrednotenjem ženske in njenega dela, z materinstvom in domom. »Ravno zato sem se odločila postaviti v neko regresivno obliko, ukročeno žensko telo, ki je last enoznačne ideologije doma – tako, kot bi me vsi ti regresivni populisti želeli videti.« Kljub temu se med performansom dogaja tihi upor v obliki spredene hibridne niti.

O umetnosti kot nečem, kar postavlja vprašanja razmerij v sodobni družbi, je sicer začela podrobneje razmišljati, potem ko je dobila status samozaposlene v kulturi. »Postalo mi je jasno, da če so moji projekti financirani z davkoplačevalskim denarjem, moram s svojo umetnostjo izražati nekaj, kar ni zgolj samonanašalno in avtopoetično, ampak je moja dolžnost, da obravnavam družbeno relevantne teme. Te pa, kot se je izkazalo, vedno izhajajo iz neke moje teme, ta fokus potem zavestno razširim na neko konkretno družbeno vprašanje.« Še zlasti jo zanimajo teme, ki se pometajo pod preprogo, a je jasno, da se v kolektivni zavesti kljub vsemu predelujejo. »Zdi se mi zelo zdravo, da se stvari izrečejo na glas. Takrat lahko zares izostriš problem in ugrizneš vanj. Ni pa lahko, to mi je jasno.«

Napadom je zagon dal predsednik SDS Janez Janša, ki je na Twitterju sodobne umetnike zmerjal s paraziti in med drugim posebej omenil Majo Smrekar in njen projekt.

Maja Smrekar se sicer sprašuje, zakaj so tarče napadov vedno znova umetniki in ne denimo športniki ali znanstveniki, pa čeprav je slovenski narod zrasel na kulturi in se vsi v državi strinjajo, da je kultura tista, ki je ohranila slovenstvo kot tako. »Za populiste je izjemno pomembna moč ideologije. Umetniki pa že od nekdaj čutimo, da je naša naloga mobilizacija ljudi h kritičnemu mišljenju,« pravi. »Le s kritičnim razmišljanjem lahko ohranimo svoje temeljne pravice in svoboščine. Stranki SDS se to zdi izjemno nevarno, tega se boji. Očitno ji je glede umetnosti jasno vsaj to, da resnično ima moč spodbuditi družbene spremembe.«

Maja Smrekar je docentka za kiparstvo na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje od leta 2023. Kot umetnica zdaj pripravlja projekt, pri katerem v dialogu z umetno inteligenco razmišlja o vprašanjih vrednosti človeka in njegovih digitalnih posmrtnih ostankov v kapitalizmu. Pri vseh fenomenih (sodobnega) sveta, ki nas strašijo ali pri nas zbujajo očaranost, poskuša razumeti in se podučiti, za kaj gre v resnici. Videti poskuša, na kakšen način bi bilo lahko to orodje dobro za družbo. »Kar pa me straši, je to, da so ta orodja večinoma v rokah tistih najbogatejših, ki v tem trenutku postajajo tudi odločevalci v nekaterih vladah, zelo pomembnih za svetovni red.« Dobro se zaveda, da so njena dela za ljudi provokativna ali pa vsaj neprijetna. »A to ni moj glavni namen. Če bi bil, dvomim, da bi domača in mednarodna stroka prepoznala moje delo kot kakovostno. Zgolj provokacija ima kratek rok trajanja.«

Po zahodnem svetu so muzeji in galerije sodobne umetnosti zadnja leta neverjetno polni ljudi – med njimi še posebej izstopajo družine, saj se sodobni starši vse pogosteje zavedajo, da v svetu poenostavitev umetnost odpira glave. Za vstop v nemalo muzejev – vse več je takih, ker je povpraševanje tolikšno – je treba vstopnice kupiti tedne vnaprej. Zakaj je to pomembno? Ker večina, ki danes slabšalno govori o Maji Smrekar, ni videla niti ene razstave sodobne, kaj šele elektronske umetnosti. Sploh ne ve, o čem govori. Od Ljubljane je do Ars Electronice v Linzu 400 kilometrov. Morda se za začetek splača odpreti ta vrata. Vzemite s sabo otroke in vnuke, všeč jim bo.