Miranda Trnjanin / Igralka, ki je za izstopajoče igralske stvaritve prejela Severjevo nagrado

»V zadnjih dveh letih se je s svojo eruptivno igralsko energijo v ustvarjanju serije presežnih odrskih podob v zelo raznolikem razponu estetik in poetik izkazala kot izstopajoča igralka svoje generacije z zrelim in dovršeno izbrušenim igralskim izrazom,« je zapisala žirija, ki ji je konec lanskega leta podelila Severjevo nagrado za igralske stvaritve v poklicnih gledališčih. Prejela jo je za štiri vloge. Za vlogi v uprizoritvah Norma Jeane Baker Trojanska Anne Carson (Mini teater) in Ljubimki po romanu Elfriede Jelinek (Slovensko mladinsko gledališče), obe je režirala Nina Ramšak Marković. Za vlogo v avtorskem projektu Juriš režiserke Žive Bizovičar v Slovenskem ljudskem gledališču Celje. In za vlogo v uprizoritvi Kot vsa svobodna dekleta Tanje Šljivar, ki jo je na oder Prešernovega gledališča Kranj postavila Mojca Madon.

Miranda Trnjanin (1991) opaža, da so vse predstave, v katerih je v zadnjih letih igrala, nastale v sodelovanju z mladimi ustvarjalci. Predvsem z režiserkami s popolnoma različnimi načini razmišljanja in uprizarjanja. To ji je izredno dragoceno. Ne želi namreč, da bi ji delo postalo rutina, vselej bi rada obdržala raznolikost ustvarjalnega izraza in noče, da bi jo kdaj poskušali popredalčkati ali zamejiti v določene okvire. Predvsem pa želi ohranjati radovednost in zdravo mero dvoma. »Teater je živa tvorba in to nenehno glodanje in preizpraševanje je nujno. Če bom to obdržala, se nimam česa bati.«

Zase pravi, da je tipičen otrok devetdesetih, na katerega je precej vplivala televizija tedanjega časa. Otrok Cartoon Networka, MTV in Pink TV, pa strastna bralka Harryja Potterja, ki je odraščal skupaj z njo in ji odpiral vrata v nove domišljijske svetove. Za igro se je začela zanimati šele po končani srednji šoli. Vpisala se je v dramsko šolo Barice Blenkuš, nato pa opravila sprejemne izpite za dramsko igro na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Tam so se ji predstave o tem, kaj je pravzaprav igra in kaj pomeni biti igralka, sesule. Na tem pogorišču je nato začela postavljati trdne temelje, ki se z vsakim novim projektom dograjujejo. »Študij je precej drugačen od tega, kar te potem čaka v resničnem življenju,« pravi. »To velja še zlasti za nas, samozaposlene v kulturi, ki se moramo po hitrem postopku seznaniti z birokracijo, davki, prijavami na projekte. Skratka, pogosto se moramo ukvarjati z vsem drugim, samo z igro ne.«

Najdragocenejša plat svobodnega poklica je, da lahko ves čas sodeluje z raznolikimi ustvarjalci in ustvarjalkami. »To, da imam zjutraj vajo v Mladinskem, potem grem pa zvečer na predstavo v Novo mesto, mi je nekaj izredno osvobajajočega. Ta pretok energij me nenehno hrani in to mi je izredno ljub način dela, ki bi bil zame idealen, če bi omogočal še neko stabilnost in finančno varnost,« razmišlja. Najlepši del procesa je zanjo, ko se po uspešni vaji z ekipo usedejo na pijačo, kjer se ideje krešejo še naprej, kjer se ustvarja občutek povezanosti in stremljenja za skupnim ciljem ter vere v moč teatra. Takšnih trenutkov si nikoli ne želi izgubiti.

Film je medij, ki ji je še posebej blizu. Vedno znova jo premakne, pretrese, nasmeji ali spravi v jok. Tudi sama se je že preizkusila pred kamero, denimo v celovečercu Prasica, slabšalni izraz za žensko režiserke Tijane Zinajić. Videli pa jo bomo lahko tudi v prihajajočem celovečernem prvencu režiserke in scenaristke Ester Ivakič Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo. Maja bo ponovno stopila na oder Mladinskega gledališča v predstavi režiserke Tjaše Črnigoj 55. člen, dokumentarni uprizoritvi o boju za reproduktivne pravice žensk, zaradi katerega je pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok v Sloveniji danes zaščitena z ustavo.

Kljub ljubezni do igre ne želi, da bi ji delo okupiralo celotno življenje. Zato ji veliko pomeni vsakoletni poletni oddih na katerem izmed hrvaških otokov. Tam se potopi v knjige in posluša zvok valov. »V tem poklicu si nenehno v nekem stiku, ne le s svojimi sodelavci in soustvarjalci, pač pa tudi sam s sabo. Ves čas se ocenjuješ, opazuješ, preizprašuješ in dvomiš, kar je lahko zelo naporno. Še zlasti, če govorimo o tem, da smo ženske igralke še toliko bolj pod drobnogledom, saj se nenehno ocenjuje še naš videz, naša telesa. Zato mi je ta mir nujno potreben. Tako se regeneriram in tako ne izgubim ravnotežja.«