Darkside: Nothing

+ + + +

Dvojec Darkside – naveza markantnega zaznamovalca različnih zvedavih odvodov elektronike zadnjih dvajsetih let Nicolása Jaara in multiinstrumentalista predvsem v brenkarski vlogi Dava Harringtona – je v zadnjem desetletju poskrbel, da pajdašenje kitarskih rifov in elektronske podstati ni postalo zdrajsano dolgočasno. Z novo ploščo in rekrutacijo bobnarja Tlacaela Esparze je dvojec postal trojec, a s potezo je tudi muzika zasedbe Darkside postala nekaj precej, skoraj radikalno drugačnega.

Odločitev za resnejšo spremembo je bila zavestna. Jaarova in Harringtonova »stara« utečena praksa je bila, da sta se zaprla v studio, opasana z grobimi zamislimi, tam pa sta jih potem zbrusila v najpogosteje temačne ritmično začinjene gmote, ki se izjemno »počasi marinirajo v atmosferah in kot čreva dolgih dronih«. Tokrat je druščina stavila na osvežitev načina delovanja. Improvizacijsko metodo je poimenovala »the Nothing Jam« (slo. »nično džemanje«, op. p.), gre pa za miselni eksperiment z igranjem muzike, pri katerem »ne skušaš ničesar doseči«. Forma se rojeva iz spontanega eliptičnega džemanja. »Nič«, torej prazno izhodišče, tabula rasa, je bil izhodišče trojca in ga je osvobodil vseh konvencij, žanra, predvsem pa vseh preteklih pričakovanj.

Z novo metodo dela je Darkside postal Darkside2.0. Prihod čisto pravega bobnarja je seveda v ritmiko vnesel precej več dinamike, a to je pri preobrazbi še najmanj pomembno. Korenite spremembe so drugje: muzika skupine Darkside ni nikoli zvenela tako živahno, tako barvito, na trenutke celo nafankirano. Nikoli ni bila tako raztresena – en posnetek nas zapelje v nekakšen distopičen kabaret, drugi v sestavljanko americane in elektronskega pulziranja, tretji na postrockovsko plesišče zvočnih presenečenj. To je igrišče zvočne nasičenosti, vse je hudo procesirano, tudi Jaarov glas, ki enkrat vpije »dolge sekunde je konec!«, drugič zapeljivo v slogu Lennonove skladbe Imagine zavija »živimo v peklu«. Zasedba nas torej nezateženo, pestro in zvočno baročno preprosto opominja na razmere, v katerih smo se znašli.

Nothing je igriva zvočna zmeda, ki smo jo potrebovali. Muzika skupine Darkside je bila doslej precej toga, zdaj je, čeprav je še zmeraj na povsem nasprotnem polu od zabavljaškosti in zabavne sporočilnosti, nenadoma postala zabavna za poslušanje, torej kot samo doživljanje njene potrošnje. Privlačno bezlja od sloga do sloga, od majhne do velike intenzivnosti, da se vse skupaj le ne raztrešči v pretiran kaos, pa poskrbijo Jaarovi subtilni pulzi melodij, harmonij in na trenutke sedativne repeticije. Vrtiljak zavidanja vrednega nabora programov obratov.