»Premikamo se nazaj v 19. stoletje«

Ameriški politolog in politični ekonomist dr. Francis Fukuyama je zagotovo najbolj znan po tezi o »koncu zgodovine«, ko je leta 1992, po padcu Berlinskega zidu in zlomu Sovjetske zveze, oznanil, da je zmagala liberalna demokracija, zgodovina pa da je s tem tako rekoč prišla h koncu. Številni so se naslajali ob tej zmagoslavni krilatici in nekaj časa se je celo zdelo, da je imel Fukuyama prav: če izvzamemo države, ki so se mučile s tranzicijo ali padle v spopade med seboj, je gospodarstvo res cvetelo, globalizacija pa je bila na vrhuncu. Ameriko je nato pretresel 11. september, zahodni svet pa novo sosledje kriz – in zgodilo se je, da je bilo zgodovino spet treba pisati na novo.

Fukuyama je tezo o koncu zgodovine večkrat dopolnil. Sicer pa se je še nekajkrat uštel. Veljal je za pomembnega podpornika ameriškega neokonservativizma, sprva pa je bil tudi zagovornik ameriške invazije na Irak. Od neokonservativizma se je nato oddaljil, za podporo napadu na Irak pa pokesal. Danes je glasen kritik Trumpove administracije.

Minuli torek smo prisluhnili njegovemu nastopu na festivalu Fabula. S Fukuyamo se je v Cankarjevem domu pogovarjal ugledni sociolog in politolog ddr. Rudi Rizman.

Ko Fukuyama govori o liberalizmu, nima v mislih takšnega liberalizma, ki bi navijal za čim manj regulacije na eni strani in čim manj socialne države na drugi strani, pač pa klasični liberalizem, ki bi spodbujal pravno državo ter omejitve in ravnovesja, ki preprečujejo, da bi vlade kršile pravice posameznikov, odločitve, ki bi jih sprejemale, pa bi izražale stališča čim širše populacije. »Liberalni svetovni red pomeni svet, v katerem države morda niso vse liberalne demokracije, vendar v bistvu sprejemajo določena pravila in mednarodne norme, kot na primer, da ne uporabljajo vojaške sile ali z vojsko prestopijo mejo druge države,« je razlagal. »Države morajo delovati po mednarodnem sklopu pravil, ki omogočajo lastninske pravice, blaginjo in mednarodno trgovino. To je vrsta sveta, ki smo ga ustvarile številne demokracije, in to je najuspešnejša družba v človeški zgodovini. Nikoli nismo dosegli takšnega bogastva, miru, blaginje, kot smo jih uživali v tem obdobju.«

Število demokracij se je s približno 35 v zgodnjih 70. letih povečalo na več kot sto v prvem desetletju 21. stoletja, zadnja leta pa spremljamo nekaj, čemur Fukuyama pravi politično nazadovanje. Demokracije so začele nazadovati po finančni krizi leta 2008, moč so v svojih regijah pridobile avtoritarne velesile, kot sta Rusija in Kitajska, predvsem zlovešč pa je obrat Amerike, ki je nekoč veljala za arhitektko liberalnega reda in vodjo svobodnega sveta. Amerika je začela, kot ponavadi spremljamo v diktaturah, zmeraj bolj zapadati v tisto, kar je Max Weber imenoval patrimonialna država. Torej država, v kateri praktično vse vodijo prijatelji ali družinski člani vodje.

Trump bi rad počel, kar se mu zljubi. Tako je kot poslovnež vodil svojo korporacijo, tako bi zdaj rad vodil Ameriko, na enak način bi rad vodil kar ves svet.

»Danes imamo predsednika, ki je avtoritarec,« je bil neposreden Fukuyama. »In ki ne vidi potrebe po tem, da bi se kdaj zadržal, in ne razume temeljnega namena ameriške ustave, ki omejuje moč predsednika. Rad bi počel, kar se mu zljubi. Tako je kot poslovnež vodil tudi svojo korporacijo, tako bi zdaj rad vodil Ameriko, mislim, da bi na enak način rad vodil kar ves svet.«

Podobno bi rad počel njegov svetovalec Elon Musk, ki vodi urad za vladno učinkovitost. »Musk resnično pomeni nekaj povsem novega v zahodni politiki, kjer ste vedno imeli bogate oligarhe, ki so poskušali vplivati na politiko, vendar ni bilo nikogar, ki bi bil tako zelo aktiven, da bi dejansko poskušal spremeniti potek volitev.« Poleg donacij, ki jih je Musk prelil v Trumpovo kampanjo, je bilo odločilno prav to, da je kupil bivši Twitter, danes platformo X. Fukuyama je povlekel vzporednico med Muskom in bivšim italijanskim premierom Silviem Berlusconijem. Kot je zapisal tudi v prispevku Silvio Berlusconi in zaton zahodne civilizacije (spletna platforma Persuasion), je bil ta namreč prvi oligarh, bogat poslovnež, ki mu je z gradnjo medijskega imperija uspelo zgraditi tudi svojo politično kariero in postati premier. Nato pa kot premier izkoristiti še svojo politično avtoriteto, da je zaščitil svoj poslovni imperij. »Točno to je naredil tudi Elon Musk s Twitterjem. To namreč ni bilo podjetje, ki bi prinašalo dobiček. Pravzaprav je izgubil denar, odkar ga je kupil. Ampak ni ga kupil zaradi denarja, temveč zaradi vpliva.«

Načrt se mu je obrestoval, saj je X danes glavni vir desničarske propagande v Ameriki in tudi Evropi. Med Trumpom in Muskom je logično nastal vzajemen odnos iz koristi. Musk je verjetno upal, da bo s tem, ko bo blizu Trumpu, lažje zaščitil poslovne interese pri podjetjih SpaceX in Tesla, a se je uštel. Tudi zaradi njegovega političnega angažmaja se je namreč vrednost delnic Tesle, ki so močno narasle ob Trumpovi inavguraciji decembra, v zadnjih treh mesecih kar prepolovila, prejšnji teden pa so analitiki banke JPMorgan v poročilu zapisali, da je Tesli uspelo v enem dnevu izgubiti vrtoglavih 127 milijard dolarjev, za 20 odstotkov pa se je znižala tudi napoved Teslinih dobav vozil v prvem četrtletju.

Kadar Musk ne zganja propagande na platformi X, pomaga »debirokratizirati« državo, pravzaprav razhajkati javno upravo, česar si Trump in njegovi podporniki želijo. A če se poskus izkaže za neuspeh, bo lahko Trump zanj okrivil Muska in se z njim razvezal. Številnim podobnim razhodom smo bili pri Trumpu namreč že priča, na primer z nekdanjim svetovalcem Stevom Bannonom v času prvega mandata. Do prvih razhajanj je znotraj Trumpove administracije sicer že prišlo, ko se je Musk zavzel za vizumski sistem H-1B, ki tujcem, izbranim za boljše plačana in zahtevnejša dela v ameriških podjetjih – to so pogosto strokovni poklici v tehnoloških podjetjih –, omogoča začasno dovoljenje za bivanje, medtem ko so mu tisti bolj pravoverni nacionalisti med republikanci močno nasprotovali.

»Tudi na mednarodni ravni se premikamo pravzaprav nazaj v 19. stoletje,« je nadaljeval Fukuyama. Presenetil ga je Trumpov imperializem, saj so ga analitiki imeli za izolacionista, za človeka, »ki nima rad zaveznikov, sodelovanja z drugimi državami in mednarodnih organizacij«, pa ga je premamila sla po tuji zemlji, po Panamskem prekopu, Grenlandiji, Kanadi in Gazi. »Tako se nenadoma znajdete v svetu, v katerem imajo velesile pravico do širjenja svojih vplivnih območij. To lahko močno spremeni mednarodne odnose. Če si bo Rusija hotela prisvojiti Ukrajino, bo imela do tega pravico. Če si bo Kitajska hotela prisvojiti Tajvan, prav tako. Bojim se, da nas Trumpova dejanja lahko pripeljejo v zelo neprijeten svet, poln konfliktov.«

Ob ameriški odtegnitvi vojaške podpore Ukrajini in Evropi je Fukuyama priporočal, naj začnejo evropske države veliko intenzivneje vlagati v obrambo.

Ob ameriški odtegnitvi vojaške podpore Ukrajini in Evropi je Fukuyama – ob nekaj negodovanja in razpršenem ploskanju v dvorani – priporočal, naj začnejo evropske države veliko intenzivneje vlagati v obrambo, kot so to počele zadnjih 30 let. »Na Ameriko ne bo več mogoče računati. Mislim, da tudi čakanje na naslednje volitve ne bo prineslo vrnitve Amerike v stanje, kakršno je bilo pred letom 2016. Na žalost. Želim si, da bi lahko prišel sem in vam rekel, da le počakajte, da v Beli hiši znova zavlada demokrat, pa bo vse, kot je bilo. Ampak to se ne bo zgodilo.« Zato ne vidi druge alternative kot to, da Evropa postane veliko resnejša pri gradnji svojih vojaških zmogljivosti – kar pa še ne pomeni, je dodal, da se zato odreče diplomaciji in drugim, nemilitarnim mehanizmom za doseganje miru.

Predvsem pa, je povedal še Fukuyama proti koncu, moramo kljub vsaki skušnjavi vztrajati in ne zapasti v pesimizem, češ da je zaton demokratičnega zahodnega sveta neizbežen. Kajti ne, ni neizbežen – samo jasno se moramo vsakič znova postaviti zoper avtoritarizem.