Feminizem ni en sam, feminizmov je več 

En boj

Kamorkoli si se ozrl minulo soboto, 8. marca, na mednarodni dan žensk, si videl šopke cvetlic in bombonjere. Če ste se zjutraj sprehodile čez Kongresni trg v Ljubljani (ali kje drugje, kjer so se trgovci lotili podobnih akcij), so vam delavke iz Lidla verjetno v roke potisnile vrtnico. Mednarodni dan žensk je, podobno kot materinski dan ali pa valentinovo, zelo skomercializiran praznik. A še zmeraj je to dan, ki ne mine brez protestov. V prestolnici sta letos potekala dva, protest ob 8. marcu pa je pod geslom Če me stavkamo, svet stoji potekal tudi v Kopru.

Prvi protest so v Ljubljani pripravili pozno popoldne prav tam, na Kongresnem trgu. Protest študentskega društva Iskra je potekal pod geslom Nočem cvetlice, daj mi delavske pravice, protestniki in protestnice – po ocenah pobudnikov protesta jih je bilo okoli 700 – pa so še posebej opozorili na težave delavk, ki delujejo v skrbstvu in negi, za to dobivajo mizerno plačilo, breme skrbstvenega dela pa morajo praviloma prevzeti na svoja ramena tudi, kadar so doma.

»Zato 8. marca protestiramo in zahtevamo javne storitve po meri delavstva, ne kapitala!« so ob prireditvi zapisali organizatorji. »Zahtevamo: višje plače in izboljšanje delovnih razmer za delavstvo v feminiziranih poklicih; trajen sistemski vir financiranja za domove za starejše; okrepitev sistema javnih vrtcev ter znižanje plačila in povečanje njihove dostopnosti; podružbljanje in samoupravljanje sistema javnih storitev.«

Precej drugačen je bil protest, ki ga je zvečer v Argentinskem parku pripravila anarhofeministična pobuda Tvoje sestre. Tega se je udeležilo nekaj deset ljudi, ki so feminističnim geslom dodali še svarila pred vojnami in genocidom v Gazi. »Bojkotiramo državne infrastrukture, korporacije in institucije, ki omogočajo genocide, ekocide in oboroževanje kolonialistov,« so pred shodom zapisale pobudnice. Tudi podoba protesta je bila precej drugačna: gorele so bakle, kakšna je med shodom poletela celo proti ameriškemu veleposlaništvu, podobno je kakšen balonček, napolnjen z barvo, zadel ljubljansko stolnico, del shoda je bilo protestno uriniranje na cesti.

Seveda je ta drugi shod v delu javnosti povzročil nekaj zgražanja. Ljubljanski nadškof Stanislav Zore je na družbenih omrežjih denimo potožil, kako mu je veselje ob zmagi Pogačarja in zlatih kolajnah skakalcev Prevc pokvaril »objestni napad na našo stolnico in škofijo«, obsodil je »uničevanje naše skupne kulturne dediščine ter vsako versko nestrpnost in kristjanofobijo«.

Za protest je sicer potrebne nekaj državljanske nepokorščine in tudi ni nujno, da je vsak rožnat in spokojen. Pogosto je manifestacija jeze – kmetje, ki so protestirali proti omejitvam, ki jih prinaša zeleni prehod, so v Bruslju po tleh zlivali gnojnico. Navsezadnje, kaj je bolj brutalno, obmetavanje stavb z barvo ali bombardiranje stavb?

»Tako kot imamo ideološko in teoretsko različno obarvane feminizme, bi lahko rekli, da to velja tudi za metode političnega boja,« pritrdi politologinja Jovana Mihajlović Trbovc, raziskovalka na ZRC SAZU. »Družbene in politične delavke, danes jim rečemo aktivistke, nikoli niso pozabile spomniti, kaj je bistvo tega praznika, in so to izkoristile kot priložnost za premislek. Tudi anarhistični performans je zvrst javnega kolektivnega premisleka.«

»Nevarnost za prihodnost feminističnih bojev ne tiči v morebitnem odiju zaradi kakšnega performansa anarhofeministk, ampak pravo nevarnost pomeni vsesplošno razširjanje tako imenovanega neoliberalnega feminizma,« meni. To je misel, da ženske in druge manjšine potrebujejo samo individualno »opolnomočenje«, pa bo vse v najlepšem redu, sistemske spremembe pa niso potrebne. »Zato je nenehno nujno spominjati, da je 8. marec praznik, ki izhaja iz socialistične tradicije in je od začetka simboliziral boj – najprej za delavske, potem tudi za državljanske pravice žensk. Iz te perspektive lahko rečemo, da je 8. marec resnično praznik.«