Velika umetnica

Vest ob odhodu ene naših največjih ilustratork Ančke Gošnik Godec (1927–2025) je le redko koga pustila ravnodušnega. Z njenimi ilustracijami so in bodo odraščale generacije slovenskih otrok, nepozabne podobe je vdihnila znamenitim literarnim delom, kot so Muca copatarica Ele Peroci, Lukec in njegov škorec Franceta Bevka in Zelišča male čarovnice Polonce Kovač, pa ljudske pripovedi Zverinice iz Rezije, Zlata skledica in za Devetimi gorami. V mojem svetu pa je bilo posebno mesto od nekdaj odmerjeno Trem botram lisičicam. Niti približno si ne bi upala ugibati, kolikokrat v življenju sem odprla platnice te rezijanske ljudske pravljice, ki jo je ujel in udomačil Milko Matičetov. Številka je gotovo vsaj štirimestna.

Se pa spomnim, da sem si knjigo pred približno letom dni, poleg drugega obveznega in manj obveznega čtiva, izposodila v lokalni knjižnici. Ne vem natančno, kaj me je gnalo k temu, toda želela sem si ponovno prelistati strani, do zadnjega kotička obarvane s pravljičnimi podobami izpod rok naše velike ilustratorke, se prepričati, ali so še tako dobre, kot so se mi zdele v otroštvu, preveriti, katerih podob se dobro spomnim in kaj še lahko novega odkrijem. Tako hecno delujejo spomini, včasih nepričakovano butnejo ven in te presenetijo med najbolj vsakdanjimi opravili, in tako mi misel na tri botre ni dala miru. Sama sebi sem se zdela hecna, ko sem med polnimi policami knjižnice po dolgih letih ponovno brskala med slikanicami. In potem sem jo našla. Navdušila me je že naslovna podoba nališpanih lisičk v treh barvnih avtomobilih s tablicami RE1, RE2 in RE3. In nato se je pred mano, stran za stranjo, ponovno odpiral neusahljivi čarobni svet, h kateremu sem se vedno znova vračala kot otrok in ki sem ga zdaj vsrkavala z novim čudenjem in osuplostjo.

Zagledala sem podobo prve botre lisičice, tiste z vilo na Brajdi, odete v belo bluzo in olivno zeleno krilo s svetlejšim izvezenim vzorcem na robu, izpod katerega kuka njen košati ognjeni rep. Na glavi ima cvet marjetice ali pa morda ivanjščice, okrog vratu debele bisere in na dlaneh bele rokavičke. Potem sem zagledala podobo lisičice, ki si ravno sezuva črne salonarčke s cofkoma, da bi prečkala smaragdno zeleni ribnik, poln večjih in manjših rib, ki se razprostira na hodniku tretje botre lisičice, tiste z vilo sredi Loga. Ta na drugi strani, pred bujno rožnato zaveso in obuta v rumene čeveljce s cofkoma, prijateljico spodbuja, naj le brezskrbno stopi naprej, naj se nič ne boji, saj je ribnik zgolj naslikan.

Slikala je z vso natančnostjo, študioznostjo, poglobljenostjo in občutljivostjo. Hkrati pa so bila njena dela polna humorja in svetlobe, njeni liki pa polnokrvni in polni karakterja.

Takoj sem poiskala še nepozabno dvostransko podobo, na kateri se prva in druga botra lisičica, obe nališpani in okrancljani, čudita veličastnemu stanovanju tretje botre lisičice, tiste z vilo na koncu Loga. Čudili smo se tudi mi, otroci, in še bolj se čudim zdaj, ko z očaranostjo strmim v naslikane tapete, do zadnjega kotička zapolnjene z raznobarvnimi petelini, pavi, fazani, racami in labodi, pa z zajci, ježi, gamsi, pikapolonicami in metulji ter z raznolikim rastlinjem in cvetjem, ki se bohoti, vije in odpira v različne smeri po stenah prostora. Te nezamenljive, edinstvene, nepresežene ilustracije, ki jih je Ančka Gošnik Godec slikala z vso natančnostjo, študioznostjo, poglobljenostjo in občutljivostjo za etnološke podrobnosti, so bile tudi njej posebej ljube.

In šele tedaj, ko sem jih po dolgih letih ponovno proučevala, sem spoznala, kako globoko so izoblikovale moje otroštvo, moj vizualni spomin in dojemanje umetnosti, koliko sem se od njih pravzaprav naučila. Da je mogoče s premišljenimi potezami čopiča na praznem listu papirja ustvariti svet, ki pomeni pribežališče in uteho generacijam otrok. Da vsak, tudi najbolj nadroben detajl šteje. Da prav te zagonetne filigranske podrobnosti naredijo celoto. Da je ilustracija zmožna ne le uspešno dopolniti, pač pa tudi povzdigniti in celo prekositi literarno delo.

Ko pomislim na Tri botre lisičice, pomislim ravno na Ančko Gošnik Godec, na police lisičjega salona, ki se šibijo pod umetelnimi živopisanimi stekleničkami najrazličnejših likerjev, na gramofon z rožnato trobento, barvne vitraje in jeklenega zajčka na pokrovu motorja vijoličastega avtomobila, na botra skaklja, kobilico, ki v fraku utrujeno pometa nered na mizi, polni dobrot. In seveda na krohotajoče se botre, ki se na udobnih zlatih foteljih veselijo in nazdravljajo s kozarčki živozelenega likerja. Njene ilustracije so bile namreč neredko tudi hudomušne, polne humorja in svetlobe, njeni liki polnokrvni in polni karakterja.

Pred slabim letom je prejela nagrado Riharda Jakopiča za življenjsko delo, najvišje domače strokovno priznanje za likovno umetnost, ki bi si jo zaslužila že zdavnaj. Pa vendar, dočakala je nagrado, ki je bila pomembna iz več razlogov: ne le, da se je s tem uvrstila med zgolj peščico ženskih umetnic, ki so nagrado prejele od njene ustanovitve leta 1969 do danes, pač pa je postala tudi prva ilustratorka v zgodovini nagrade Riharda Jakopiča.

Danes skoraj ni ilustratorja ali ilustratorke, ki njenih del ne bi navedel kot navdiha, da se je lotil tega poklica.

»Resnično pomemben je trenutek, ko slavimo umetniško osebnost iz prve generacije slikark, ki so se izšolale na ljubljanski Akademiji upodabljajočih umetnosti, danes ALUO, in so svoj celoten opus posvetile ilustraciji. Slikarke Ančka Gošnik Godec, Marlenka Stupica, Marjanca Jemec Božič in Jelka Reichman so slovensko knjižno ilustracijo dvignile na tako zavidljiv nivo, da so z njihovim delom doseženi standardi na področju ilustracije ostali do danes merilo kakovosti,« je nagrado utemeljila žirija.

Ančka Gošnik Godec je v času, neprijaznem in pokroviteljskem do ženskih umetnic, v času, ki je ilustracijo obravnaval kot dopolnilno dejavnost, neenakovredno drugim vejam umetnosti, stran za stranjo ustvarjala, gradila pravljične svetove in življenje posvetila prav ilustraciji. Ustvarjala je skoraj do zadnjega. In danes skoraj ni ilustratorja ali ilustratorke, ki njenih del ne bi navedel kot navdiha, da se je lotil tega poklica. Ne le ilustratorji, pač pa tudi pisatelji, pravljičarke, slikarji in slikarke. Celo novinarke in novinarji, urednice in uredniki. Ančka Gošnik Godec ni bila le ena naših največjih ilustratork, temveč ena naših največjih umetnic, ki je odtisnila neizbrisen pečat na naša življenja in kulturno dediščino.