Ali lahko romskim staršem očitamo zanemarjanje otrok? 

Le toliko kot lahko državi očitamo zanemarjanje romske manjšine

Minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Luka Mesec je v torek v Novem mestu predstavljal predvidene ukrepe za reševanje romske problematike. Med drugim tudi to, da bodo centri za socialno delo odslej neobiskovanje vrtca vsaj leto dni pred vstopom v šolo in neobiskovanje osnovne šole obravnavali kot zanemarjanje otroka. To »ima lahko resne pravne posledice«, pravi minister.

Seveda ima to lahko resne posledice. Zanemarjanje otroka je pod imenom »zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje« kaznivo dejanje s predpisano zaporno kaznijo do treh let. V teh primerih navadno sledita odvzem otrok in namestitev v rejo. Zamisel ni nova, tudi ni dvoma, kam na premici ukrepov med korenčkom in palico ta ukrep sodi.

Gre sicer za grožnjo, ki je v tej ali oni obliki prisotna ves čas predvsem v romskih naseljih ali družinah, kjer otroci in njihovi starši živijo v najslabših razmerah. Izrekajo pa jo večinoma lokalne oblasti in različni državni organi. Pred časom je za Mladino neka romska mama, ki je na policiji prijavila domnevno fizično nasilje učiteljice nad njenim sinom, dejala takole: »Oglasil se je policist in je dejal, da če bomo podali ovadbo zoper učiteljico, bo on podal ovadbo zoper nas zaradi zanemarjanja otroka.«

Sploh ni dvoma, da je zvišanje izobrazbene ravni plemenit in nujen cilj. Pohvalno je tudi, da so na ministrstvu v tem mandatu pripravili več različnih ukrepov in projektov za izboljšanje izobrazbe ter zaposljivosti med Romi. Vedno več je pozitivne diskriminacije. Na Dolenjskem so centrom za socialno delo omogočili dodatne zaposlitve socialnih delavcev posebej za delo z Romi, začeli so pilotni projekt dodatnega usposabljanja Romov v postopku iskanja zaposlitve pred zavodom za zaposlovanje in podobno. A morebitni pozitivni učinki vseh teh ukrepov bodo vidni na srednji in dolgi rok, in še to le, če bo zagotovljena sistemska kontinuiteta pozitivne diskriminacije.

Zahtevo, da morajo romski otroci hoditi v šolo, in predvideno sankcijo, če ne bodo, pa moramo razumeti z vidika trenutnih razmer, v katerih številni romski otroci živijo brez vode ali elektrike in brez komunalne infrastrukture, v lesenih barakah. Na zahtevo in sankcijo moramo pogledati skozi oči teh otrok. V šolo hodijo in bodo hodili iz razmer, v katerih je težko ohranjati običajno raven higiene. Tudi njihove obleke niso tako čiste ali nove kot obleke vrstnikov slovenskega rodu. Od prvega šolskega dne zaostajajo v znanju slovenščine in zaradi tega tudi v znanju iz vseh drugih predmetov. Zato niso priljubljeni ne med učitelji in ne med učenci. Tako vsak dan bolj zaostajajo in se počutijo manj sprejete. Nelagodje ob odhodu v šolo občutijo vsak dan, ne le tu in tam, kot se to zgodi kakemu drugemu otroku. Bi zamerili staršem, ki kdaj v šoli nezaželenemu otroku dovolijo, da kak dan izostane od pouka? Ste to kdaj storili tudi sami? V resnici nobena kazen sama po sebi ne bo pomagala, da romski otroci ne bi bežali iz šole, dokler ne bodo imeli primernih življenjskih razmer doma. Primerjava se bo morda zdela groba, a je potrebna. Kaj bi se zgodilo, če bi v slovensko šolo posadili otroka iz amazonskega tradicionalno živečega ljudstva in bi od njega zahtevali, da šolo obiskuje redno in po možnosti napreduje iz razreda v razred? To so sicer Evropejci nekoč počeli v tako imenovanem novem svetu, rezultati niso bili dobri, način dela pa ni bil pošten. Tudi kraja hrane, ki je posledica revščine in lakote, je prepovedana, kršitelji pa so kaznovani, a to revščine in lakote ne prepreči. Teh težav bi se morala država lotevati drugače.