Priročnik za izkoriščanje tujih delavcev

Kako priti do delavca iz tujine? Kako priti do delavca z Balkana? Kako priti do delavca iz jugovzhodne Azije? In kako čim bolje izkoristiti vse prednosti zaposlovanja tujcev? To so vprašanja, ki si jih postavlja vedno več slovenskih delodajalcev. Sledi nekaj odgovorov, pojasnil in »praktičnih nasvetov«.

V zadnjih petih letih se je število tujih delavcev v Sloveniji podvojilo in zdaj sestavljajo že 16 odstotkov slovenske delovne sile. Velika večina je še vedno »jugoslovanskih« delavcev, predvsem iz BiH, pa tudi iz Srbije, s Kosova in iz Severne Makedonije. A njihovo število stagnira, narašča pa število azijskih delavcev iz Indije, Nepala, Bangladeša, Pakistana in s Filipinov, katerih število se vsako leto vsaj podvoji ali celo potroji. Kategoriji tujih delavcev sta torej v grobem dve – tradicionalni tuji delavci z Balkana in novi tuji delavci iz jugovzhodne Azije. Vsaka kategorija ima svoje značilnosti in ponuja različne priložnosti.

Drugorazredni delavci

Delavci iz držav nekdanje Jugoslavije so tradicionalno prisotna delovna sila, pravzaprav edina tuja delovna sila, ki se je v Sloveniji doslej uporabljala. In bi se še naprej, a rast števila delavcev iz nekdanjih jugoslovanskih republik se je ustavila. Ne gre toliko za to, da bi se ta kadrovski bazen izpraznil, kot za to, da ti delavci vedno pogosteje odhajajo na delo v severnejše evropske države, recimo v Nemčijo in Avstrijo, saj si želijo bolj urejenega položaja, boljših delovnih razmer in višjega plačila. Ali pa za to, da se vračajo domov oziroma ostajajo doma, ker delo v Sloveniji ne prinaša več bistvenih prednosti v primerjavi z delom v državi izvora.

A ti delavci so vsaj za zdaj še vedno v veliki večini. In kot delovna sila imajo še vedno številne prednosti pred domačimi delavci. Njihova glavna prednost je, da delajo precej več, kot zakonodaja dopušča, pogosto težka fizična dela v zahtevnih vremenskih razmerah, in se nad tem ne pritožujejo. Glavno je zaupanje med delodajalcem in delavcem ter dogovor med njima. Gre za delavce, ki delajo po 250 ur na mesec in več, čeprav zakonodaja določa 40-urni delovni teden (160 ur na mesec). Računovodsko se presežek ur prikaže in izplača kot hrana, potni stroški, nadure, stimulacija ali pa »na roke«. Gre za delavce, ki vnaprej privolijo v deset- ali 12-urni delovnik, da lahko od delodajalca dobijo določeni, želeni, dogovorjeni neto znesek.

Delavec iz Azije bi s podpisom delovnopravne dokumentacije moral utrditi svoj položaj, a si ga nehote le še poslabša.

Tovrstno izkoriščanje omogoča, pravzaprav spodbuja zakonodaja. Govorimo o zakonodaji, ki določa, koliko mora tuji delavec vsak mesec zaslužiti, da lahko na upravni enoti dokaže, da ima dovolj »sredstev za preživljanje« na družinskega člana. Od tega je namreč odvisno, ali bo delavčeva družina dobila dovoljenje za začasno prebivanje ali ne. Ali bo lahko z njim živela v Sloveniji ali ne. Ali bo lahko tu ostala ali ne. Ti delavci v povprečju delajo po deset ur na dan brez vključenega prevoza na delo in z njega. Tako je zato, ker pri veljavnih urnih postavkah z osemurnim delovnikom ne morejo zaslužiti dovolj, da bi tu živeli z družino. To velja za gradbene delavce, druge fizične delavce, delavce v proizvodnji, čistilke, negovalke, oskrbovalke in podobne poklice.

Slabost tega kadrovskega bazena – z vidika delodajalcev – je le v tem, da v takšnih razmerah ti delavci opravljajo delo že več desetletij. Torej gre za delovne in življenjske razmere, ki so zanje vse manj privlačne. A z vidika delodajalcev to ni nujno težava, morda je celo priložnost. Nadomestili jih bodo namreč delavci iz jugovzhodne Azije. Ne zgolj nadomestili, z njihovim prihodom se ponujajo še precej boljše priložnosti, njihova konkurenčna prednost pred domačimi delavci je še večja, kot to velja za tradicionalne tuje delavce.

Azijska konkurenca

Podobnost azijskih delavcev z delavci iz nekdanje Jugoslavije je v tem, da so za zaslužek pripravljeni storiti marsikaj, saj gredo tudi njihova zaslužena sredstva k družini. Ta sicer po pravilu ostaja v državi izvora, a potreba po pošiljanju denarja je zato kvečjemu še večja. Sploh, ker se družina najprej zadolži, da lahko v državi izvora plača kadrovsko agencijo, ki v sodelovanju s slovensko agencijo pripelje delavca v Slovenijo. Prva »konkurenčna prednost« teh delavcev je torej, da so, ko sprejmejo delo, še v veliko slabšem položaju kot delavci iz nekdanje Jugoslavije.

Druga njihova velika »prednost« je v tem, da ne govorijo slovensko in ne razumejo vsebine dokumentacije, ki jo ob prihodu v Slovenijo dobijo v podpis od delodajalca. Zato nevede podpišejo sporazumno odpoved delovnega razmerja, seveda brez datuma. Ali celo izjavo, s katero se odpovedujejo enotnemu dovoljenju za delo in prebivanje, zanje najpomembnejšemu dokumentu. Brez datuma seveda. Nosi pa zagotovo datum recimo »posojilna« pogodba, ki določa, da mora delavec delodajalcu vsak mesec vračati določen znesek, recimo 100 ali 200 evrov, ki jih delodajalec potem trga od plače. Čeprav delavec sploh ni prejel posojila, lahko celo živi v prepričanju, da plačuje nekaj, kar je resnično dolžan delodajalcu – pogosto še po tem, ko je delodajalca že zamenjal. Poleg tega gre za delavce, ki jim je mogoče za pogosto nedostojno namestitev zaračunavati precej višjo najemnino od že tako visoke tržne. V primerjavi z zaposlovanjem domačega delavca so možnosti tako rekoč neomejene.

Poznavalci razmer vedo povedati, da ga še ni bilo azijskega delavca, ki ne bi podpisal prav vseh dokumentov, ki jih je dobil predse. »Delavec iz Bangladeša, ki je ravno stopil iz letala na deževnem Brniku in ga je kombi pripeljal v neko pisarno, kjer so predenj porinili kup papirjev v slovenščini, nič ne sprašuje, ampak samo podpiše,« stvarnost pojasnjuje Miha Blažič iz Ambasade Rog. S podpisom dokumentacije – z dejanjem, ki naj bi po zakonu delavcu zagotovilo nekatere pravice in utrdilo njegov delavski položaj – si položaj še dodatno poslabša, ker se nekaterim pravicam vnaprej odreče in se zaveže, da bo izpolnil dodatne (nezakonite) obveznosti.

»Konkurenčna prednost« tujih delavcev je, da delajo več, v slabših razmerah in za nižje plačilo in se nad tem navadno ne pritožujejo.

Kot rečeno – tako je tudi zato, ker gre za ljudi v dolgovih, z enim samim ciljem – zagotavljati reden mesečni znesek za družino v državi izvora. Z vidika delodajalcev to pomeni dostop do neskončnega bazena delovne sile, ki bo prostovoljno delala tudi po 12 ur. »Za delodajalca je na začetku logistično zadeva morda malo bolj zapletena, kadrovske agencije, čakanje, dovoljenja, konzulati … A to je pač začetna investicija, da dobiš paket, ki ne govori in ne sprašuje,« pravi Goran Lukić iz Delavske svetovalnice.

Edina slabost »novih« tujih delavcev je v tem, da povprečni azijski delavec na dolgi rok ne bo tako potrpežljiv s položajem drugorazrednega delavca, kot je (bil) povprečni bosanski ali srbski. Lukić pojasnjuje, da je doba socializacije najpogostejšega delavca, torej bosanskega, nekaj let in potem s seboj pripelje tudi družino: »Azijski delavec pa tega ne bo storil, pač pa bo odšel v kako drugo evropsko državo. Že zdaj imamo indijske delavce, ki pridejo k nam in se čudijo brezpravju, ki vlada tu. Predvidevam, da bo Slovenija zelo hitro postala tranzitna država za azijske delavce. Ko bodo spoznali pravi obraz teh delodajalcev, ki so se dolga leta kalili na bosanskih in srbskih delavcih, bodo odšli naprej, saj so izjemno fleksibilni.« Vse ima torej svoje pluse in minuse. Brez dvoma zaposlovanje tujcev slovenskim delodajalcem zagotavlja več prednosti kot zaposlovanje domačih delavcev. Vendar so tudi tu razlike. Zaposlovanje delavcev z Balkana sicer omogoča nekoliko nižjo stopnjo izkoriščanja, a zato še vedno za daljše obdobje. Z zaposlitvijo delavcev iz jugovzhodne Azije pa se ponujajo tako rekoč neslutene možnosti izkoriščanja, vendar zaradi večje mobilnosti in prilagodljivosti delovne sile zgolj na krajši rok, torej za leto, dve ali tri.

Pojasnilo: nobeden od opisanih načinov zlorabe tujih delavcev ni izviren. Nobenega si nismo izmislili. Gre izključno za popis uveljavljenega in zelo razširjenega nezakonitega ravnanja. To potrjujejo tudi na inšpektoratu za delo, kjer pravijo, da so delavci iz Azije »zaradi kulturne različnosti, nepoznavanja jezika, oteženega sporazumevanja, oddaljenosti od matične države še ranljivejši«. Opozarjajo tudi na porast kršitev »pri delodajalcih, ki zaposlujejo tuje državljane, vezanih na izplačila, vračanje denarja v gotovini, kršitev, povezanih z delovnim časom, vnaprej podpisanimi sporazumnimi odpovedmi in podobnim«.