MRFY: Helo

2025, Helo Records

+ + + + +

Novomeški pobje so si s trdim delom, oportunizmom in nekaj sreče priborili privilegirano mesto v domačem medijskem prostoru. Kot ljubljenčki Vala 202. Kot bend, ki frišne single predstavlja v prime timu na RTV. Kot tisti, ki so se s Prjatučki in Telekomovo reklamo zažrli v možgansko skorjo slehernika. Čeprav sta vam morebiti njihova vseprisotnost in občasno pamžasta prezenca antipatični, jim morate priznati nesporno glasbeno lucidnost. Kot shapeshifterji zvito snujejo svojo mitologijo, ki privlači grupike, normieje, alternativce, konservativce in liberalce. Ne sprejemajo zatohlih podalpskih pop manjerizmov, pač pa ustvarjajo svoje, take, ki še bodo ponarodeli. V dobi strateške komunikacije si dovolijo biti papki. So dovolj čudni in čedni, da izstopajo, a hkrati dovolj dostopni, da ne vznemirjajo babic in tet. Ko Gregor Štrasbergar - Štras v verzih omenja Iggyja in Bowieja, v svojo persono dejansko kanalizira njuno frontmansko substanco. Toda v ospredju je vselej bend. Prav alkimija elementov, ki jih člani skupaj mečejo v lonec, jim omogoča to presežnost. Kot tudi odprtost v svet. In to, da so jebeni muzičarji, posebej kitarist/klaviaturist Tomaž Zupančič in bobnar Rok Klobučar. Celo lansko izgubo originalnega basista Lenarta Merlina so spretno premostili s prihodom uigranega Dejana Slaka - Sleyka.

Helo bi lahko bil tudi Use 2.0. Prinaša namreč še širšo množico slogov, ki jim jih je uspelo speštati pod MRFY-jev dežnik. Podobna učinkovita formula, skratka, z manj presenečenji, a konsistentnejšim pesmopisjem, večinoma o raznih ljubeznih. Kot plošča, ki lovi trenutni zeitgeist, nas prepriča s slogovnim eklekticizmom. Odvrti se kakor veličasten hit parade, ki deluje dobro tudi kot celota. Produkcija dolgoletnega sodelavca Žareta Paka je bolj širokopotezna kot kadarkoli. Stvari stojijo. Komad Helo – arhetipska popevka tedna. Goff – brezčasna beatlijada z bendžom. Ljubav v ospredje poriva novovalovski jugo sentimentalizem in mrežo meče na Balkan. Fat Kid nas vrže v hipstersko ero MGMT-jev, Stupid (z Masayah), Tonemo in Lydian mežikajo njihovim zgodnjim alt rock melodramam, Usi tako nas zaljubljeno zaziba, v komadu Future Idols cosplayajo neopunkerje Idles, v Šalala pa Štras cosplaya Lovšina. S skladbo Human nepričakovano skačejo v sfero klubske elektronike, s himnično Palipali dostavljajo generacijski evergreen v tradiciji Plavega orkestra, z absurdno zaključno Pravljico pa še enkrat opozarjajo, da so posebni.

Kot endemiti avtohtone popkulture so trenutno tako vraščeni v podalpski pop imaginarij, tako slovenocentrični, da si jih težko zamislimo pred tujimi množicami onstran Kolpe ali Karavank, četudi jim zares nič ne manjka za veliki met. Skratka – se vidimo na EMI 2026. 

1gFchow8Hj8

3p-KgJzZZPo